Jedro

Krvodajalstvo ni dejavnost, povezana s povečano nevarnostjo; za škodo iz nje se odgovarja krivdno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 3,071.961,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Postopek v zvezi z odvzemom krvi krvodajalcu spada v področje zdravstvene dejavnosti, za katero pa ne veljajo določila o objektivni odgovornosti temveč je podvrženo kriterijem profesionalne skrbnosti. To pomeni, da je odgovornost za škodo, ki nekomu nastane ob odvzemu krvi, lahko le krivdna. Tožena stranka pa ni kriva za tožnici nastalo škodo. Izvedeni dokazi ne morejo podpreti ugotovitve, da je tožnici nastala škoda v posledici padca po krvodajalski akciji, temveč ji je škoda nastala tudi ob kateremkoli poznejšem kolapsu do 14.1.1992, ko je bila hospitalizirana. S tem v zvezi gre za kršitev določb 7. in 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku). Končno sodišči nižje stopnje tudi nista upoštevali lastnega prispevka tožnice za škodo, saj je prvikrat obiskala zdravnika šele več kot tri mesece po zatrjevani poškodbi. Ne glede na to pa je dosojena odškodnina pretirana.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati zatrjevanih procesnih kršitev, ki naj bi bile v domnevni nejasnosti razlogov, ki se nanašajo na stopnjo prepričanja in stopnjo verjetnosti pri ocenjevanju dokazov ter na razloge, ki podpirajo ugotovitev, da zatrjevana škoda izvira iz dogodka na krvodajalski akciji dne 10.7.1991. V tem obsegu je sodbi nižjih sodišč mogoče preizkusiti, zaradi česar revizija tu vsebinsko izpodbija dokazno oceno, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Vendar pa ima revizija prav, da je bilo materialno pravo glede odgovornosti tožene stranke zmotno uporabljeno, to pa je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Izpodbijana sodba odgovornost tožene stranke išče v določbi 154. in 153. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih) in torej ugotavlja njeno objektivno odgovornost zaradi opravljanja nevarne dejavnosti.

Ugotavlja, da dejavnost odvzema krvi, ki je sama po sebi koristna, za udeležence pomeni povečano nevarnost zaradi možnosti kolapsa in z njim povezanih poškodb. Ne glede na sicer napačno sodbeno utemeljitev, da se onesvestijo kar trije od desetih krvodajalcev (onesvestijo se po podatkih spisa trije od stotih, poškodovala pa naj bi se dva letno pri povprečno stotisoč odvzemih) ni mogoče sprejeti teze, da je krvodajalstvo povezano s povečano nevarnostjo. Gre namreč za dejavnost, ki je še najbližja dejavnostim v zdravstvu, pri katerih se odgovornost za škodo presoja po načelih krivde, oziroma stroge profesionalne skrbnosti. V tem okviru so ob izhodiščni uporabi določbe 154. člena ZOR uporabljive določbe zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. list RS, št. 9/92), predvsem določbe členov 45. do 47. Izpodbijana sodba pa se z vprašanjem krivdne odgovornosti tožene stranke ni ukvarjala, ker ji je za utemeljitev odgovornosti za tožnici nastalo škodo zadoščalo načelo vzročnosti. Tako je ostalo odprto vprašanje morebitnega nepravilnega ravnanja tožene stranke pred odvzemom krvi, ker tožnice morda ni primerno obvestila o možnosti kolapsa in poškodb ter opustitve potrebnega nadzora po odvzemu krvi. Ni ugotovljeno, ali toženo stranko zadeva dolžnost, da zaradi možnega kolepsa krvodajalca ne samo informira ter pouči, temveč tudi določen čas po odvzemu krvi njegovo gibanje nadzoruje. O navedenem je sodišče prve stopnje v svoji sodbi navedlo nekaj razlogov, ki pa jih je tožena stranka pritožbeno izpodbijala s trditvijo, da ji opustitve dolžne skrbnosti ob krvodajalski akciji ni mogoče očitati. Do slednjih pritožbenih trditev pa se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo.

Pravna razlaga, da tožena stranka odgovarja objektivno, ker je dejavnost odvzema krvi nevarna dejavnost (153. člen ZOR) torej ni pravilna. Zaradi take zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To po določbi drugega odstavka 395. člena ZPP terja razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču druge stopnje. Slednje namreč zaradi navedene zmotne pravne presoje pritožbe tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje ni v celoti izčrpalo, ker ni zavzelo stališča do razlogov, s katerimi je tožena stranka izpodbijala (tudi) v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno krivdno odgovornost. Pri tem je s stališča dejanske presoje zatrjevala, da je ravnala v pogojih profesionalne skrbnosti, s stališča pravne presoje pa ob izostanku predpisa, ki bi se nanašal na krvodajalstvo, ni navedla ustreznega navodila ali drugače zapisanih običajnih postopkov, ki spremljajo odvzem krvi.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.