Jedro

Čeprav sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni določilo izpolnitvenega roka, s tem ni kršilo pravil postopka niti ni zmotno uporabilo materialnega prava, ampak se šteje, da velja splošni izpolnitveni rok 15 dni.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep o stroških v 4. odstavku izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek „524,40 EUR“ nadomesti z zneskom „819,12 EUR“.

V ostalem se pritožba zavrne.

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 26,92 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim stroškovnim sklepom v sodbi opr. št. IV Ps 1207/2010 z dne 24. 2. 2011 odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 524,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper stroškovni sklep je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da sodišče ni navedlo izpolnitvenega roka glede plačila samih stroškov in je že iz tega razloga pritožba utemeljena. Razen tega je sodišče priznalo tožnici le pristop na en narok, čeprav so bili štirje naroki in sicer dva v postopku Ps 677/2009 in dva v ponovljenem postopku Ps 1207/2010, s tem pa se tožnica nikakor ne strinja. Sodišče bi moralo priznati tožnici stroške za vse štiri naroke. Sklicuje se na zadevo pod opr. št. I Cp 2385/2010 z dne 1. 9. 2010. Nadalje še navaja, da sodišče ni priznalo stroškov pritožbe, ki so bili priglašeni v pritožbi zoper sodbo v zadevi Ps 677/2009 na stroškovniku, oddanem dne 24. 2. 2011. Tožnica priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi toženca ter tožnici priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Ker je tožnica uspela v postopku, je sodišče nadalje odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti tudi stroške postopka v višini 524,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje. Sodišče res ni izrecno določilo izpolnitvenega roka, kar pa ni odločilno, saj je v tem primeru potrebno upoštevati splošni izpolnitveni rok, kar pomeni, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v roku 15 dni. S tem, ko sodišče omenjenega ni izrecno zapisalo, ni kršilo določb postopka, niti materialnega prava v smeri, kot se zavzema tožnica in so glede omenjenega pritožbene navedbe neutemeljene. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali se v sporu priznajo stroški le za en narok ali za vsak posamezno opravljen narok. Pri presoji omenjene odločitve je potrebno izhajati iz določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008). V tarifni številki 3102 je določena nagrada za narok ter količnik nagrade glede na 12. ali 36. člen zakona. Količnik znaša 1,2. V zadevi II Ips 56/2011 je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je pravi pomen besedne zveze ta, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke. Takšna razlaga je najustreznejša tako z vidika teleološke in zgodovinske razlage, kot z vidika pravila, da je treba izjeme razlagati zožujoče. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi upoštevalo namen, ki ga je Zakonu o odvetniški tarifi pripisal zakonodajalec, to je čim hitreje rešiti spor, tudi z določitvijo ene nagrade za vse naroke. Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS, ki skrbi za enotno sodno prakso, je torej sodišče prve stopnje glede priznanja stroškov pravilno upoštevalo tarifno številko 3102 in za vse naroke priznalo eno nagrado.

Utemeljena pa je pritožba glede nepriznanja stroškov, ki jih je tožničin pooblaščenec priglasil v pritožbi, vloženi zoper sodbo z dne 13. 11. 2009 (list. št. 31 sodnega spisa). Glede omenjenih stroškov je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, opr. št. Psp 151/2010 z dne 6. 5. 2010 odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Ker so bili omenjeni stroški utemeljeni, je pritožbeno sodišče priznalo stroške za vložitev pritožbe po tar. št. 3210 v višini 225,60 EUR, nadalje je priznalo pavšalni znesek po tar. št. 6002 v višin 20,00 EUR in pa 20 % DDV (tar. št. 6007), kar skupaj znaša 294,72 EUR. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je sodišče prve stopnje poseglo v stroškovno odločitev v izreku sodbe (4. odstavek) tako, da je znesek „524,40 EUR“ nadomestilo z zneskom „819,12 EUR“. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je tožnica s pritožbo delno uspela (33 %) je pritožbeno sodišče priznalo sorazmerni del stroškov, priglašenih za vložitev pritožbe, upoštevaje vrednost spornega predmeta. Priznalo je nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar št. 3210 v višini 48,00 EUR, nadalje stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in pa 20 % DDV (tar. št. 6007). Ob upoštevanju delnega uspeha v sporu je toženec dolžan tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 26,92 EUR v 15 dneh.