Jedro

Načelo neposrednosti bi bilo lahko kršeno le v primeru, če bi bila opravljena glavna obravnava pred dvema različnima sodnikoma (brez ponovne otvoritve). V konkretnem primeru pa so se izvajali dokazi posamično (kar je primerljivo tudi z opravo posameznih preiskovalnih dejanj v kazenskem postopku pred okrajnimi sodišči), zato je dokaze v skladu z določbo člena 54 Zakona o sodiščih (ZS) smela opraviti strokovna sodelavka, kajti iz navedene določbe jasno izhaja, da strokovni sodelavci v posameznih zadevah izven glavne obravnave zaslišujejo stranke, priče in izvedence, opravljajo zahtevnejše priprave za glavne obravnave, poročajo na sejah senatov, izdelujejo osnutke sodnih odločb, pod vodstvom sodnika pa vodijo tudi glavne obravnave, opravljajo pa tudi drugo delo, vselej po odredbi in pod vodstvom sodnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 225,00 (dvesto petindvajset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega ravnanja v nasprotju s 4. točko prvega odstavka člena 50 ZVoz in mu na podlagi desetega odstavka tega istega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo 1.000,00 EUR in stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. V plačilo mu je naložilo tudi stroške postopka in sodno takso v znesku 150,00 EUR.

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in po svojem zagovorniku v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 154 Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v ponovljen postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (člen 159 ZP-1) ugotavlja, da se prvostopnemu sodišču pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, prav tako pa na obdolženčevo škodo ni bila prekrška nobena materialna določa zakona ali predpisa, ki prekršek določa (člen 156 ZP-1).

5. V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku pritožba izpostavlja, da je v predmetnem postopku bilo kršeno načelo neposrednosti pri izvajanju dokazov, kajti na narokih (18. 2. 2016 in 19. 5. 2016) je postopek vodila in dokaze izvajala višja pravosodna svetovalka, sodbo pa je izdala sodnica. Slednja ni bila navzoča pri neposrednem zaslišanju prič, kar je imelo za posledico, da ni mogla celovito presoditi verodostojnost posameznih prič in pisnih dokazov. Zato je navajanje sodišča v izpodbijani sodbi, da sta priči M. in V. izpovedovali prepričljivo, nelogično in zavajajoče, saj sodnica ni mogla oceniti njunih izpovedi, ki niso bile dane v zapisnik in tudi nebesedne govorice prič in obdolženca. Sodnica bi nedvomno odločila drugače, če bi dokaze izvajala sama. Zato je po bilo po oceni pritožbe kršena določba člena 67 ZP-1 glede vodenja glavne obravnave, kjer se analogno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zato je iz tega razloga sodba nezakonita. Take pritožbene navedbe, s katerimi se sodišču prve stopnje očita bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1 v povezavi z določbo 10. alineje prvega odstavka člena 67 ZP-1, so neutemeljene.

6. Pregled spisovnega gradiva v tej smeri pokaže, da je obdolženčev zagovor pred prvostopnim sodiščem (zapisnik o zaslišanju 24. 9. 2015 - list. št. 16) s strani obdolženca in njegovega zagovornika bil podan pred sodnico (ne pa pred višjo pravosodno svetovalko), medtem ko je zaslišanje posamičnih prič potekalo tako, kot pravilno navaja pritožba, po višji pravosodni svetovalki, medtem ko je bila priča, obdolženčev sin G. G. zaslišana po pravni pomoči pri Okrajnem sodišču v Ljubljani (zapisnik list. št. 30).V konkretnem primeru torej ni dvoma, da so se posamezni dokazi izvajali posamično, ne pa na glavni obravnavi, kot nepravilno izpostavlja pritožba, zaradi česar tudi glede na takšen potek procesnih opravil ni prišla v poštev uporaba določbe 10. alineje prvega odstavka člena 67 ZP-1, po kateri se v rednem postopku o prekršku uporabljajo določbe ZKP o glavni obravnavi v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem. Zato tudi ne drži, da je v konkretnem primeru prišlo do kršitve načela neposrednosti, kajti to načelo bi bilo lahko kršeno le v primeru, če bi bila opravljena glavna obravnava pred dvema različnima sodnikoma (brez ponovne otvoritve), za kaj takega pa v tem primeru ne gre. V konkretnem primeru so se torej izvajali dokazi posamično (kar je primerljivo tudi z opravo posameznih preiskovalnih dejanj v kazenskem postopku pred okrajnimi sodišči), zato je dokaze v skladu z določbo člena 54 Zakona o sodiščih (ZS) smela opraviti strokovna sodelavka, kajti iz navedene določbe jasno izhaja, da strokovni sodelavci v posameznih zadevah izven glavne obravnave zaslišujejo stranke, priče in izvedence, opravljajo zahtevnejše priprave za glavne obravnave, poročajo na sejah senatov, izdelujejo osnutke sodnih odločb, pod vodstvom sodnika pa vodijo tudi glavne obravnave, opravljajo pa tudi drugo delo, vselej po odredbi in pod vodstvom sodnika. Pregled poslovanja prvega sodišča v predmetni prekrškovni zadevi torej nepravilnosti, ki jih pritožba uveljavlja v okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ni pokazal, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

7. V okviru pritožbenega razloga kršitev materialnih določb zakona pritožba trdi, da obdolženec ni nikoli zanikal, da je dne 12. 9. 2015 bil voznik v cestnem prometu in da je takrat bil ustavljen s strani policistov PP …. Nasprotuje pa neobrazloženim navedbam v sodbi v delu, da naj bi vedel, da mu je bilo vozniško dovoljenje v noči prejšnjega dne (11. 9. 2015) začasno odvzeto s strani policistov P. M. in A. V. V tem delu je prvo sodišče po oceni pritožbe nekritično sledilo navedbam policistke P. M., da naj bi opozorila obdolženca, da mu bo izrečen ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, kajti tega opozorila obdolženec s strani policistke nikoli ni prejel. Na neresničnost njene izpovedbe kažejo tudi njene navedbe, da naj bi obdolženčev sin rekel, da naj policisti dokumente vrnjeno, ker jih je obdolženec še vselej dobil nazaj. Ta izjava je tudi žaljiva in evidentno neresnična, ker obdolžencu vozniško dovoljenje še nikoli ni bilo odvzeto. Obdolženec torej ni bil seznanjen in poučen z odvzemom vozniškega dovoljenja in je v obstoj tega dejstva podan najmanj utemeljen dvom, zato je tudi dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno. Posledično pa sodba tudi ne vsebuje nobene konkretne obrazložitve glede ugotavljanja obdolženčevega subjektivnega odnosa do storjenega prekrška, pri čemer se le sklicuje na eventualni naklep in samo povzame zakonsko definicijo, torej abstraktni predpis in ne konkretizira okoliščin, ki bi kazale na to, da je obdolženec vedel, da mu je bilo vozniško dovoljenje prejšnji dan začasno odvzeto, ker o tem ni bil poučen niti ustno, niti mu ni bil vročen zapisnik. Če bi obdolženec za začasni odvzem vedel, bi logično prepustil opravljanje vozila ženi ali sinu ali kateremu izmed sodelavcev, zato ni ravnal z naklepom, niti z malomarnostjo in je zaključek prvega sodišča v tem delu nepravilen.

8. Glede na obdolženčev zagovor pred prvostopnim sodiščem, ko je trdil, da ni bil seznanjen s tem, da mu je 11. 9. 2015 bila s strani policistov vožnja prepovedana in da je policista z njegovimi dokumenti odšla v vozilo, se je prvostopno sodišče povsem pravilno ukvarjalo s ključnim vprašanjem v predmetni prekrškovni zadevi in sicer, ali je obdolžencu dne 11. 9. 2015 s strani policistov PPP ... dejansko bilo začasno odvzeto njegovo vozniško dovoljenje (člen 113a ZP-1) in ali je obdolženec s tem dejstvom bil seznanjen. V zvezi s tem je sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je obdolženec s sodbo istega sodišča PR 137/2016 z dne 8. 6. 2016, ki je postala pravnomočna 22. 6. 2016 bil spoznan za odgovornega, ker je 11. 9. 2015 ob 22.30 uri odklonil odrejen preizkus alkoholiziranosti. V tem postopku pa sta enako, kot v predmetnem postopku o prekršku, ki je predmet tega pritožbenega postopka bila zaslišana poslujoča policistka P. M. in policist A. V., izpovedi katerih je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi dokazno ocenjevalo tudi v povezavi z listinskimi dokazi, ki se nanašajo na obravnavani dogodek 11. 9. 205, glede katerega je postopek že pravnomočno zaključen. Njuni izpovedi je primerjalo in dokazno ocenjevalo tudi z izpovedbama v tem postopku o prekršku in zanesljivo ugotovilo (o tem sta obe priči izpovedali skladno), da je obdolžencu 11. 9. 2015 bil odrejen preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ta postopek pa je bil odložen zaradi obdolženčeve izjave, da ni vedel, kdaj je nazadnje užival alkoholno pijačo, kar izhaja tudi iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z dne 11. 9. 2015 (priloga C 2), nadalje je ugotovilo še, da je obdolženec po 15 minutah s kraja dogodka odšel in izjavil, da ne bo opravil preizkusa alkoholiziranosti, zato mu je bilo vozniško dovoljenje odvzeto, nadaljnja vožnja pa tudi prepovedana, po očetove dokumente pa se je vrnil samo obdolženčev sin, pri čemer je slednjemu bilo vrnjeno le prometno dovoljenje. Dejstvo, ki ga pritožba izrecno problematizira in sicer začasni odvzem vozniškega dovoljenja, je razviden tudi iz potrdila (priloga C 3), ki izkazuje, da je obdolžencu bilo začasno odvzeto njegovo vozniško dovoljenje in izrečena prepoved nadaljnje vožnje na podlagi drugega odstavka člena 113 a ZP-1, zaradi česar je prekrškovni organ sodišču prve stopnje v zakonitem roku v nadaljevanju predlagal tudi izdajo sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, pri čemer pa odvzem vozniškega dovoljenja in prepoved nadaljnje vožnje, ki jo na kraju izreče poslujoči policist, začneta učinkovati takoj in veljata do vročitve sklepa sodišča prve stopnje o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja obdolžencu. Oba policista sta tudi skladno pojasnila, kako je potekal postopek preizkusa alkoholiziranosti 11. 9. 2015, ko sta obdolženec s svojim vozilom in policijska patrulja zapeljala na parkirni prostor zaradi obveznega poteka časa 15 minut in da je obdolženec takrat bil tudi seznanjen s posledicami morebitnega odhoda s kraja dogodka. Obdolženec se po poteku časa na kraj dogodka več ni vrnil, zato so ga doletele posledice odklona preizkusa alkoholiziranosti, ki so se odrazile tudi v pravnomočni sodbi PR 137/2016. Pritožba torej problematizira v tem delu predvsem dokazno oceno poslujoče policistke M. in policista V. ter izpostavlja njuno neskladnost, vendar pa slednjega, v čem je njuna neskladnost, ne konkretizira. Do razhajanja glede izpovedi policistke M. in policista V. v odnosu do obdolženčevega zagovora pa se je prvostopno sodišče ustrezno opredelilo z dokazno oceno vseh v tem postopku izvedenih dokazov (tudi listinskih), ki je po oceni pritožbenega sodišča v nasprotju s pritožbenimi navedbami pravilna. Zaradi navedenega so posledično v izpodbijani sodbi v nasprotju s pritožbenimi navedbami prepričljivi tudi razlogi prvega sodišča o tem, da obdolženec dne 12. 9. 2015 pri sebi ni imel vozniškega dovoljenja, ker mu je le-to bilo s strani policistke M. in policista V. prejšnjega dne zaradi odklona preizkusna alkoholiziranosti začasno odvzeto. Po oceni prvega sodišča, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče je obdolženec tudi zanesljivo vedel, da je 12. 9. 2015 vozil vozilo v času začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, s čemer je bil seznanjen že 11. 9. 2015, ko mu je njegovo vozniško dovoljenje bilo tudi začasno odvzeto, na kar kaže tudi okoliščina, da se je obdolženec kritičnega dne ob kontroli izkazal le z osebno izkaznico in kar takoj policistoma pojasnil, da vozniškega dovoljenja nima, kar je glede na dejstvo, da je obdolženec dolgoletni voznik v cestnem prometu, neobičajen način komuniciranja ustavljenega voznika s policijsko patruljo. Po povedanem torej pritožbeni očitek o tem, da obdolženec ni bil seznanjen, da mu je bilo začasno odvzeto njegovo vozniško dovoljenje že dne 11. 9. 2015 ne vzdrži, zato dejansko stanje v izpodbijani sodbi v tem delu ni nepravilno ugotovljeno, prav tako pa tudi ni podana kršitev zakona.

9. Pritožba glede na takšne zaključke problematizira tudi krivdne razloge, ki jih je sodišče pojasnilo v izpodbijani sodbi (točka 8) in sicer, da je obdolženec vedel že 11. 9. 2015, da mu je bilo njegovo vozniško dovoljenje začasno odvzeto, zato so ga tudi doletele posledice, saj ne bi smel voziti v cestnem prometu motornega vozila, pa je to storil kljub navedeni izrecni prepovedi z dne 11. 9. 2015 in je v prepovedano posledico, torej vožnjo v cestnem prometu v času začasno odvzetega vozniškega dovoljenja (vsaj) privolil. Takim razlogom pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni očitati le prepisa abstraktnega prepisa zakonske definicije naklepa, saj so dejansko ugotovljene okoliščine glede obdolženčevega subjektivnega odnosa do storitve prekrška zadostno subsumirane pod pravno normo, ki obsega abstraktni prepis zakonske definicije naklepa (člen 8 ZP-1).

10. Sodišče prve stopnje je v predmetni prekrškovni zadevi v nasprotju s pritožbenimi navedbami po oceni pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo tudi materialnopravne določbe ZP-1 in člena 50 ZVoz in obdolžencu izreklo tudi zakonito sankcijo na podlagi določbe desetega odstavka člena 50 ZVoz. Izrek sankcije pritožba izrecno problematizira in navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri sankcije ni v zadostni meri upoštevalo obdolženčevo prejšnje življenje in vseh drugih okoliščin, ki so bistvene za zakoniti izrek sankcije. Posebej izpostavlja dosedanjo obdolženčevo nekaznovanost za istovrstni prekršek, da pri tem ni nikogar ogrožal in ni nevaren za udeležbo v cestnem prometu, saj kot voznik s skoraj 40 leti vozniških izkušenj še nikoli ni bil obravnavan pred sodiščem, v obravnavanem primeru pa je šlo za enkratni dogodek, ki ga obdolženec, če bi se zavedal kaj ga lahko doleti, ne bi storil in tudi nikoli več ne ponovil. Obdolženec opravlja poklic, ki je vezan na vožnjo z avtomobilom, zato v primeru izgube veljavnega vozniškega dovoljenja obstaja nevarnost za preživljanje obdolženčeve družine. Takšen izrek sankcije pa je tudi nesorazmeren, zato pritožba v tem delu predlaga, da se mu izreče sankcija, ki ne bo dosegla 18 (osemnajst) KT.

11. Za storitev tovrstnega prekrška je po določbi desetega odstavka člena 50 ZVoz, kot je že pojasnilo prvostopno sodišče predpisan (v določenem znesku) izrek globe 1.000,00 EUR in izrek stranske sankcije 18 (osemnajst) KT, ki je obvezen. Po oceni pritožbenega sodišča so se olajševalne okoliščine, ki jih pritožba izpostavlja ustrezno odrazile v izrečeni sankciji, ki je zakonsko predpisana in ni se strinjati s pritožbo, da bi v konkretnem primeru bila podana podlaga za omilitev glavne sankcije (globe), pri čemer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na zakonsko ureditev izreka sankcij v postopku o prekršku stranske sankcije 18 (osemnajst) KT ni mogoče omiliti oziroma je izreči pod mejo, ki je predpisana, torej pod 18 (osemnajst) KT, zato bo obdolženec v skladu z določbami člena 202d ZP-1 po pravnomočno zaključenem postopku lahko predlagal odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, o čemer vselej odloča prvostopno sodišče. 12. Glede na navedeno je bilo potrebno tako obdolženčevo pritožbo, ki je neutemeljena zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče sicer vselej pazi uradoma (člen 159 ZP-1), sodbo prvostopnega sodišča potrditi.

13. Obdolženec ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 moral poravnati pritožbene stroške - sodno takso. Le-ta je odmerjena v višini 225,00 EUR, ob upoštevanju tarifne številke 8111 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). K plačilu le-te pa obdolženec pozvan po prvostopnem sodišču.