Jedro

Prejem Splošnih pogojev ob sklenitvi pogodbe, ki je po prepričljivem zaključku sodišča prve stopnje dokazan, ne izključuje trditve tožene stranke o seznanitvi s Splošnimi pogoji že pred sklenitvijo pogodbe. Zato se je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka utemeljeno oprlo tudi na Splošne pogoje za turistične aranžmaje, ki med drugim med obveznostmi potnika tudi določajo, da je potnik dolžan agenciji pred sklenitvijo pogodbe posredovati svoje podatke oziroma podatke njegovih sopotnikov tako, kot glasijo v njihovih osebnih dokumentih, ki jim omogočajo prestop meje, katere državljani so, in nadalje tudi, da v kolikor potnik oziroma kateri od njegovih sopotnikov, ki potujejo v tujino, ni slovenski državljan, je dolžan potnik, ki sklene pogodbo, to izrecno sporočiti agenciji pred sklenitvijo pogodbe, v primeru, da potnik ob prijavi ne navede pravilnih podatkov oziroma opusti prejšnje opozorilo, pa je odgovoren za vse stroške oziroma posledice, nastale zaradi napačnih podatkov.

Potniki oziroma sklenitelj potovanja so tisti, ki so dolžni toženo stranko kot organizatorko potovanja opozoriti na svoje (morebitno tuje) državljanstvo in podati vse potrebne informacije v zvezi s tem in s to obveznostjo je bil seznanjen tudi tožnik. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da obveznost preverjanja in pridobivanja podatkov potnikov o njihovem državljanstvu in preverjanje njihovih dokumentov ni dolžnost organizatorja potovanja, kot tudi, da je tožena stranka svojo zakonsko obveznost iz 6. točke prvega odstavka 57.b člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) v obravnavanem primeru tudi ustrezno izpolnila.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 294,92 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katero je od tožene stranke zahtevala plačilo 2.085,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2018 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka sodbenega izreka). Tožeči stranki je naložilo toženi stranki poravnati pravdne stroške v višini 1.558,28 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka sodbenega izreka). Z dopolnilno sodbo je razsodilo še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki poravnati nadaljnje pravdne stroške v višini 57,94 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo in zoper dopolnilno sodbo se tožeča stranka (tožnik) po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je tožeča stranka prepričana, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen in je sodišče posledično o njem zmotno odločilo in pri odločitvi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter kršilo določbe pravdnega postopka. Ob pregledu pogodbe o potovanju je sicer pravilno ugotovilo, da je v pogodbi navedeno, da vizum ureja stranka sama, v kolikor je le-ta potreben in da so sestavni del pogodbe priložene informacije o vstopnih vizumih in veljavnih dokumentih za potovanje ter cepljenjih ter zaščiti živali, ki so potrebni za vstop v državo. Ob tem pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bilo stranki na tej isti pogodbi z velikimi tiskanimi črkami pojasnjeno, da se viza doplača na destinaciji 28,00 EUR po osebi. Glede na naveden zapis tožnik ni imel nobenega razloga, da bi dvomil v verodostojnost te informacije in da bi moral še dodatno skrbeti za vizum oziroma preverjati informacije o vstopnih vizumih in veljavnih dokumentih za potovanje, pa tudi sicer so informacije, ki so priložene pogodbi, zgolj povezava na spletno stran Ministrstva za zunanje zadeve in spletne strani Zdravi na pot ter ti podatki ne vsebujejo nobenih informacij, ki bi tožniku dale vedeti, da se vizum ne bo urejal na način, kot je navedeno v uvodu pogodbe, torej z doplačilom na destinaciji. Sodišče prve stopnje se v nadaljevanju sklicuje na dopis tožene stranke z dne 29. 6. 2018, naslovljen na tožnika. Tožena stranka se v svojih vlogah na navedeni dopis nikoli ni sklicevala, še zlasti ne v smislu, da je tožnik tudi v tem dopisu bil opozorjen na pregled Splošnih pogojev za turistična potovanja. Zato je sodišče v tem delu odločilo izven trditvene podlage tožene stranke in s tem kršilo 212. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), navedena kršitev pa je vplivala na zakonitost sodbe ter tako predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz spisovne dokumentacije niti ne izhaja, da bi tožnik ob sklenitvi pogodbe prejel celotne splošne pogoje organizatorja potovanja, temveč zgolj njihov izvleček na dveh straneh, ki ne vsebuje podatkov o potovalnih vizumih. Tudi če bi tožnik celotne splošne pogoje potovanja prejel, je sklicevanje sodišča nanje v delu, ki se nanaša na to, da bi moral potnik pred pogodbo sporočiti agenciji, da ni slovenski državljan, nelogično, ker naj bi tožnik splošne pogoje prejel in sprejel šele skupaj s pogodbo oziroma je bil šele naknadno, torej po sklenitvi pogodbe, opozorjen, da naj jih še enkrat pregleda. Od tožnika ni mogoče zahtevati, če mu seveda tožena stranka kot organizator turističnega potovanja tega ne bi sporočila že prej, da mora pred sklenitvijo pogodbe vedeti, da je potrebno toženi stranki javiti, da kateri od potnikov ni slovenski državljan. Če je to obveza, ki bi jo tožnik moral izpolniti še pred sklenitvijo pogodbe, torej še preden sprejme splošne pogoje, bi tožnika nanjo tožena stranka nujno morala opozoriti. Povedano drugače, besedilo splošnih pogojev potnika ne more zavezovati za obdobje pred sklenitvijo pogodbe, oziroma vsaj ne prej, preden je potnik s svojo obvezo seznanjen. Četudi bi torej še lahko držalo stališče sodišča prve stopnje, da so potniki oziroma sklenitelji potovanja tisti, ki so dolžni toženo stranko kot organizatorko potovanja opozoriti na svoje državljanstvo, pa bi morala tožena stranka tožnika o tej dolžnosti obvestiti, česar pa ni storila. Gre torej za obvezo, ki se nanaša na obdobje pred sklenitvijo pogodbe in tožniku posledično ni mogoče očitati, da ni natančno prebral pogodbe in splošnih pogojev, ki ju je prejel šele kasneje. Navedenega stališča ne spremenijo niti potovalni dokumenti agencije Eti, ki so bili posredovani tožniku, ker je tožnik v teh dokumentih ponovno bil poučen, da vizum lahko ureja v kraju letovanja in četudi bi tožnik sklepal, da so podatki navedeni za slovenske državljane, ni prejel nobenega opozorila, da za tuje državljane velja drugače. Po navedbah pritožbe ne drži, da sta izpovedi priče M. in L. H. v nasprotju s tožnikovo izpovedjo. Tožnik namreč ni izpovedal, da bi na agenciji uslužbenka pogledala zgolj potni list M. H., temveč je povedal, da ji ni bilo treba dati osebne izkaznice, ni pa bil vprašan ničesar o tem, ali je M. H. morala izročiti tudi potni list. Prav tako ni nobenega razloga, da M. H. ne bi sredstev, ki jih je izročil tožnik, nakazala kasneje, ne pa v obdobju, ko je bilo potovanje plačano glede na to, da je na TRR očitno še imela dovolj sredstev. Tudi glede tega, ali priči govorita slovensko, tožnikova izpoved ni neverodostojna, ker je tudi sodišče samo ob zaslišanju U. B. povedalo, da ena izmed prič slovensko govori slabše. Uslužbenka tožene stranke U. B. je nedvomno vedela, da vsaj potnica L. H. ni državljanka Republike Slovenije oziroma bi morala tožnika nedvomno opozoriti, da mora on oziroma potniki v primeru, da niso (op. očitno prav so) tuji državljani, to javiti pred sklenitvijo pogodbe. Izpovedi prič L. in M. H., ki sta poleg U. B. bili edini prisotni pri tem, ko je Lejla Halilović izročila svojo osebno izkaznico, sta glede izročitve le-te izpovedali povsem skladno in prepričljivo, da je U. B. osebno izkaznico poleg tega, da jo je pregledala, tudi skopirala. Pri presoji njene izpovedbe, ki ji je sodišče sicer v celoti sledilo, pa je treba upoštevati, da je tudi med njeno izpovedjo in izpovedjo direktorja tožene stranke F. T. prišlo do razhajanj glede podatkov, ki jih tožena stranka zahteva ob sklenitvi pogodbe, hkrati pa bi sodišče, če je interes za izid postopka upoštevalo pri presoji prič H., tudi pri presoji izpovedi priče U. B. moralo upoštevati, da je kot zaposlena pri toženi stranko prav tako nedvomno zainteresirana za izid tega pravdnega postopka. Tožena stranka oziroma njena zaposlena U. B. je torej nedvomno opustila dolžno skrbnost pri sklenitvi pogodbe o potovanju prvič zato, ker bi tožnika morala opozoriti, da je podatek, da je kateri izmed potnikov tuj državljan, potrebno sporočiti še pred sklenitvijo pogodbe, nadalje pa tudi zato, ker je bila z dejstvom, da je vsaj L. H. tuja državljanka, nedvomno seznanjena, pa je o tem, da za tuje državljane veljajo drugačni postopki pridobivanja vizuma, ni opozorila. Tožeča stranka meni, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi, zato se kot zmotna izkaže tudi dopolnilna sodba z dne 21. 1. 2020 glede na to, da tožena stranka glede na utemeljenost tožbenega zahtevka v celoti ni upravičena do plačila nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 57,94 EUR. Tožeča stranka predlaga, da višje sodišče pritožbi v celoti ugodi, sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva povračilo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe1, in ob v dokaznem postopku izvedenih dokazih2, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od tožene stranke zahteval vračilo zneska vrednosti potovanja v Egipt v terminu od 17. 7. do 24. 7. 2018 v višini 1.743,00 EUR ter odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka počitnic v višini 600,00 EUR, skupaj 2.085,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2018 dalje do plačila. Potovanje se ni izvedlo zaradi odklonitve potnic, ki sta potovali s tožnikom, M. in L. H., na letališču, ki kot državljanki BIH nista imeli urejenega vizuma. Zaključilo je, da tožnik ni uspel dokazati svojih tožbenih trditev o opustitvi skrbnosti tožene stranke (oziroma njene uslužbenke) pri sklepanju pogodbe o potovanju št. 2018-37256/15 in posledično tudi ne odškodninske odgovornosti tožene stranke za zatrjevano nepremoženjsko škodo, ker ni uspel dokazati trditev, da je tožena stranka oziroma njena uslužbenka vedela, da vsaj potnica L. H. ni državljanka Republike Slovenije (po tem, ko naj bi pogledala in fotokopirala osebni dokument) in da je opustila dolžno skrbnost in ravnala malomarno, ker je ni opozorila, da mora kot državljanka BIH vizum za vstop v državo urediti pred potovanjem, posledično pa bi bila o tem seznanjena tudi M. H. 6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz spisovne dokumentacije niti ne izhaja, da bi tožnik ob sklenitvi pogodbe prejel celotne splošne pogoje organizatorja potovanja, temveč zgolj njihov izvleček na dveh straneh, ki ne vsebuje podatkov o potnih vizumih.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo in dokazno podprto obrazložilo zaključek, da je tožnik (poleg dokumentacije, ki jo je po tožbenih trditvah prejel skupaj s pogodbo o potovanju) ob sklenitvi pogodbe prejel s strani tožene stranke tudi Splošne pogoje za turistične aranžmaje tožene stranke3 (v nadaljevanju Splošni pogoji) in se pri tem utemeljeno oprlo na pogodbo o potovanju št. 2018-37256/15 z dne 21. 6. 20184, izpovedi v dokaznem postopku zaslišane priče U. B. in zakonitega zastopnika tožene stranke ter ob tem dokazno ocenilo tudi tožnikovo izpoved5. Tožeča stranka v svoji trditveni podlagi, podani pred sodiščem prve stopnje, ob tem, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo izrecno navedla6, da se je tožnik s Splošnimi pogoji toženke seznanil pred sklenitvijo pogodbe, in ki so mu bili prav tako izročeni ob sklenitvi predmetne pogodbe, tega, da je bila tožeča stranka seznanjena s Splošnimi pogoji torej tudi že pred sklenitvijo pogodbe, ni zanikala, niti tožeča stranka časovnega trenutka seznanitve s Splošnimi pogoji na način, kot ga izpostavlja v pritožbi, in sicer, da je tožnik splošne pogoje prejel šele skupaj s pogodbo oziroma je bil šele naknadno, torej po sklenitvi pogodbe opozorjen, da jih še enkrat pregleda, ni problematizirala niti izpostavila. Nenazadnje pa tudi prejem Splošnih pogojev ob sklenitvi pogodbe, ki je po prepričljivem zaključku sodišča prve stopnje dokazan, ne izključuje trditve tožene stranke o seznanitvi s Splošnimi pogoji že pred sklenitvijo pogodbe. Zato se je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka utemeljeno oprlo tudi na Splošne pogoje za turistične aranžmaje7, ki med drugim med obveznostmi potnika tudi določajo, da je potnik dolžan agenciji pred sklenitvijo pogodbe posredovati svoje podatke oziroma podatke njegovih sopotnikov tako, kot glasijo v njihovih osebnih dokumentih, ki jim omogočajo prestop meje, katere državljani so, in nadalje tudi, da v kolikor potnik oziroma kateri od njegovih sopotnikov, ki potujejo v tujino, ni slovenski državljan, je dolžan potnik, ki sklene pogodbo, to izrecno sporočiti agenciji pred sklenitvijo pogodbe, v primeru, da potnik ob prijavi ne navede pravilnih podatkov oziroma opusti prejšnje opozorilo, pa je odgovoren za vse stroške oziroma posledice, nastale zaradi napačnih podatkov. Prejem Splošnih pogojev ob sklenitvi pogodbe pa nadalje podpira tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnik toženo stranko, če bi prejeto dokumentacijo prebral, lahko seznanil z dejstvom tujega državljanstva za sopotnici.8

7. Dokazna ocena in zaključek sodišča prve stopnje, da uslužbenka tožene stranke ni bila seznanjena z dejstvom, da vsaj ena od sopotnic tožnika ni državljanka Republike Slovenije, ampak državljanka BIH, je celovita in prepričljiva in je zato pritožba z v pritožbi ponujeno lastno dokazno oceno ne more uspešno izpodbiti. Sodišče prve stopnje s tem, ko se je v dokazni oceni sklicevalo tudi na dopis tožene stranke z dne 29. 6. 2018, naslovljen na tožnika in zaključilo, da je bil tožnik tudi z njim opozorjen, da pred potovanjem ponovno pregleda Splošne pogoje za turistično potovanje, ni zagrešilo pritožbeno očitane relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP). Gre za dokazno oceno in dokazni zaključek sodišča prve stopnje, pri čemer pa se je na ta dokaz že v tožbenih navedbah sklicevala sama tožeča stranka9, na informacije o potovanju v potovalnih dokumentih - že v spisu, pa se je v odgovoru na tožbo nenazadnje sklicevala tudi tožena stranka10. 8. Ob nesporno sklenjeni pogodbi o potovanju z dne 21. 6. 2018 in ob Splošnih pogojih za turistične aranžmaje, upoštevaje tudi določbo 897. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da je potnik dolžan skrbeti, da sam osebno, njegove osebne listine in njegova prtljaga izpolnjujejo pogoje, ki so predpisani z obmejnimi, carinskimi, sanitarnimi, denarnimi in drugimi upravnimi predpisi, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo toženi stranki, da so potniki oziroma sklenitelj potovanja tisti, ki so dolžni toženo stranko kot organizatorko potovanja opozoriti na svoje (morebitno tuje) državljanstvo in podati vse potrebne informacije v zvezi s tem, kot tudi, da je bil s to obveznostjo seznanjen tudi tožnik in pravilno zaključilo, da obveznost preverjanja in pridobivanja podatkov potnikov o njihovem državljanstvu in preverjanje njihovih dokumentov ni dolžnost organizatorja potovanja, kot tudi, da je tožena stranka svojo zakonsko obveznost iz 6. točke prvega odstavka 57.b člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) v obravnavanem primeru tudi ustrezno izpolnila.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi z dne 10. 1. 2020 ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Očitana postopkovna kršitev ob obrazloženem ni bila storjena, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

10. Obrazložene stroškovne odločitve v sodbi z dne 10. 1. 2020 pritožba vsebinsko v ničemer ne izpodbija, ta pa je glede obveznosti povrnitve pravdnih stroškov pravilno oprta na prvi odstavek 154. člena ZPP in glede potrebnosti pravdnih stroškov na 155. člen ZPP. Pritožbo zoper dopolnilno sodbo, v kateri je sodišče prve stopnje le dopolnilo stroškovni izrek v sodbi z dne 10. 1. 2020 in tožeči stranki v plačilo toženi stranki naložilo še 57,94 EUR pravdnih stroškov, pritožba vsebinsko veže le na morebitni uspeh s pritožbo o glavni stvarji v sodbi z dne 10. 1. 2020, s katero pa ob zgoraj obrazloženem ni bila uspešna. Pri pritožbenem preizkusu dopolnilne sodbe pa sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi uradoma.

11. Zato je sodišče druge stopnje ob obrazloženem pritožbi tožeče stranke zoper obe sodbi zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka pritožbeno ni bila uspešna, bo morala svoje priglašene stroške pritožbe glede na določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP kriti sama. Na podlagi istih zakonskih določb pa bo morala toženi stranki povrniti njene potrebne priglašene stroške odgovora na pritožbo, ki predstavljajo skladno z OT priglašene stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 375 odvetniških točk (tar. št. 21 točka 1), poročila stranki o drugostopni odločitvi v višini 20 točk (4. točka tar. št. 39 OT), skupno 395 odvetniških točk, kar z 2 % materialnih stroškov (7,9 točke) ter 22 % DDV ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 294,92 EUR. To pa je tudi znesek stroškov odgovora na pritožbo, ki jih mora tožeča stranka toženi stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila11. 1 Primerjaj točke od 1 do 4 obrazložitve izpodbijane sodbe z dne 10. 1. 2020. 2 Primerjaj 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe z dne 10. 1. 2020. 3 Priloga B 3 v spisu. 4 V kolikor pritožba s spisovno dokumentacijo pritožbeno meri na listine v spisu, tudi ni prezreti, da tudi iz vsebine med pravdnima strankama nesporno sklenjene in v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje tudi prebrane pogodbe o potovanju št. 2018-37256/15 z dne 21. 6. 2018 (A2) izhaja, da stranka s podpisom pogodbe potrjuje (med drugim) tudi prejem splošnih pogojev. 5 Primerjaj zlasti 14. in 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe z dne 10. 1. 2020. 6 Primerjaj odgovor na tožbo tožene stranke z dne 8. 1. 2019, točka 1 in obrazložitev izpodbijane sodbe z dne 10. 1. 2020 v točki 2. 7 Priloga B3 v spisu. 8 Primerjaj 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Primerjaj prilogo A3 v spisu. 10 Primerjaj 1. točko odgovora na tožbo tožene stranke z dne 8. 1. 2019. 11 Primerjaj: Načelno pravno mnenje, Občna seja VSRS, 13. 12. 2006.