Jedro

Toženka se do predrugačenih materialnopravnih izhodišč, začrtanih v odločbi VSRS II Ips 8/2022, pred sodiščem prve stopnje ni mogla opredeliti, zato je sodba, ki jo je izdalo to sodišče, zanjo pomenila (prepovedano) presenečenje. A iz vsebine pritožbe proti tej sodbi izhaja, da je toženka uveljavljala tudi zmotno uporabo materialnega prava in se je izrecno sklicevala prav na to sodbo VSRS. Toženka se je v pritožbenem roku torej seznanila z nadgrajenimi stališči sodne prakse ter v zvezi z njimi ni izgubila možnosti navajati dejstev, ki so glede na novo pravno podlago bistvenega pomena, saj jih je navedla v svoji pritožbi. Iz odločbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se je to s toženkinimi pritožbenimi očitki tudi vsebinsko soočilo in nanje odgovorilo. Toženka je torej svoje prikrajšanje za sredstva napada in obrambe, ki ga je povzročilo sodišče prve stopnje, v resnici nadoknadila v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Toženka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti glede glavnega pogodbenega pogoja, zato vključitev klavzule zamenljivosti v izpodbijano pogodbo v konkretnem primeru ne more vplivati na presojo o veljavnosti izpodbijanih pravnih poslov. Če je tako, namreč tudi ni mogoče nadaljnje pričakovanje o kreditojemalčevem razumevanju pomena mehanizma pogodbene konverzije obveznosti po kreditni pogodbi v valuto, v kateri prejema plačo, oziroma razumevanje o ustreznosti uresničitve pogodbeno dogovorjene klavzule zamenljivosti.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Toženka mora prvemu tožniku povrniti 1.007,96 EUR, drugi tožnici in tretjemu tožniku pa 1.108,76 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Uvodno

1.Pravdni stranki sta sklenili Pogodbo o dolgoročnem potrošniškem stanovanjskem kreditu, vezano na švicarski frank (v nadaljevanju CHF) št. ... s 4. 10. 2006 (v nadaljevanju Kreditna pogodba), ki je bila povzeta v Notarski zapis št. SV ... s 6. 10. 2006 (v nadaljevanju Notarski zapis). V korist toženke je bila v zvezi s tem kreditom ustanovljena tudi hipoteka na podlagi Sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice na vknjiženih nepremičninah zastaviteljev (v nadaljevanju Sporazum), ki je bil prav tako del Notarskega zapisa.

2.Prvi tožnik in druga tožnica

(v nadaljevanju tožnika) sta s tožbo z 8. 9. 2015 primarno zahtevala ugotovitev ničnosti navedenih pravnih poslov, ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe hipoteke z zaznambo neposredne izvršljivosti ter odločitev, da sta toženki dolžna plačati še 15.814,83 EUR, kot razliko med vrednostjo prejetega kredita na dan izplačila in plačanimi anuitetami. Podredno sta zahtevala razvezo navedenih pogodb in odločitev, da sta toženki dolžna plačati še 15.814,83 EUR, ta pa mora izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za izbris hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti. Med postopkom sta tožnika z vlogo z 20. 3. 2023 delno umaknila tožbo in spremenila tožbeni zahtevek.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

3.Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), ustavilo pravdni postopek v delu glede ugotovitve neveljavnosti vknjižene hipoteke, plačila zneska 15.814,83 EUR, zahteve po razvezi Notarskega zapisa Kreditne pogodbe in Sporazuma ter izstavitve zemljiškoknjižne listine (II. točka izreka) ter ugotovilo, da so nični Kreditna pogodba in Notarska zapisa Kreditne pogodbe ter Sporazuma (III. točka izreka).

4.Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in ji naložilo povrnitev pritožbenih stroškov tožnikov v višini 839,97 EUR. Toženkin ugovor sodbe presenečenja je zavrnilo s pojasnilom, da odločba Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, ki je bila objavljena po zaključku naroka za glavno obravnavo v tej zadevi, v celoti temelji na stališčih, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevi II Ips 18/2022, na odločbi Ustavnega sodišča RS Up-14-21 in sodbi Sodišča Evropske Unije (SEU) v zadevi C-405/21. To pomeni, da se je imela toženka možnost o novih stališčih sodne prakse izreči pravočasno. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča glede neustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti, obstoju znatnega neravnotežja položajev strank in toženkini slabi veri. Postavilo se je na stališče, da je sodišče prve stopnje odločitev pravilno oprlo na slovensko ureditev v Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot) in ne neposredno na Direktivo 93/13. Zavrnilo je očitke, da je bila valutna klavzula posamično dogovorjen pogoj. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča, da možnost konverzije ne zagotavlja učinkovite obrambe pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja. Od povprečnega potrošnika, ki ni bil ustrezno poučen o možnostih tudi zelo hudih negativnih posledicah sklenjene pogodbe, ni mogoče pričakovati ustrezne uporabe konverzije. Ta sama po sebi ne preprečuje nastanka hudih posledic potrošniku, ki kljub novaciji preostalega kredita ostanejo po tečaju na dan konverzije. Zato ne odpravlja neravnotežja položajev pogodbenih strank. Pritrdilo je tudi prvostopenjskemu stališču glede uporabljivosti 326. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Dopuščeni revizijski vprašanji

5.Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje dopustilo revizijo glede vprašanj: 1. Ali lahko sodišče prve stopnje opre svojo odločitev na novo sodno prakso, ne da bi na to opozorilo in dalo strankam možnost, da se o taki novi sodni praksi izjavijo? 2. Ali vključitev klavzule zamenljivosti v kreditno pogodbo z valutno klavzulo in naknadno obveščanje banke, v katerem banka poziva na konverzijo kredita z valutno klavzulo v kredit v domači valuti, vpliva na presojo vprašanja dobre vere banke ter vprašanja (ne)ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank?

Revizija

6.Toženka trdi, da je sodna praksa, na katero se je sklicevala med postopkom, od potrošnika zahtevala, da dokaže nerazumljivost (netransparentnost) pogodbenega pogoja in šele v primeru presoje, da banka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, tudi test nepoštenosti, ki je zahteval presojo nedobrovernosti in (kumulativno) presojo znatnega neravnotežja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v celoti oprlo na stališče VSRS II Ips 8/2022, ki izrazito odstopa od do tedaj ustaljene sodne prakse. Z novimi stališči sodne prakse do izdaje prvostopenjske odločbe ni bila seznanjena, saj je bila ta objavljena 25. 5. 2023, kar je tri dni po zadnjem naroku za glavno obravnavo. Na to odločbo in na odločbo II Ips 18/2022 je odločitev oprlo tudi pritožbeno sodišče. Sklicuje se na priloženo pravno mnenje Rajka Pirnata ter Aleša Galiča s 27. 12. 2023. Zatrjuje, da je pritožbeno sodišče spregledalo, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo zgolj na odločbo VSRS II Ips 8/2022, ne pa tudi na II Ips 18/2022 in odločbo Ustavnega sodišča Up-14/21, ki naj bi bili objavljeni pred zadnjim narokom za glavno obravnavo v tej zadevi. Z navedenima odločbama tudi še ni prišlo do odstopa od sodne prakse. V utemeljitev svojega stališča se sklicuje na odločbo VSRS II Ips 69/2023. Poudarja, da ji je bila v obravnavani zadevi zaradi odrečene pravice, da se pred izdajo odločbe opredeli do korenito spremenjenih pravnih naziranjih Vrhovnega sodišča, kršena možnost obravnavanja pred sodiščem. S takšnim postopanjem je bila zagrešena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev 22. člena Ustave RS. Prepričana je, da je prvostopenjska sodba nezakonita sodba presenečenja. Grajo v zvezi s stališčem o klavzuli zamenljivosti utemeljuje najprej z dejstvom, da sta imela tožnika pogodbeno širšo možnost konverzije kot jo nudi trenutna zakonodaja. Meni, da 23. člen Direktive 2014/17/EU, ki se nanaša na pravice potrošnika v zvezi z možnostjo pretvorbe kredita v drugo valuto, dokazuje, da je EU klavzulo zamenljivosti prepoznala kot ustrezno zaščito potrošnika pred valutnim tveganjem. Določbe te direktive so bile v slovenski pravni red implementirane s sprejetjem Zakona o potrošniških kreditih (ZpotK-2) v letu 2017 (52. člen). Ob tem poudarja, da je to klavzulo samoiniciativno vključevala v pogodbe že v letu 2007. Navaja, da je Vrhovno sodišče, kljub temu da se v dosedanji praksi še ni vsebinsko opredelilo glede klavzule zamenljivosti, v zadevi II Ips 62/2023 konverzijo prepoznalo kot pomemben dejavnik, ki vpliva na valutno tveganje in obseg ustrezne vsebine pojasnilne dolžnosti, ki jo novejša sodna praksa spreminja. Pomen možnosti konverzije je Vrhovno sodišče poudarilo tudi v odločbi II Ips 69/2023. Izpostavlja, da gre za ustrezen element kreditne pogodbe, ki odpravlja oziroma nevtralizira valutno tveganje, zato pogodba s tako določbo ne more biti nična. Podaja pravno naziranje, da obstoj te klavzule pomembno niža standard pojasnilne dolžnosti, saj taka klavzula že sama po sebi govori o valutnem tveganju in nanj opozarja kreditojemalca. Vključitev te določbe v pogodbo že pred takšno zahtevo zakonodaje vpliva na presojo vprašanja dobre vere bank, saj je z maksimalno korektnim ravnanjem dokazala, da je želela potrošnika obvarovati pred valutnimi tveganji. Klavzula vpliva tudi na vprašanje (ne)ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, saj sta imela tožnika že od podpisa dalje možnost odpraviti valutno tveganje. Meni še, da bi tudi presoja pogodbe po 24. členu ZVPot privedla do zaključka, da klavzula zamenljivosti prepreči morebitno ničnost pogodbe. Poleg zmotne uporabe materialnega prava očita tudi kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in odločbi sodišč nižje stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Odgovor na revizijo

7.Tožniki so na revizijo pravočasno odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

Presoja utemeljenosti revizije

8.Revizija ni utemeljena.

Dejanski okvir spora

9.Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP) in ki so pravno odločilne za presojo dopuščenih vprašanj, so naslednje:

‒ stranki sta sklenili dolgoročni potrošniški stanovanjski kredit po Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. ... s 4. 10. 2006 in Sporazum o zavarovanju terjatve na vknjiženih nepremičninah zastaviteljev A. in B.A., ki je vse del notarske listine SV ... s 6. 10. 2006;

‒ predmet pogodbe je bil dolgoročni stanovanjski kredit, vezan na CHF, v znesku 82.908 CHF, z dobo vračanja 240 mesecev, ob valutnem tveganju pa je bilo podano tudi obrestno tveganje zaradi variabilne obrestne mere vezane na LIBOR;

‒ pogodbo je kot vnaprej pripravljeno tipsko kreditno pogodbo pripravila toženka, tožnika pa nista imela možnosti vpliva na njeno vsebino (pogoje vračila, pogoje valutne klavzule, pogoje obrestne mere);

‒ v pogodbi dogovorjena valutna klavzula ni bila posamično dogovorjen pogodbeni pogoj in izključno tožnika sta morala prevzeti valutno tveganje;

‒ toženka tožnikom ni predstavila vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi ta lahko razumela morebitne resne posledice za njun finančni položaj;

‒ čeprav banka ni mogla natančno napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF, se je kot finančna institucija tega mogla zavedati, saj je na tveganost komercialne banke Banka Slovenije opozorila že leta 2005;

‒ obravnavana kreditna pogodba vsebuje klavzulo zamenljivosti kreditne obveznosti, vezano na CHF, v domačo valuto v EUR (možnost konverzije).

Glede prvega dopuščenega vprašanja - pravna izhodišča

10.Jedro prvega revizijskega vprašanja je (le) v odgovoru o pravilnosti procesnega ravnanja sodišča prve stopnje, ki je odločitev oprlo na spremenjena stališča sodne prakse, zato so navedbe, s katerimi toženka graja pravilnost materialnopravnih izhodišč za odločitev, ki izhajajo iz novejše področne sodne prakse, in ustreznost (stopnje) obrazloženosti teh stališč, izven okvira dopuščene revizije. Vrhovno sodišče jih skladno s 371. členom ZPP zato ni vsebinsko obravnavalo.

je sicer poudarjala pomen pojasnilne dolžnosti banke glede obstoja valutnega tveganja, novejša pa v potrošniškem pravu prepoznava predrugačen standard pojasnilne dolžnosti. Vrhovno sodišče je pri obravnavi novih revizijskih ugovorov in stališč podlago za opredelitev predrugačenega in nadgrajenega standarda pojasnilne dolžnosti našlo v izhodiščih, ki sta ji začrtala Ustavno sodišče in SEU

ter jih najprej zapisalo v sodbi II Ips 8/2022 z 19. 4. 2023.

V tej odločbi je Vrhovno sodišče svoje preoblikovano stališče glede vsebine pojasnilne dolžnosti obširno argumentiralo, njegovo bistvo pa je, da že neustrezna pojasnila posojilodajalca lahko povzročijo nepoštenost pogodbenega pogoja.

15.Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z 18. 4. 2023 je bil javno objavljen 25. 5. 2023. Sodišče prve stopnje je zadnji narok v obravnavani zadevi opravilo 18. 4. 2023, sodbo, ki temelji na materialnopravnih izhodiščih, opredeljenih v odločbi II Ips 8/2022, pa je izdalo 22. 5. 2023, torej tri dni pred javno objavo navedene odločbe Vrhovnega sodišča. To pomeni, da se toženka do predrugačenih materialnopravnih izhodišč pred sodiščem prve stopnje ni mogla opredeliti in je izdana sodba sodišča prve stopnje v tem vidiku zanjo pomenila (prepovedano) presenečenje. S takšno razlago materialnega prava namreč glede na stališča predhodne sodne prakse Vrhovnega sodišča ni mogla računati. Razlogi sodišča druge stopnje, da ne gre za sodbo presenečenja, češ da odločitev v zadevi II Ips 8/2022 v celoti temelji na stališčih, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevi II Ips 18/2022 z 21. 12. 2022, ta pa na odločbi Ustavnega sodišča RS Up-14/21 s 13. 1. 2022 in sodbi SEU v zadevi C-405/21 s 13. 10. 2022, so zato napačni. To napeljuje na pozitiven odgovor na prvo vprašanje.

16.Namen revizijskega preizkusa je, da skozi vidike, ki jih odpira dopuščeno revizijsko vprašanje, preizkusi, ali je bila stranka v (dvostopenjskem) postopku, v katerem je bila izdana pravnomočna odločitev, varovana v svojih procesnih pravicah, ki jih zajema dopuščeno vprašanje, tako da je to vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe sodišča druge stopnje. Sodišča prve stopnje je svojo sodbo strankama vročilo v sredini junija (toženki 14. 6. 2023). Toženka je pritožbo vložila 11. 7. 2023. Iz vsebine pritožbe izhaja, da je toženka poleg očitka o sodbi presenečenja uveljavljala tudi zmotno uporabo materialnega prava, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na odločbo VSRS II Ips 8/2022, na katero se je v pritožbi celo sklicevala. Toženka se je torej v pritožbenem roku seznanila z nadgrajenimi stališči sodne prakse ter v zvezi z njimi tako ni izgubila možnosti navajati dejstev, ki so glede na pravno podlago bistvenega pomena, saj jih je navedla v svoji pritožbi. Iz odločbe sodišča druge stopnje je nadalje razvidno, da se je to s toženkinimi pritožbenimi očitki tudi vsebinsko soočilo in nanje tudi odgovorilo.

Ob tem je s pritrditvijo vsem stališčem materialnopravnega naziranja, ki ga je kot podlago za svojo odločitev uporabilo sodišče prve stopnje, toženkino pritožbo zavrnilo. Toženka je svoje prikrajšanje za sredstva napada in obrambe, ki ga je povzročilo sodišče prve stopnje, v resnici nadoknadila v postopku pred sodiščem druge stopnje.

17.Toženka je torej do izdaje pravnomočne odločitve imela možnost, da se opredeli do vseh vidikov spora, tudi do razlage (spremenjenega) materialnega prava, in je to možnosti tudi izkoristila, kar pomeni, da so ji bile v postopku ustrezno in učinkovito varovane procesne garancije, kot jih zagotavlja 22. člen Ustave.

18.Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da procesni položaj toženke ni primerljiv s tistim iz zadeve VSRS II Ips 69/2023 z 20. 3. 2023, v kateri sta sodišči prve in druge stopnje odločitev sprejeli na podlagi starih, kasneje preseženih neustreznih stališč sodne prakse, Vrhovno sodišče pa po opredelitvi (novo) relevantnih materialnopravnih izhodišč v zadevi ni odločilo samo, ampak je zadevo ravno zaradi varovanja strank pred t. i. sodbo presenečenja zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Položaj tudi ni enak kot v nekaterih drugih zadevah s področju problematike najema kreditov v švicarskih frankih, v katerih je Vrhovno sodišče po spremenjeni sodni praksi res ugotovilo, da je bila toženki kršena pravica do izjave kot del ustavnopravno varovanega položaja iz 22. člena Ustave oziroma da se je ta znašla v procesno prepovedanem položaje zaradi t. i. sodbe presenečenja, saj drugostopenjsko sodišče kljub spremembi sodne prakse VSRS po izdaji prvostopenjske odločitve pred svojo odločitvijo, ki je spreminjala prvostopenjsko, ni uporabilo ene izmed procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP.

Obravnavani primer se od teh v bistvenem razlikuje po tem, da je bila toženka s pravilno razlago upoštevnega materialnega prava seznanjena ob prejemu sodbe sodišča prve stopnje in je izkoristila možnost, da se do njega opredeli v pritožbenem postopku.

Glede drugega dopuščenega vprašanja - pravna izhodišča

19.Toženkina teza v zvezi z drugim vprašanjem je, da vključitev klavzule zamenljivosti v izpodbijano kreditno pogodbo in kasnejše pozivanje k uresničitvi te klavzule odpravljata valutno tveganje in pomembno nižata standard pojasnilne dolžnosti, kar vpliva na veljavnost izpodbijanih pravnih poslov. Vpliv toženkinega ravnanja se po njenem prepričanju kaže tako pri presoji vprašanja dobre vere kot pri vprašanju (ne)ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Predmet presoje sta glede na vsebino dopuščenega vprašanja toženkino ravnanje ob sklepanju pogodbe in v času njenega izvrševanja. Procesna kršitev iz 8. točke 339. člena ZPP, ki jo v zvezi s tem vprašanjem uveljavlja toženka, ni zajeta v okvir dopuščenega vprašanja, zato se Vrhovno sodišče do trditev v tej smeri

v skladu s 371. členom ZPP ne bo opredeljevalo.

20.Najprej glede toženkinega ravnanja v času po sklenjeni pogodbi (pozivanje k udejanjanju pogodbene klavzule zamenljivosti). Vrhovno sodišče se je vprašanja glede pogodbene možnosti konverzije vsebinsko dotaknilo že v zadevi II Ips 37/2023 z 20. 3. 2024, v kateri je ob sklicevanju na prakso SEU

pojasnilo, da ponudnik pomanjkljivih odločilnih informacij potrošniku ne more nadomestiti (torej sanirati) z obvestili, danimi med izvrševanjem pogodbe.

21.Nadalje je Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 39/2024 z 19. 2. 2025 pojasnilo vpliv vključitve pogodbene možnosti konverzije v pogodbo o najemu kredita v švicarskih frankih (ravnanje toženke ob sklenitvi pogodbe) na veljavnost pogodbe. Pri tem se je v pretežnem delu oprlo na stališča iz prakse SEU.

21.Zapisalo je, da (le) "če ponudnik potrošniku izpolni kriterij preglednosti pogodbenega pogoja, lahko vključitev klavzule zamenljivosti v kreditno pogodbo z valutno klavzulo vpliva na presojo vprašanja dobre vere ter vprašanja (ne)ravnotežja v pogodbenih pravica in obveznostih strank". To pomeni bankino predpogodbeno obveznost, da pojasni mehanizem pogodbenega pogoja kreditne pogodbe z valutno klavzulo v povezavi z mehanizmom pogodbene konverzije obveznosti po kreditni pogodbi v valuto, v kateri potrošnik prejema plačo tako, da lahko potrošnik razume ekonomske posledice s pogodbo prevzetih obveznosti. V nasprotnem primeru lahko pouk o možnosti konverzije ob sklenitvi pogodbe pri potrošniku ustvari lažen občutek varnosti oziroma celo utrdi njegovo prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.

22.V navedeni odločbi je revizijsko sodišče tako bolj usmerjeno nakazalo smer iskanja rešitve za dilemo, ki jo je v odločbi II Ips 62/2023 (pa tudi v II Ips 69/2023) zgolj odprlo na načelni ravni s pojasnilom, da vpliva obravnavane prvine nekaterih pogodb v švicarskih frankih na veljavnost pogodb "prima facie" ni mogoče izključiti, da pa še ni bil predmet kontradiktorne obravnave oziroma vsebinske presoje sodišč o njenem pomenu. Ne držijo zato revizijske navedbe, da v navedeni odločbi Vrhovno sodišče priznava, da je treba ugovor možnosti konverzije upoštevati kot pomemben dejavnik, ki vpliva na obseg pojasnilne dolžnosti in na valutno tveganje.

23.Ostaja še pojasnilo, da tudi dejstvo, da možnost konverzije uvajata (sicer kasneje sprejeta) Direktiva 2014/17/EU in ZPotK-2, ne more spremeniti zgoraj opredeljenih pogojev (preglednost pogodbenega pogoja), izpolnitev katerih omogoča presojo vpliva vključitve klavzule zamenljivosti v pogodbo na njeno veljavnost.

Presoja konkretnega primera glede drugega vprašanja

24.Glede na povzeta izhodišča so toženkina revizijska stališča o pomenu klavzule zamenljivosti napačna. Neutemeljeno je njeno stališče, da že samo (golo) dejstvo o v pogodbo vključeni možnosti konverzije pomeni učinkovito sredstvo odprave valutnega tveganja. To dejstvo samo po sebi ne odpravlja neuravnoteženost potrošnikovega pogodbenega položaja in tudi ne zadostuje za sklep o toženkini dobri veri. Zmotno je tudi izhodišče o dometu vključitve konverzije na vsebino (obseg in kvaliteto) pojasnilne dolžnosti o valutnem tveganju, saj je potrošnikovo razumevanje tega glavnega pogodbenega pogoja nujna predpostavka, ki mu daje sposobnost razumevanja tveganj, ki nanj preidejo s sklenitvijo take pogodbe, in nadalje pomembnosti izpostavljene klavzule ter mu omogoča, da jo učinkovito in pravočasno izkoristi. Morebitna presoja ustreznosti vsebine pojasnil glede zveze med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, pride namreč v poštev šele ob izpolnitvi te osnovne predpostavke.

25.Glede na dejanske ugotovitve toženka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti glede glavnega pogodbenega pogoja

, zato je kot na dlani, da vključitev klavzule zamenljivosti v izpodbijano pogodbo v konkretnem primeru ne more imeti vpliva na presojo o veljavnosti izpodbijanih pravnih poslov. Če je tako, namreč tudi ni mogoče nadaljnje pričakovanje o kreditojemalčevem razumevanju pomena mehanizma pogodbene konverzije obveznosti po kreditni pogodbi v valuto, v kateri prejema plačo, oziroma razumevanje o ustreznosti uresničitve pogodbeno dogovorjene klavzule zamenljivosti. Tožnika brez ustreznih pojasnil v konkretni zadevi nista bila v položaju, da bi razumela obseg in resnost prevzetega valutnega tveganja, kar je samo po sebi odvrnilo njuno pozornost od iskanja načinov za izhod iz prevzetega valutnega tveganja.

26.Glede na zapisano je tako pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da vključitev klavzule zamenljivosti v kreditno pogodbo v konkretnem primeru ni vplival na njeno veljavnost, odgovor na drugo zastavljeno vprašanje pa je nikalen.

Odločitev

27.Revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

28.Revizijsko sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

29.Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožnikom pa je dolžna povrniti njihove stroške za odgovora na revizijo, ki znašajo za prvega tožnika 1.007,96 EUR

za drugo in tretjega tožnika pa 1.108,76 EUR.

-------------------------------

1Prvotna druga tožnica je med postopkom umrla, v njen položaj pa sta vstopila zakonita dediča, sedanja druga in tretji tožnik.

2Umaknila sta tožbo v delu, v katerem sta postavila dajatveni zahtevek zoper sama sebe, izbrisni zahtevek in celotni podredni zahtevek.

3Ker je prvi tožnik predčasno odplačal preostanek kredita, je kondikcijski zahtevek oblikoval tako, da zahteva vračilo razlike med prejetim zneskom po kreditni pogodbi (52.242,70 EUR) in zneskom, ki ga je iz tega naslova odplačal (91.180,53 EUR) - 38.937,83 EUR.

4Sklep II DoR 248/2024 s 6. 11. 2024.

5S tem v zvezi priloženo pravno mnenje s 27. 12. 2023.

6Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-765/13 s 3. 12. 2015.

7Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-998/15-19 s 30. 11. 2017.

8Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-964/16 z 9. 1. 2020 (tč. 16).

9Primerjaj tudi 12. in 13. tč. odločbe VSRS II Ips 75/2016 s 1. 2. 2018.

10Glej predvsem sklep VSRS II Ips 201/2017 s 14. 2. 2014 in prakso SEU z izhodišči v zadevi Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA (C-186/16 z 20. 9. 2017).

11Zlasti v odločbi BNP Paribas Personal Finance SA proti VE C-609/19 z 10. 6. 2021.

12Sledile so ji še odločbe VSRS II Ips 54/2023 z 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 in II Ips 56/2023, obe z 18. 10. 2023 ter II Ips 72/2023 z 22. 11. 2023, v katerih je bil bistven odgovor na vprašanje, ali je banka kot ponudnica kreditov v tuji valuti izpolnila pojasnilno dolžnost. Glej tudi odločbe VSRS II Ips 58/2024 z 22. 1. 2025, II Ips 71/2024 s 15. 1. 2025, II Ips 57/2024 s 7. 2. 2025, II 76/2024 s 26. 4. 2024, v katerih so strnjeno in pregledno povzete točke, ki opredeljujejo bistvo novejših stališč.

13Gl. 12. - 28 tč. obrazložitve izpodbijane sodbe.

14Prim. tudi odločbo VSRS II Ips 76/2024 z 12. 3. 2025.

15Glej odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 39/2024 z 19. 2. 2025, II Ips 42/2024 z 2. 10. 2024, II Ips 54/2024 z 18. 12. 2024, II Ips 71/2024 s 15. 1. 2025, II Ips 58/2024 z 22. 1. 2025, II Ips 62/2024 in II Ips 39/2024, obe z 19. 2. 2025.

16Toženka navaja, da naj se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo do njenih trditev o opredeljenem pomenu konverzije in tudi ne o njenem naknadnem opozarjanju in priporočilu konverzije.

17Primerjaj 55. tč. sodbe SEU v zadevi RWE Vertrieb in 49. tč. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 37/2023 z 20. 3. 2024.

18Obširneje glej 21. tč. navedenega sklepa Vrhovnega sodišča.

19Glej 22. tč. sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 39/2024 z 19. 2. 2025, tudi 49. tč. sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 37/2023 z 20. 3. 2024.

20

Možnost novacije ne sme pomeniti potrošnikove odpovedi sodnemu varstvu pred nepoštenostjo pogodbenega pogoja (glej sodbo SEU v zadevi C-452/18 z 9. 7. 2020 in odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 39/2024 z 19. 2. 2025).

Toženka v konkretni zadevi ni zadostila vsebini standarda zahtevanih pojasnil banke, ki bi vsebovala razkritje vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev pri pogodbenem pogoju valutne klavzule, kar bi lahko oziroma moglo rezultirati v razumevanju tožnikov (tudi) glede morebitnih resnih posledic za njihove finančne obveznosti in ekonomski položaj.

810 EUR za sestavo odgovora na revizijo (22/3 tar. št. Odvetniške tarife - OT), 2 % materialnih stroškov v znesku 16,2 EUR (11. člen OT) in 22 % DDV v znesku 181,76 EUR.

810 EUR za sestavo odgovora na revizijo (22/3 tar. št. OT), 81 eur kot dodatek za zastopanje več strank (1. odstavek 7. člena OT), 2 % materialnih stroškov v znesku 17,82 EUR (11. člen OT) in 22 % DDV v znesku 199,94 EUR.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.