Jedro

Višje sodišče se strinja s pritožnikom, da ni bila podana istočasnost nevarnosti in odvračanja nevarnosti kot ena od predpostavk upravičljive skrajne sile. Odvračanje nevarnosti ni potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj storilka vožnjo do urgentne travmatološke klinike ni opravila neposredno po poškodbi, ampak šele naslednji dan. Poleg tega po presoji višjega sodišča tudi ni obstajala nevarnost za zdravje, telo in življenje poškodovanke, ki jo je storilka prevažala, saj se je storilkina hči (takrat stara 35 let) v zvezi s poškodbo gležnja posvetovala na Urgentni službi ZD D., kjer so ji svetovali RTG slikanje in jo napotili na Urgentno travmatološko ambulanto UKC Ljubljana, očitno pa niso ocenili, da je treba poškodovanko tja odpeljati z reševalnim vozilom; čas prevoza pa tudi ni vplival na potek zdravljenja, saj je bilo zdravljenje odvisno od diagnoze. Posledično višje sodišče ugotavlja, da pogoji za obstoj upravičene skrajne sile niso podani.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahteva za sodno varstvo zavrne kot neutemeljena.

II. Storilka mora plačati sodno takso v znesku 90,00 EUR.

Obrazložitev

1.Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilki za prekršek po 2. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) izrekel globo v znesku 130,00 EUR in 3 kazenske točke. Po vložitvi zahteve za sodno varstvo je Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo razsodilo: da se zahtevi za sodno varstvo delno ugodi in se plačilni nalog spremeni tako, da se postopek za prekršek po 2. točki petega odstavku 46. člena ZPrCP ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in stroški postopka bremenijo proračun.

2.Prekrškovni organ vlaga pravočasno pritožbo zaradi kršitve materialnih določb ZP-1 glede smiselne uporabe določb Kazenskega zakonika (KZ-1) v primeru uporabe skrajne sile (8. člen ZP-1). Predlaga, da se zaradi kršitve materialnih določb ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in po uradni dolžnosti ponovno odloči o zadevi oziroma jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Storilka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev sodbe in navaja, da je bilo brez dvoma ogroženo hčerkino zdravje in je brez dvoma šlo za nujen primer.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Po prvem odstavku 32. člena KZ-1 v zvezi z 8. členom ZP-1 dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo (upravičljiva skrajna sila). Za obstoj upravičljive skrajne sile morajo biti (kumulativno) podane naslednje predpostavke: 1) podana je istočasna nevarnost; 2) ogrožena pravna dobrina (življenje, telesna celovitost, premoženje...); 3) storilec nevarnost odvrača od sebe ali tretje osebe; 4) nevarnosti ni mogoče odvrniti drugače; in 5) povzročeno zlo je manjše od zla, ki je grozilo. Eden od temeljnih pogojev, da gre za ravnanje v skrajni sili, je istočasnost nevarnosti in odvračanja nevarnosti. Gre za kazenskopravni institut, ki ureja situacije, kjer lahko v vsakem trenutku pride do poškodbe kazenskopravne dobrine ali je začetek že tu, pa je mogoče preprečiti hujše posledice. Pritožnik pravilno opozarja, da mora biti nevarnost tako neposredna, da lahko grozeča nevarnost v zelo kratkem času preraste v pravo nevarnost, situacija pa tako izredna in nevarnost tako pereča, da normalen človeški instinkt kliče po hitri reakciji, odlašanje in potrpežljivost pa bi bila nerazumna. Gre torej za pravno vprašanje, pri katerem sodišče preizkuša, ali obstoječe ugotovljeno dejstvo ustreza določenemu pravnemu pojmu oziroma povedano drugače, ali konkretno ugotovljena dejstva ustrezajo pojmu upravičljive skrajne sile.

6.Sodišče prve stopnje je dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, nato pa na podlagi vseh izvedenih dokazov zaključilo, da: (-) je storilka dne 11. 8. 2022 ob 10:28 uri z osebnim avtomobilom reg. oznak ..., na Ulici v Ljubljani, kjer je hitrost vožnje omejena s prometnim znakom za območje omejene hitrosti na 30 km/h, za 14 km/h prekoračila omejitev; (-) je storilka takrat vozila svojo hčerko, ki si je večer prej poškodovala gleženj, na Urgentno travmatološko ambulanto UKC Ljubljana; (-) so pred tem v ZD D. poškodovanko (zaradi rentgenskega slikanja) napotili na urgenco UKC Ljubljana; (-) da je bila poškodovanka pregledana le slabe pol ure za tem, ko je storilka prekoračila dovoljeno hitrost; (-) da iz zdravniškega izvida izhaja, da je bil gleženj otečen ter da je njena hči takrat trpela bolečine; (-) da je bila nevarnost kot predpostavka upravičljive skrajne sile podana, ker je poškodovanki zaradi poškodbe gležnja le-ta otekel, trpela je bolečine, zato je nevarnost za njeno zdravje obstajala; (-) da je odvračanje nevarnosti potekalo istočasno z njenim obstojem; (-) da navedene nevarnosti za zdravje svoje hčerke storilka v obravnavanem primeru ni mogla odvračati drugače; (-) prizadejano zlo (kršitev cestnoprometnih predpisov) je manjše od zla, ki je grozilo; ter so bile kumulativno izpolnjene vse predpostavke za upravičljivo skrajno silo.

7.Po presoji višjega sodišča je sodišče prve stopnje sicer popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 32. člena KZ-1). Višje sodišče se strinja s pritožnikom, da ni bila podana istočasnost nevarnosti in odvračanja nevarnosti kot ena od predpostavk upravičljive skrajne sile. Odvračanje nevarnosti ni potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj storilka vožnjo do urgentne travmatološke klinike ni opravila neposredno po poškodbi, ampak šele naslednji dan. Poleg tega po presoji višjega sodišča tudi ni obstajala nevarnost za zdravje, telo in življenje poškodovanke, ki jo je storilka prevažala, saj se je storilkina hči (takrat stara 35 let) v zvezi s poškodbo gležnja posvetovala na Urgentni službi ZD D., kjer so ji svetovali RTG slikanje in jo napotili na Urgentno travmatološko ambulanto UKC Ljubljana, očitno pa niso ocenili, da je treba poškodovanko tja odpeljati z reševalnim vozilom; čas prevoza pa tudi ni vplival na potek zdravljenja, saj je bilo zdravljenje odvisno od diagnoze (ali je gleženj zlomljen ali gre za zvin). Posledično višje sodišče ugotavlja, da je pravilen zaključek pritožbe, da pogoji za obstoj upravičene skrajne sile niso podani.

8.Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe (11. točka obrazložitve), je storilka dovoljeno hitrost prekoračila zaradi skrbi za hčerko in želje, da jo čim prej pripelje v ustrezno zdravniško oskrbo in je ob hkratnem slabem poznavanju prometnega režima na Ulici, kjer vozi zelo poredko, očitno spregledala prometni znak "območje omejene hitrosti". Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je prekršek storila s krivdno obliko nezavestne malomarnosti (26. člen KZ-1), saj je vozila s premajhno pozornostjo ter zato spregledala prometni znak, ki je hitrost omejeval na 30 km/h ter bi se glede na to, da redko vozi na območju, morala in mogla zavedati, da zaradi premajhne pozornosti lahko spregleda prometno signalizacijo in posledično prekorači predpisano hitrost.

9.Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo, saj je ugotovilo, da so bila odločilna dejstva v sodbi o prekršku sodišča prve stopnje pravilno ugotovljena, da pa je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisov (prvega odstavka 32. člena KZ-1 v zvezi z 8. členom ZP-1) odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

10.Ker storilka z zahtevo za sodno varstvo ni uspela, mora na podlagi 147. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso kot strošek odločanja o zahtevi za sodno varstvo. Višje sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo tar. št. 8212 ZST-1 v zvezi s tar. št. 8111 (10% zneska globe, najmanj 40,00 EUR) in tar. št. 8114 (izrek ene ali več stranskih sankcij, 50,00 EUR). Storilka mora plačati sodno takso v znesku 90,00 EUR v roku in na način, ki bo naveden v pozivu za plačilo, sicer bo sodna taksa prisilno izterjana.

-------------------------------

Malomarnost kot krivdna oblika je opredeljena v 26. členu KZ-1 (ki se glede na določbo 8. člena ZP-1 v postopku o prekršku smiselno uporablja), ki določa, da je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno misli, da se to ne bo zgodilo (zavestna malomarnost); ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 26, 32, 32/1 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 8, 163, 163/9 Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 46, 46/5, 46/5-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.