Jedro

Ker gre pri razveljavitvi pisnega opozorila delavcu na izpolnevanje obveznosti (1. odstavek 83. člena ZDR) za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, skladno s 5. odstavkom

41. člena ZDSS-1 delodajalec sam krije svoje stroške postopka, čeprav je bila tožba zavržena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 2. odstavek izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka." V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala, da se razveljavi z učinkom za nazaj pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve z dne 31.5.2004 (1. odstavek izreka). Sodišče je tudi sklenilo, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 56.735,00 SIT, v roku 8 dni (2. odstavek izreka) ter da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (3.odstavek izreka).

Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 204. čl. ZDR v zvezi s 83. čl. ZDR in

174. čl. do 181. čl. ZDR, ko je zaradi nedopustnostni tožbo zavrglo. V 204. čl. ZDR je pravna podlaga za meritorno odločanje o nezakonitosti pisnega opozorila. Ker v zvezi s pisnim opozorilom ni določen ne postopek, ki bi zagotavljal procesne pravice delavca, ne zastaralni roki, obstaja nevarnost zlorabe tega instituta s strani delodajalca, saj lahko neutemeljeno pisno opozorilo izda kadarkoli za kakršnokoli kršitev. Tudi ni določen način vročanja pisnega opozorila. Odločitev sodišča, da se ne more zahtevati sodnega varstva zato, ker pisno opozorilo ne posega neposredno v pravice delavca, nima podlage v 204.čl. ZDR, saj po gramatikalni razlagi ta člen ne razlikuje neposrednega in posrednega posega v pravice delavca. Sprašuje se, v čem je kvalitativna razlika med pisnim opozorilom in opominom po 175. čl. ZDR. Tako pisno opozorilo kot disciplinski opomin se izrekata zaradi kršitve delavca, pravne posledice pisnega opozorila so za delavca dosti hujše. Ob ponovni kršitvi delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, sankcija - opomin pa ne more služiti niti kot podlaga za trajno spremembo delovnopravnega položaja delavca.

Kljub temu lahko delavec opomin pred sodiščem izpodbija, pisnega opozorila pa ne. Zmotno je stališče, da pisno opozorilo nima narave kršenja pravic tožnice oz. ne predstavlja obtožbe proti njej, saj je s pisnim opozorilom ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na pomanjkanje pravnih norm, ki urejajo pisno opozorilo v ZDR, bi sodišče moralo uporabiti analogijo z določbami ZDR, ki urejajo disciplinsko odgovornost delavca (174. do 181. čl. ZDR). Stališče, da bi se lahko pisno opozorilo izpodbijalo le, če bi delodajalec redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, je v nasprotju s 23. čl. Ustave RS, saj takšno časovno zamaknjeno nudenje sodnega varstva predstavlja nepotrebno odlašanje o pravicah delavca. Delavcu zaradi časovne odmaknjenosti odvzema pravico do učinkovitega sodnega varstva. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenega razloga, pri tem pa je na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12 in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, ter da je o glavni stvari sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo pri odločitvi o stroških, zaradi česar je napačno odločilo, da mora tožnica toženi stranki povrnitvi stroške postopka.

Tožnik zahteva razveljavitev pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve z dne 31.5.2004. Sodišče prve stopnje je na podlagi 274. čl. ZPP tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da sodno varstvo zoper opozorilo, katerega tožnica uveljavlja po 1. in 2. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) ni dopustno. Po navedenih določbah ZDR je namreč sodno varstvo dopustno, če delodajalec krši delavčeve pravice ali ne izpolnjuje svojih obveznosti iz delovnega razmerja. Pisno opozorilo delavcu na podlagi 1. odst. 83. čl. ZDR pa ne predstavlja dejanja oz. odločitve delodajalca, s katero bi ta kršil pravico delavca iz delovnega razmerja.

ZDR delavcu za razveljavitev pisnega opozorila iz 1. odst. 83. čl. ZDR tudi ne zagotavlja neposrednega sodnega varstva po 3. odst. 204. čl. ZDR, saj ne gre za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca. Pisno opozorilo iz 1. odst. 83. čl. ZDR torej ne predstavlja odločitve o disciplinski odgovornosti tožnika in o izreku disciplinske sankcije. V ZDR tudi ni podlage za analogijo z določbami, ki urejajo disciplinski postopek in disciplinsko odgovornost delavca (174. do 181. čl. ZDR). Glede na naslov 83. čl. ZDR (postopek pred odpovedjo s strani delodajalca) je podaja pisnega opozorila delavcu del postopka pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Posledice pisnega opozorila za delavca niso hujše kot posledice izrečenega opomina, saj pisno opozorilo nima neposrednih pravnih posledic. Predstavlja le predpostavko za kasnejšo (morebitno) redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Delavec lahko šele v sporu za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavlja neutemeljenost takšnega opozorila, ne more pa biti pisno opozorilo iz 1. odst. 83. čl. ZDR predmet samostojnega sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz narave pisnega opozorila in zavrglo tožbo za razveljavitev tega opozorila. S tem ni prekršilo tožnikove ustavne pravice do sodnega varstva po 23. čl. Ustave R Slovenije.

Te ustavne določbe ni mogoče tolmačiti tako, da bi ta tudi v konkretnem primeru zagotavljala sodno varstvo.

Pri odločitvi o stroških postopka je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz 154. in 155. čl. ZPP ter tožnici naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke. Ker gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, bi moralo uporabiti določbo 5. odst. 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije sam svoje stroške ne glede na izid postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in 2. odstavek izreka izpodbijanega sklepa na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP spremenilo tako, da krije tožena stranka sama svoje stroške postopka.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. tč. 31. čl. ter v zvezi s 1. al. 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 odločilo, da se revizija dopusti, ker je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer glede tega, če je zoper pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve (1. odst. 83. čl. ZDR) dopustno sodno varstvo.