Jedro

Sodišče druge stopnje je odločitev oprlo na 19. člen splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG), kar je kršitev materialnega prava, ker je glede na splošne določbe SKPG in kolektivnih pogodb panog (tudi kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, KPDZD), pri odločanju predvsem uporabiti določbe panožnih kolektivnih pogodb in le podrejeno SKPG. Vendar pa je kljub temu odločitev sodišča druge stopnje, da disciplinski postopek ni bil pravilno izveden, pravilna, ker je postopek po 19. členu SKPG smiselno enako urejen kot v 41. členu KPDZD.

V normah delovnega prava so točno določeni organi, ki odločajo o pravicah in obveznostih iz delovnih razmerij. Prenos pravice odločanja je dovoljen le takrat, ko je tako v normi izrecno določeno. Ni torej dopustno prenesti pooblastila za odločanje na pooblaščenca, pravnega zastopnika.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, razveljavilo sklepa toženca o odpovedi delovnega razmerja in odločilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, da ga je toženec dolžan pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je toženec v disciplinskem postopku bistveno kršil pravila postopka, ki so določena v 41. členu kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91-I, KPDZD) in v 7. poglavju III. dela zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ZTPDR, zakon se smiselno uporablja kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo, ker je ugotovilo, da bi po določbi 19. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90, SKPG, v zvezi s 4. odstavkom 61. člena in 55. členom ZTPDR), ki je veljala, ko bi naj bila storjena kršitev delovne obveznosti, toženec moral tožniku vročiti zahtevo za začetek disciplinskega postopka, ga zaslišati, mu vročiti obrazloženo odločbo, postopek pa bi, zaradi načela neposrednosti, moral voditi sam, ne pa njegov pooblaščenec.

Ker teh procesnih dejanj toženec ni opravil, je odločba sodišča prve stopnje pravilna.

Zoper pravnomočno drugostopno odločbo je toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložil pravočasno revizijo. V njej je navajal, da je bil postopek zoper tožnika izveden na podlagi 40. in 41. člena KPDZD. Kolektivna pogodba in zakon ne prepovedujeta, da po pooblastilu delodajalca vodi postopek v njegovem imenu in na njegov račun njegov pooblaščenec. Toženec je predlagal, da revizijsko sodišče obe odločbi razveljavi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP, ki se uporablja v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji ne uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka, zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano odločbo preizkusilo le glede kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Takšne kršitve ni ugotovilo (386. člen ZPP).

Po navedbi v reviziji, naj bi bila napačna uporaba materialnega prava v tem, ker je sodišče druge stopnje v izpodbijani odločbi napačno razlagalo pravne norme, ki veljajo v predsodnem postopku. Iz splošnih določb SKPG in splošnih določb kolektivnih pogodb, ki veljajo za posamezne gospodarske panoge, izhaja načelo, da je v individualnih delovnih sporih, kjer je pravna podlaga za odločanje kolektivna pogodba, v prvi vrsti odločiti na podlagi kolektivne pogodbe panoge, podrejeno pa na podlagi SKPG, če v kolektivni pogodbi panoge ni mogoče najti odgovora na določena vprašanja. Za odločitev so torej pomembne določbe KPDZD, ne pa SKPG. Pravila disciplinskega postopka so urejena v 41. členu KPDZD, ki je veljala do 31.12.1992, veljati pa je začela osmi dan po objavi v Uradnem listu (1. odstavek točke B. uvodnega dela navedene kolektivne pogodbe), torej 29.11.1991. Kršitve delovne obveznosti bi naj bile storjene 7. in 17.9.1992. Ker je sodišče druge stopnje oprlo odločbo na 19. člen SKPG, je bilo na drugi stopnji materialno pravo sicer napačno uporabljeno, vendar to ne vpliva na sicer pravilno drugostopno odločitev, ker je postopek po 19. členu SKPG in po 41. členu KPDZD smiselno enako urejen. Zato revizijsko sodišče soglaša z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da disciplinski postopek ni bil začet na predpisan način, da tožnik ni bil zaslišan in da v odpovedi delovnega razmerja ni dokazov, ki utemeljujejo odločitev delodajalca. Tožnik tudi ni bil seznanjen z dejstvi (1. točka 41. člena KPDZD), ki so bila podlaga za izrečeni ukrep. V odpovedi delovnega razmerja z dne 9.10.1992 je navedeno, da delovno razmerje preneha z dnem prejema odpovedi. To je v nasprotju s 3. točko 41. člena navedene kolektivne pogodbe. Takšna odpoved ima dejansko značaj odpusta z dela brez poprejšnje odpovedi (42. člen KPDZD), kar je v nasprotju z vsebino te določbe kolektivne pogodbe, saj delodajalec v odločbi ne zatrjuje, ni pa tudi dokazano, da je tožnik storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (1. odstavek navedenega člena).

Iz pravnega položaja in pristojnosti organov odločanja, ki jih urejajo ZTPDR npr. v 4. odstavku 61. člena, zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91 - ZDR) npr. v 4. členu in SKPG, izhaja, da so za odločanje o delovnih razmerjih pooblaščeni le v pravnih normah točno določeni organi. Pristojnosti za odločanje, tudi zaradi načela neposrednosti, na katerega pravilno opozarja sodišče druge stopnje, ni dopustno prenesti na drugi organ ali osebo (pooblaščenca), razen v primerih, ko je tako izrecno določeno (npr. po 4. členu ZDR). V tem primeru takšen prenos pristojnosti ni dopusten. Navedbe v reviziji o dopustnosti prenosa pooblastila za odločanje o delovnih razmerjih na pooblaščenca so zato v nasprotju z veljavnimi načeli in normami delovnega prava.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).