Jedro

Revident z revizijskimi navedbami izpodbija pravilnost ocene vseh predloženih dokazov in dokazov, pridobljenih po uradni dolžnosti, ter pravilnost uporabe standardov po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, vendar njegov očitek dejansko pomeni, da bi moral biti materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča drugačen, če bi se oprlo na drugačno dejansko stanje. Izkaže se torej, da revident nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in ne zmotni uporabi materialnega prava. V revizijskem postopku pa ni več mogoče izpodbijati posamezne dejanske ugotovitve kot sporne ob sklicevanju na dokazne listine oziroma na napačno dokazno oceno, obsežne revizijske trditve o zmotnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, neupoštevanih dejstvih in napačnih ocenah pa pomenijo prav to. Da bi Vrhovno sodišče lahko dovolilo revizijo, bi torej moralo presoditi, da obstoji drugačno dejansko stanje, kot ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega pooblastila pa Vrhovno sodišče nima, saj je v revizijskem postopku vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Po izrecni določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 namreč revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo (v nadaljevanju revident) tožbo zoper odločbo Ministra za pravosodje, št. 56010-2/2014/95 z dne 11. 5. 2016. Z navedeno odločbo je Minister za pravosodje na prošnjo Združenih držav Amerike (v nadaljevanju ZDA) dovolil izročitev revidenta pristojnim organom ZDA zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zarote goljufije s pripomočki za dostop, kar je v nasprotju z (a)(5) odstavkom 1029. člena, poglavje 18, Zakonika ZDA, vključno s pomočjo in podporo po 2. členu, poglavje 18, Zakonika ZDA, kaznivega dejanja velike tatvine identitete, kar je v nasprotju z A (a)(1) odstavkom 1028. člena, poglavje 18, Zakonika ZDA in kaznivega dejanja zarote goljufije z uporabo telekomunikacij vnosa, kar je v nasprotju s 1343. členom, poglavje 18, Zakonika ZDA.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Navaja, da tožena stranka s tem, ko je preučila poročila nevladnih organizacij, ni zadostila zahtevi Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP), da je treba pridobiti in skrbno preučiti zadostno količino informacij o tem, da utegnejo biti revidentu kršene konvencijske pravice in standardi. Tožena stranka je kršila svojo obveznost, da skrbno preveri, ali bo revident v primeru izročitve podvržen ravnanju, ki bi pomenilo kršitev njegovih konvencijskih pravi. Navaja tudi, da gre za nepopolnost konkretnih sklepov in (ne)logične zaključke tožene stranke. Predlaga, da se izpodbijana sodba in odločba ministra odpravita in se zadeva vrne ministrstvu v novo sojenje ter da se izvršitev izpodbijanega akta zadrži do izdaje pravnomočne odločbe, toženi stranki pa naloži povrnitev revizijskih stroškov. Hkrati z revizijo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 84. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1)

6. Revident v reviziji ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega vprašanja, saj vprašanja, na katero naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ne zastavlja. Vrhovno sodišče bi torej moralo na podlagi njegovih navedb v reviziji samo oblikovati pomembno pravno vprašanje, nato pa še nanj odgovoriti. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča bi revident moral natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Te pomanjkljivosti pa tudi navedba revizijskih razlogov ne sanira.

7. Revident v okviru 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic.

8. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

9. Revident je v zvezi s tem navedel, da ima izpodbijana odločitev zanj izjemno hude posledice, saj mu grozi izročitev v ZDA, kjer obstaja velika verjetnost, da mu bodo kršene človekove pravice, in sicer pravica do spoštovanja osebnega dostojanstva (prepoved nehumanega in ponižujočega ravnanja) ter da bo ogroženo njegovo življenje. Zaradi bivanjskih in varnostnih razmer, prenatrpanosti, podvrženosti zlorabam s strani pristojnih oseb, drugih pripornikov, verjetno prestajanje pripora v samici, mu bodo kršene pravice iz 2. in 3. člena EKČP. Kot kritično okoliščino navaja tudi muslimansko veroizpoved, ki ga bo v primeru izročitve postavila v položaj, kjer mu bodo kršene pravice iz 2. in 3. člena EKČP, in navaja, da bi tožena stranka morala to okoliščino raziskati podrobneje.

10. Revident zatrjuje, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta nastale zelo hude posledice, kar je ravno nasprotno od bistvenih dejstev in okoliščin obravnavanega primera, ki jih je v svojem postopku ugotovilo oziroma potrdilo sodišče prve stopnje ob presoji izpodbijanega akta. Prvostopno sodišče je namreč tožbo revidenta zavrnilo tudi zato, ker je presodilo, da na podlagi izvedenih dokazov izhaja, da je negotovost revidenta zmanjšana na dopustno mero, ki ne posega v absolutno zavarovano pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja in poniževanja.

11. Glede zelo hudih posledic revident v reviziji navaja iste razloge kot v tožbi, s katerimi utemeljuje, da so podane okoliščine, zaradi katerih Minister za pravosodje ne dovoli izročitve tujca, če obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečlovečno ali ponižujoče ravnalo oziroma jo na ta način kaznovalo (tretji odstavek 530. člena Zakona o kazenskem postopku). Revident z revizijskimi navedbami prav tako izpodbija pravilnost ocene vseh predloženih dokazov in dokazov, pridobljenih po uradni dolžnosti, ter pravilnost uporabe standardov po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, vendar njegov očitek dejansko pomeni, da bi moral biti materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča drugačen, če bi se oprlo na drugačno dejansko stanje. Izkaže se torej, da revident nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in ne zmotni uporabi materialnega prava. V revizijskem postopku pa ni več mogoče izpodbijati posamezne dejanske ugotovitve kot sporne ob sklicevanju na dokazne listine oziroma na napačno dokazno oceno, obsežne revizijske trditve o zmotnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, neupoštevanih dejstvih in napačnih ocenah pa pomenijo prav to, izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in ne morebiti pojasnjevanja zmotne uporabe materialnega prava. Da bi Vrhovno sodišče lahko dovolilo revizijo, bi torej moralo presoditi, da obstoji drugačno dejansko stanje, kot ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega pooblastila pa Vrhovno sodišče nima, saj je v revizijskem postopku vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Po izrecni določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 namreč revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča zato v obravnavani zadevi revident zelo hudih posledic ni izkazal, zato revizija iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

13. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revident je hkrati z revizijo predlagal tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 15. Na podlagi 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ker je o vloženi reviziji oziroma o njeni nedovoljenosti Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom, v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 predlog revidenta za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka: Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka ( prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014.