Jedro

V primerih, ko gre za podatke, ki jih je socialnemu delavcu dala privilegirana priča, mora sodišče praviloma poučiti socialnega delavca o pravici, da ne priča. V obravnavani kazenski zadevi pa to ni bilo potrebno, saj je oškodovanka, ki je privilegirana priča, prostovoljno prišla na center za socialno delo in kasneje v kazenskem postopku tudi pričala. Sodišče je torej že razpolagalo s podatki, o katerih je bila kasneje zaslišana tudi socialna delavka. Potreba po varovanju zaupnosti razmerja med socialnim delavcem in posameznikom ter podatkov iz zasebnosti tega posameznika odpade, če posameznik v kazenskem postopku take podatke prostovoljno razkrije sodišču.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 120 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je bil obsojeni D. Ž. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojencu na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 286. člena KZ-1 določilo kazen treh mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je sodišče oškodovanko Z. S. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi višjega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj v pretežni meri ponavlja pritožbene navedbe, ki jih je argumentirano zavrnilo že višje sodišče. Glede navedbe o vpogledu v spis I K 58380/2010 drži, da se sodišče o tem ni izreklo, vendar sodišču nepotrebnih dejstvih za odločitev v konkretni zadevi ni potrebno ugotavljati. Z zavrnitvijo vpogleda v spis pravica obsojenca do obrambe ni bila kršena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenec je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega, da je v začetku junija 2011, v stanovanjski hiši na Ptuju, z namenom, da bi v kazenskem postopku, ki je bil tedaj v fazi preiskave, vplival na pričanje, oškodovanki Z. S. v njeni sobi izrekel grožnje in jo ustrahoval, da če bo na zaslišanju 22. 6. 2011 pričala po resnici, da je on prinesel konopljo k hiši in jo gojil, si z njo ne bo „mazal“ rok, pač pa bo „dobil ljudi“, ki bodo poskrbeli, da bo v bolnišnici „na cevkah“.

6. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z njeno obrazložitvijo. V 6. točki obrazložitve je namreč sodišče zapisalo, da so bile grožnje izrečene vsled nepomirljivih nasprotij med oškodovanko in družino obsojenca. Iz izreka pa izhaja, da je obsojenec z namenom, da bi v sodnem postopku vplival na pričanje, uporabil grožnjo in ustrahovanje. Primerjava zgolj teh dveh povedi res zbuja vtis, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Ker je na razloge v obrazložitvi sodbe treba gledati celovito, Vrhovno sodišče pritrjuje višjemu sodišču, da očitano nasprotje ni podano. Že v naslednji povedi 6. točke obrazložitve, v kateri sodišče prve stopnje navaja razloge glede višine določene kazni, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je do izrečene grožnje prišlo tako zaradi nesoglasij pri bivanju v isti stanovanjski hiši kot tudi zaradi drugega kazenskega postopka, ki se vodi zoper obsojenca in njegovo mater. Zagovornik je spregledal, da sodišče v 4. točki obrazložitve večkrat poudari, da je bil motiv obsojenčevega razgovora z oškodovanko nedvomno ta, da grožnje usmeri na njeno odločitev, kako bo le-ta sodelovala in pričala v drugem kazenskem postopku. Z navedbo o nepomirljivih nasprotjih je sodišče prve stopnje zgolj prikazalo okoliščine, v katerih je bila grožnja zoper oškodovanko izrečena. Motiv te grožnje, ki je odločilen za pravno kvalifikacijo tega dejanja, pa je natančno pojasnjen v 4. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je obsojenec grožnje izrekel z namenom vplivati na pričanje oškodovanke v drugem kazenskem postopku, ki je tekel zoper njega in njegovo mater. Ker nasprotja med izrekom in razlogi sodbe ni, ne gre za zatrjevano kršitev določb kazenskega postopka.

7. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja zagovornik tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da je obsojenec zoper oškodovanko uporabil silo, čeprav slednje ne izhaja iz izreka sodbe. Ker zagovornik zatrjevane kršitve ni uveljavljal v pritožbi zoper sodbo in ni navedel razlogov, zakaj je ni mogel, se nanjo v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

8. Zagovornik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na nedovoljen dokaz. Sodišče namreč priče A. S., delavke centra za socialno delo, pred zaslišanjem ni poučilo o pravici, da se pričanju po drugem odstavku 236. člena ZKP lahko odpove. Zato je Vrhovno sodišče moralo presoditi, ali gre za izpovedbo, ki bi morala biti na podlagi 237. člena ZKP iz spisa izločena. Kot izhaja iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, je oškodovanka prostovoljno prišla na center za socialno delo, da bi socialni delavki predstavila svojo stisko. Med pripovedovanjem je spontano opisala tudi obravnavano grožnjo obsojenca. Socialna delavka A. S. je izjavo oškodovanke zapisala in z njo, po predhodnem dogovoru z oškodovanko, prek svojega predstojnika seznanila pristojno policijsko postajo. Dan zatem je oškodovanka, ki se je že nahajala v varni hiši, podala ustno kazensko ovadbo zoper obsojenca. Oškodovanka je bila na glavni obravnavi poučena, da ji kot teti obsojenca ni treba pričati. Privilegiju se je odpovedala in izpovedala o kaznivem dejanju obsojenca ter pri tem navedla, da je o vse tem pripovedovala že socialni delavki A. S. Slednja je bila na glavni obravnavi zaslišana šele potem, ko je oškodovanka o kaznivem dejanju že izpovedala.

9. Med osebami, ki so dolžnosti pričevanja oproščene, ZKP v 5. točki prvega odstavka 236. člena omenja tudi socialne delavce. Za te osebe velja, da so dolžnosti pričevanja oproščene le, če so pri opravljanju poklica izvedele podatke, ki so jih dolžne varovati kot tajne oziroma zaupne. V 93. členu Zakona o socialnem varstvu je določeno, da so strokovni delavci in strokovni sodelavci, ki opravljajo socialnovarstvene storitve, dolžni varovati kot poklicno skrivnost podatke o materialnih in socialnih stiskah posameznika in o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja. Varstvo teh podatkov ni absolutno. Dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti lahko strokovnega delavca ali sodelavca razreši prizadeta oseba sama ali sodišče. 10. Kadar se posamezniki znajdejo v stiski zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ima center za socialno delo, kot državni organ, dolžnost naznaniti kaznivo dejanje in navesti ter zagotoviti razpoložljive dokaze (145. člen ZKP). V obravnavani kazenski zadevi gre za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen zapora do petih let. Če uradna oseba, kar socialna delavka nedvomno je, dolžnost naznaniti kaznivo dejanje opusti, stori kaznivo dejanje opustitve ovadbe kaznivega dejanja ali storilca po drugem odstavku 281. člena KZ-1. Ta dolžnost, ki je v KZ-1 implicitno določena, velja ne glede na to, ali je center za socialno delo oziroma socialni delavec izvedel za kaznivo dejanje na podlagi lastne aktivnosti ali na podlagi izjave posameznika, ki je prišel po pomoč na lastno pobudo. Zakonodajalec je v tem primeru dal varovanju temeljnih vrednot družbe (kamor sodita tudi življenje in dostojanstvo žrtev kaznivih dejanj) prednost pred varovanjem poklicne skrivnosti. Na enakih izhodiščih temelji tudi Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), ki centru za socialno delo v primerih družinskega nasilja nalaga še dodatne naloge za zagotovitev varnosti žrtev družinskega nasilja. 2. člen ZPND med družinske člane uvršča tudi sorodnike v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena, torej tudi sorodstveno razmerje med teto in nečakom.

11. Za popolno razumevanje privilegija priče, da se pričanju odpove, je treba upoštevati procesni in materialni kazenski zakon. V tem razmerju je pomembna tudi določba drugega odstavka 142. člena KZ-1. Ta med razloge, ki izključujejo protipravnost izdaje poklicne skrivnosti, uvršča tudi primere, ko je z zakonom določena odveza dolžnosti varovanja skrivnosti. Kot navedeno, takšno odvezo dajeta tako ZKP kot KZ-1. Slednji sicer, enako kot ZPND v 6. členu, le implicitno. V obravnavani zadevi je oškodovanka z vložitvijo ustne kazenske ovadbe tudi sama izrazila željo po ukrepanju državnih organov. Če bi sodišče sprejelo zagovornikovo tezo, bi prišlo do položaja, ko bi bila socialna delavka oziroma njen predstojnik dolžna vložiti kazensko ovadbo in s tem razkriti poslovno skrivnost policiji in državnemu tožilstvu, nato pa bi socialni delavki glede teh istih podatkov, ki bi ponovno dobili naravo poslovne skrivnosti, ne bilo treba pričati pred sodiščem. Upoštevaje sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 1008/2010-35 z dne 6. 10. 2011 bi do takega položaja lahko prišlo v primeru, če bi center za socialno delo pridobil izjavo oškodovanke v zvezi z obsojenčevim kaznivim dejanjem v uradnem postopku in bi se oškodovanka kasneje kot privilegirana priča pričanju odrekla. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 60/2010 z dne 6. 5. 2010 pojasnilo, da privilegij pomeni pravico priče, da ne priča. Privilegirana priča je namreč tista, ki mora pretehtati, ali bo s svojim pričanjem neupravičeno razkrila poslovno skrivnost. Zato pomeni privilegij za priče iz 4. in 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP tudi varovalko, da neupravičeno ne izdajo poklicne skrivnosti. Kadar priča izpoveduje o poslovni skrivnosti, mora sodišče poskrbeti, da se s poslovno skrivnostjo ne seznanijo nepoklicane osebe. Sodišče je dolžno pričo poučiti o privilegiju, da ne priča, brž ko zve, da gre za okoliščine, zaradi katerih je dolžnosti pričanja oproščena. V obravnavani zadevi take okoliščine niso bile podane tudi iz razlogov, ki jih Vrhovno sodišče podaja v nadaljevanju.

12. Namen 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP je, da se varuje zaupno razmerje med socialnim delavcem in osebo, ki pride k njemu po pomoč, oziroma da se zaščitijo občutljivi podatki iz zasebnosti osebe, ki se zglasi na centru za socialno delo. V okviru socialnega varstva bo šlo predvsem za podatke o materialnih in socialnih stiskah posameznika. V primerih, ko gre za podatke, ki jih je socialnemu delavcu dala privilegirana priča, mora sodišče socialnega delavca poučiti o pravici, da ni dolžan pričati. V obravnavani kazenski zadevi pa to ni bilo potrebno, saj je oškodovanka prostovoljno prišla na center za socialno delo in kasneje v kazenskem postopku tudi pričala. Sodišče je torej že razpolagalo s podatki, o katerih je bila kasneje zaslišana tudi socialna delavka. Potreba po varovanju zaupnosti razmerja med socialnim delavcem in posameznikom ter podatkov iz zasebnosti tega posameznika odpade, če posameznik v kazenskem postopku take podatke prostovoljno razkrije sodišču. Kadar posameznik kot priča prostovoljno izpoveduje tudi o podatkih in okoliščinah, ki pomenijo poslovno skrivnost in s katerimi se je socialni delavec pred tem seznanil v okviru svojega poklica, niso pa bili pomembni z vidika naznanitve kaznivega dejanja, sodišče socialnega delavca ni dolžno poučiti o privilegiju, da ne priča in sme sodbo opreti na njegovo izpovedbo. Povedano velja še toliko bolj, če je oškodovanec privilegirana priča, ki se privilegiju, da ne priča, odpove. Oškodovanka je na glavni obravnavi prostovoljno izpovedala o svojih socialnih razmerah, okoliščinah kaznivega dejanja in tudi o vsebini in okoliščinah izjave, ki jo je dala na centru za socialno delo. Šele zatem je bila glede te izjave zaslišana socialna delavka. V takem primeru socialna delavka s svojo izpovedbo ne more porušiti niti zaupnega razmerja med njima niti zaupanja v službo socialnega varstva. Oškodovanka je socialno delavko s tem, ko je pričala, odvezala dolžnosti varovanja zaupnih podatkov v tem kazenskem postopku. Zato je sodišče ni bilo dolžno poučiti o pravici, da se pričanju odpove in je sodbo smelo opreti na njeno izpovedbo. Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

13. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dejansko stanje zadosti pojasnjeno, je zavrnilo več dokaznih predlogov obrambe, in sicer po zaslišanju prič M. H. in socialne delavke J. L., po pridobitvi ambulantnega kartona ter podatkov o zdravstvenem stanju oškodovanke in po postavitvi izvedenca psihiatra. Zagovornik trdi, da je sodišče z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov kršilo pravico obsojenca do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost sodbe.

14. Kot je presodilo že višje sodišče, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo zavrnitev dokaznih predlogov obrambe. Obramba ni z ničemer pojasnila, zakaj naj bi bilo M. H. poznano, kje se je obsojenec nahajal v začetku junija 2011. Z naknadnimi navedbami v pritožbi je obramba sicer ta dokazni predlog konkretizirala, vendar je višje sodišče zavrnitev dokaznega predloga pojasnilo s sklicevanjem na ustaljeno ustavnosodno presojo. V skladu s slednjo sodišče ni dolžno izvesti dokaza, za katerega je očitno, da ne more biti uspešen, oziroma je glede na izvedene dokaze izvedba predlaganega dokaza odveč. Ker je okoliščine, v katerih je oškodovanka na centru za socialno delo podala izjavo, pojasnila že priča A. S., je sodišče utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog zaslišanjem socialne delavke J. L., ki naj bi bila zaslišana o prav teh okoliščinah. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi dokazna predloga, ki sta bila usmerjena v ugotavljanje zdravstvenega oziroma duševnega stanja oškodovanke, saj ni podvomilo v verodostojnost oškodovankine skladne izpovedbe in ni našlo tehtnih razlogov, ki bi narekovali presojo njene osebnosti. Z zavrnitvijo predlaganih dokazov pravica obsojenca do obrambe ni bila v ničemer kršena.

15. Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe tudi iz razloga, ker obtožba in sodba, z navedbo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v začetku junija 2011, storitve kaznivega dejanja časovno nista dovolj natančno opredelili. Po presoji Vrhovnega sodišča pravica obsojenca do obrambe ni bila s takim opisom časa storitve kaznivega dejanja v ničemer okrnjena. Časovno obdobje je, kot je pojasnilo že višje sodišče, dovolj kratko in določno, da obsojencu omogoča učinkovito obrambo. Obsojenec je skušal dokazati svoj alibi, a za vse dneve v začetku junija 2011 ni razpolagal z dokazi, da je opravljal delo na terenu, zato je sodišče verjelo izpovedbi oškodovanke ter se pri tem oprlo tudi na izpovedbo obsojenčeve matere M. Ž., ki je potrdila, da je obsojenec prihajal k njej na obiske tudi v dopoldanskem času.

16. Zagovornik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 355. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razbrati, da je sodišče v vsega štirih minutah razglasilo zavrnitev dokaznih predlogov ter prebralo vse listinske dokaze. Zagovornik trdi, da sodišče v te ni niti vpogledalo, jih niti prebralo in niti pretreslo. Poleg tega je dokazni sklep sprejela kar predsednica senata sama, ki zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložila. Vsi člani senata naj ne bi bili seznanjeni z listinami, ki jih je v spis vložila obramba in v katere naj bi sodišče vpogledalo in jih prebralo. Že višje sodišče je pojasnilo, da sta bila na glavni obravnavi navzoča tako obsojenec kot zagovornik in da na sestavo zapisnika o glavni obravnavi nista imela pripomb. Zagovornik, kot pravni pooblaščenec obsojenca, bi zagotovo že na glavni obravnavi ukrepal, če listinski dokazi ne bi bili prebrani. Zato je zapisnik o glavni obravnavi šteti za verodostojnega. Poleg tega sodišču ni treba brati celotnih listin, ampak le za odločitev bistvene poudarke vsebine teh listin.

17. Zagovornik na koncu zahteve navaja, da sodišče druge stopnje ni vpogledalo v spis Okrajnega sodišča na Ptuju I K 10653/2011 in se do tega predloga obrambe v sodbi ni opredelilo. Zagovornik v zahtevi razlogov, zakaj naj bi bil vpogled v navedeni kazenski spis pravno relevanten za obravnavano zadevo, ni navedel. Sodišča pa tudi niso dolžna ugotavljati dejstev in se opredeljevati do navedb, ki za obravnavano kazensko zadevo niso pravno relevantne.

C.

18. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

19. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.