Jedro

V obravnavanem primeru tožnica ni izkazala obstoja legalno zgrajenega podpornega zidu pred izvedenimi deli. Tožnica sicer navaja, da je pred izvedenimi deli že obstajal podporni zid, ki ga je le nadzidala. Tudi če bi bilo to res, pa bi tožnica morala izkazati njegovo legalnost, česar niti ne zatrjuje. Poleg tega povišanje podpornega zidu glede na citirano določbo že po naravi stvari pomeni poseg v njegovo konstrukcijo, zato ne more pomeniti vzdrževalnih del, s katerimi bi se navedeni objekt ohranjal v dobrem stanju in omogočala njegovo uporabo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano nadomestno odločbo odločila, da se njena prejšnja odločba št. 06122-3150/2014-8 z dne 27. 1. 2015 v celoti odpravi (1. točka izreka), tožnici pa naložila inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje. Naložila ji je, da mora takoj po vročitvi te odločbe na zemljišču parc. št. 1311/10 k.o. ... ustaviti gradnjo armiranobetonskega zidu debeline 0,18 m, dolžine 12,38 m, višinske razlike med zemljiščema do 1,05 m, z žično ograjo višine cca. 1 m (1. točka izreka) in ga do 1. 8. 2015 odstraniti ter vzpostaviti zemljišče v stanje pred gradnjo na svoje stroške (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka izreka). Za objekt je izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je inšpektorica na inšpekcijskem pregledu 3. 10. 2014 ugotovila, da je na južnem in vzhodnem delu zemljišča parc. št. 1311/10 zgrajen armiranobetonski podporni zdi debeline 0,18 m, dolžine cca 12,15 m, pri čemer je višina posameznih segmentov različna in znaša od 0,20 m na skrajnem severovzhodnem delu zidu do 1,05 m na jugovzhodnem delu zidu ter 0,7 m na jugozahodnem delu zidu. Višinska razlika med zemljiščema je v dolžini cca 9,60 m večja kot 0,5 m, zid podpira zaledno zemljino, ki je vrt, na njem pa je žična ograja višine cca 1 m, višina kovinskih stebrov znaša 1,05 m. Tožnica je bila z navedenimi ugotovitvami s pozivom z dne 7. 10. 2014 seznanjena in je nanje odgovorila z odgovorom z dne 14. 10. 2014, v katerem je izjavila, da je investitorka predmetne gradnje in da je tudi lastnica hiše in pripadajoče parcele. "Škarpo" je delala spomladi 2014, za to pa ni pridobila gradbenega dovoljenja, ker je menila, da ta objekt spada v kategorijo vzdrževanja zelenjavnega vrta. Navedla je še, da je bila po celotni dolžini 9,50 m že zgrajena "škarpa", ki jo je pred leti napravil sosed A., in jo je le povišala za povprečno 20 cm.

3. Inšpektorica je opravila poizvedbe in ugotovila, da za gradnjo podpornega zidu na predmetnem zemljišču gradbeno dovoljenje ni bilo izdano. Ugotovila je še, da oporni zid tudi v delu, v katerem je nižji od 0,50 m, ni zgrajen v skladu z določili veljavnega prostorskega akta. Po njem je na navedenem območju dopustna le gradnja nezahtevnih in enostavnih objektov, ki so namenjeni kmetijski dejavnosti, pri čemer mora biti odmik objekta od dosedanjega objekta minimalno 8 m, član kmetijskega gospodarstva pa mora biti vpisan v register kmetijskih gospodarstev in mora v primeru gradnje nezahtevnih in enostavnih objektov pridobit pritrdilno mnenje kmetijsko svetovalne službe in občinskega upravnega organa, pristojnega za prostor. Toženka je od Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Kmetijsko gozdarskega zavoda Celje, Izpostave Mozirje, prejela informacijo, da v zadevi gradnje predmetnega podpornega zidu mnenje ni bilo izdano. Ne strinja se s tožničino navedbo, da gre za izvedbo vzdrževalnih del, saj gradnja podpornega zidu ni izvedba del, s katerim bi se legalno zgrajen objekt ohranjal v dobrem stanju in omogočala njegovo uporaba, pač pa je samostojen objekt, povezan s tlemi. S prometno gradnjo je bil torej kršen prvi odstavek 3. člena ZGO-1, ki določa, da se gradnja objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

4. Upravni organ druge stopnje je delno ugodil tožničini pritožbi in odpravil tretjo točko izreka izpodbijane odločbe te jo nadomestil z novo, ki določa, da se za objekt iz 2. točke izreka prepoveduje promet z njim in sklepanje drugih pravnih poslov, kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi, saj se nanaša na zavezanko, ki ni hkrati tudi lastnica predmetnega zemljišča. V ostalem delu je pritožbo zavrnil. Glede tožničine navedbe, da je bila kršena njena pravica do izjave, saj ni bila obveščena o inšpekcijskih ogledih, drugostopenjski organ navaja, da je bila tožnica z ugotovitvami, ki so bile ugotovljene pri inšpekcijskem pregledu dne 3. 10. 2014, seznanjena, in se je do njih tudi izjavila. Pri ponovnem pregledu 3. 3. 2015 je inšpektorica zgolj ugotovila, da je dolžina podpornega zidu 12,38 m, kar se sklada s tožničinimi navedbami. Pritrjuje prvostopnemu organu, da gradnja predmetnega objekta ni v skladu s prostorskim aktom, in sicer z 8.a členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za prostorsko celoto Občine Ljubno (Uradni list RS, št. 14/2014, v nadaljevanju Odlok). V zvezi s pritožbeno navedbo, da vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, toženka ugotavlja, da gradbena inšpektorica razpolaga s strokovnim znanjem za reševanje strokovnih vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, zato pritožbeni organ ne dvomi v njeno presojo, da je možno odstraniti le tisto, kar je tožnica nelegalno zgradila. Dodaja še, da je iz dokumentacije razvidno, da se pod škarpo nahaja travnik in da se bo po odstranitvi podpornega zidu vzpostavil stabilen naklon brežine v skladu s karakteristikami zemljine.

5. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da ji je bila v postopku na prvi stopnji kršena pravica do izjave in neposrednosti, saj ni bila obveščena o nobenem izmed izvedenih ogledov, prav tako ni imela možnosti, da poda pripombe na očitno zmotno in nepopolno dejansko stanje, odvzeta ji je bila možnost in pravica pregleda dokaznega gradiva. Iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, na kakšen način so bile meritve sploh opravljene. Vztraja, da so te meritve napačne in posledično napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Poudarja, da je obstoječi podporni zid zgolj nadgradila za 20 cm v dolžini 9,50 m. Le del podpornega zidu v dolžini 3,57 m je bil zgrajen na novo, do višine 1 m. Dimenzije, kot so navedene v odločbi, niso točne in izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Prav tako je ni mogoče preizkusiti v delu iz katerega izhaja, da gre za novogradnjo in ne za vzdrževalna dela. Sklicuje se na pogodbo, ki jo je sklenila z A.A., iz katere izhaja, da je bil podporni zid zgrajen 1999. Predlaga imenovanje izvedenca gradbene stroke, ki bo podal izvedensko mnenje glede dimenzij podpornega zidu in glede tega, ali so izvedena gradbena dela predstavljala vzdrževanje podpornega zidu ali gre za novogradnjo. Izpostavlja, da toženka tožnice z ugotovitvami iz drugega ogleda ni seznanila in ji ni dala možnosti, da se do njih izjasni. Predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje prič B..B. in C.C. ter izvedbo ogleda na kraju samem. Z izvedbo navedenih dokazov se bo ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vzdrževalnimi deli oziroma dograditvijo podpornega zidu. Pojasnjuje, zakaj podporni zid sodi med manj zahtevne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Meni, da gre za vzdrževanje objektov in se sklicuje na točko 5 priloge 3 Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, po kateri med vzdrževalna dela spada tudi izvedba del za ureditev dvorišča in vrta, izvedbo teras in klančin oziroma drugih zunanjih grajenih ureditev za neovirano rabo objekta. Z navedenimi deli je tožnica preprečila nastanek škode, saj teren močno visi oziroma pada. V izpodbijani odločbi se toženka ni opredelila do vprašanja vzdrževanja objektov oziroma podpornega zidu. Iz odločbe pa tudi ni razvidno, za kakšno konfiguracijo terena gre. Neskladna z zakonom je tudi izrečena sankcija, saj vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. V primeru odstranitve objekta bo ogrožena sosednja nepremičnina, saj bo obstajala konkretna nevarnost, da se bo nanjo zrušila zemljina.

6. Tožbo vlaga tudi zoper drugostopenjsko odločbo, v delu v katerem je bila odpravljena odločba organa prve stopnje. Tožnica ni zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, zato se lahko prepovedi iz 158. člena ZGO-1 nanašajo samo na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca. Predlaga odpravo 2., 3. in 4. točke izreka prvostopenjske odločbe in 5. točke drugostopenjske odločbe ter povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V takem primeru gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišča, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen).

10. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da je na zemljišču parc. št. 1311/10 k.o. ... zgrajen oporni zid, navedenih dimenzij, za gradnjo katerega ni bilo pridobljenega gradbenega dovoljenja, ki bi moralo biti pridobljeno.

11. V zadevi ni sporno, da je tožnica investitorica predmetne gradnje, saj je to izjavila sama (odgovor na poziv z dne 14. 10. 2014), prav tako pa tudi ne oporeka ugotovitvi toženke, da je inšpekcijska zavezanka.

12. Sodišče pritrjuje toženki, da gre za gradnjo objekta, za katero bi moral investitor pridobiti gradbeno dovoljenje. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je inšpektorica že na inšpekcijskem ogledu dne 3. 10. 2014 ugotovila, da je na J in V delu predmetnega zemljišča zgrajen armiranobetonski podporni zid, debeline 0,18 m in dolžine cca. 12,15 m. Z navedenimi ugotovitvami inšpektorice je bila tožnica seznanjena s pozivom z dne 7. 10. 2014 in pozvana, da se do njih opredeli, kar ni sporno. Tožnica se je z dopisom z dne 14. 10. 2014 do njih tudi opredelila in jim ni ugovarjala. Ker se navedene ugotovitve inšpektorice glede dimenzij spornega opornega zidu bistveno ne razlikujejo od dimenzij, navedenih v izpodbijani nadomestni odločbi, tožničin ugovor, da se tožnica ni imela možnosti opredeliti do ugotovitev inšpektorice, na kateri izpodbijana odločba temelji, ni utemeljen. Kršitev določb postopka, ker toženka tožnici ni dala možnosti izjaviti se do ugotovitev inšpektorice na kasnejšem ogledu, ki pa se bistveno ne razlikujejo od ugotovitev ogleda z dne 3. 10. 2014, do katerih se je tožnica nesporno imela možnost opredeliti, zato ni vplivala na odločitev. Ker tožnica ne navaja argumentiranih razlogov, zakaj navedenih ugotovitev inšpektorice ni izpodbijala že v odgovoru na poziv z dne 14. 10. 2014, je treba ugovor, da so izmere napačne, šteti kot nedovoljeno tožbeno novoto (tretjo odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tudi sicer pa je pavšalen in neizkazan. Sodišče še pripominja, da je v upravnem spisu odločba Upravne enote Mozirje, s katero je zavrnjena zahteva tožnice za izdajo gradbenega dovoljenja za predmetni podporni zid, s katero je tožnica želela legalizirati njegovo gradnjo, iz katere izhaja, da je tožnica v opisu objekta sama navedla, da gre za podporni zid dolžine 12,5 m in debeline 20 cm, torej dimenzije, ki se skoraj popolnoma ujemajo z dimenzijami objekta, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe. Predvsem pa ni dvoma, za kateri objekt v zadevi gre, zato njegove popolnoma natančne izmere niti niso potrebne, prav tako pa tudi ne izvedba dokazov v tej smeri z izvedenci.

13. Po 10. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je vzdrževanje objekta izvedba del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba, obsega pa redno vzdrževanje in vzdrževalna dela v javno korist. Redno vzrdževanje po 10.1. točki navedene določbe pomeni izvedbo investicijsko vzdrževalnih del, popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta, ne spreminja njegova namembnost in ne zmanjšuje ravni izpolnjevanja bistvenih zahtev. Navedeno pomeni, da je pogoj, da gre za vzdrževanje objekta, da enakovrsten (legalno zgrajeni) objekt že obstaja. V obravnavanem primeru tožnica ni izkazala obstoja legalno zgrajenega podpornega zidu pred izvedenimi deli. Tožnica sicer navaja, da je pred izvedenimi deli že obstajal podporni zid, ki ga je le nadzidala. Tudi če bi bilo to res, pa bi tožnica morala izkazati njegovo legalnost, česar niti ne zatrjuje. Poleg tega povišanje podpornega zidu glede na citirano določbo že po naravi stvari pomeni poseg v njegovo konstrukcijo, zato ne more pomeniti vzdrževalnih del, s katerimi bi se navedeni objekt ohranjal v dobrem stanju in omogočala njegovo uporabo. Glede na navedeno ni bistveno, ali je pred izvedenimi deli že obstajal objekt in ga je tožnica le nadzidala, ali pa ga je tožnica zgradila na novo, zato tudi izvedba dokazov, s katerimi bi se to ugotavljalo, na drugačno odločitev ne bi vplivala. Prvostopenjski organ je v šestem odstavku obrazložitve pravilno pojasnil, da je podporni zid samostojen objekt in njegova gradnja ne more pomeniti del, s katerimi bi se (legalno zgrajeni) objekt ohranjal v dobrem stanju in omogočala njegova uporaba, torej ne more pomeniti vzdrževalnih del. Ugovor tožnice, da toženka ni opravila presoje, zakaj ne gre v obravnavanem primeru za vzdrževanje objekta, zato ni utemeljen. Navedbe tožnice v upravnem postopku, da gre za vzdrževanje zelenjavnega vrta, na drugačno odločitev ne morejo vplivati že zato, ker gradnja podpornega zidu pomeni gradnjo samostojnega objekta, povezanega s tlemi.

14. Neutemeljen pa je tudi sicer povsem pavšalen tožbeni ugovor, da gre za objekt, za katerega ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja.

15. Po 5. točki Priloge 2 Uredbe je podporni zid konstrukcija med dvema višinama zemljišča, ki preprečuje premik (zdrs) zemljine in je enostaven objekt le, če gre za višinsko razliko med zemljiščema do 0,5 m. V obravnavanem primeru iz ugotovitve inšpektorice z dne 3. 10. 2014 (do katerih se je imela tožnica možnost opredeliti) izhaja, da je višinska razlika med zemljiščema večja kot 0,5 m v dolžini 9,6 metrov. Tudi, če bi v obravnavanem primeru šlo za gradnjo, za katero ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, pa se objekti (tudi enostavni) v nobenem primeru ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek 3.a člena ZGO-1). V obravnavnem primeru ni sporno, da sporna gradnja ni skladna z 8.a členom Odloka, saj tej ugotovitvi tožnica v tožbi ne oporeka. Navedeno pomeni, da bi bil sporni objekt nelegalna gradnja tudi, če bi sam po sebi izpolnjeval kriterije, ki jih Uredba določa za enostaven objekt. 16. Drugostopenjski organ je prav zaradi dejstva, da tožnica ni lastnica zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja, iz izreka nadomestne odločbe prvostopenjskega organa izbrisal prepovedi iz 158. člena ZGO-1, ki se po njegovem lahko nanašajo na lastnika zemljišča s pojasnilom, da se prepovedi iz 158. člena lahko nanašajo samo na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca (vpise in spremembe vpisov v zemljiški knjigi). Zato ni utemeljen tudi sicer povsem pavšalen tožbeni ugovor, da navedeno dejstvo ni bilo upoštevano. Tudi sicer pa se vse prepovedi zaradi nedovoljene gradnje po ZGO-1 nanašajo na nepremičnino, ne pa na imetnika pravic na nepremičnini, in ima njihova zaznamba pravne učinke javne objave pravnega dejstva in je torej v javnem interesu (tako sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 245/2013).

17. Iz razlogov, ki jih je navedel drugostopenjski organ, in se sodišče nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba ni izvršljiva.

18. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 19. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), kar je predhodno pojasnjeno.

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.