Jedro

Sodišče bo glavno obravnavo preložilo glede na obseg in vsebino sprememb obtožbe ter glede na obrambo obdolženca.

Sodišče lahko prisodi premoženjskopravni zahtevek, v katerem oškodovancu prizna glavnico in zamudne obresti, nasprotno pa teh obresti ni mogoče izreči kot poseben pogoj za preklic pogojne obsodbe.

Psihološka ocena (za razliko od priče) je pri izvedencu izjema oziroma je nepomembna, bistvena je strokovnost izvedenskega mnenja.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega D.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, 300.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo D.P. za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 6 mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Sodišče je tudi odločilo, da se določena kazen ne bo izrekla, če obdolženec v roku enega leta od pravnomočnosti te sodbe plača oškodovanki J.d.o.o. v stečaju znesek 1.355.105,60 SIT. Z isto sodbo je bilo odločeno tudi, da je obdolženec dolžan na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP plačati oškodovanki J.d.o.o. v stečaju znesek 52.144,19 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.5.1996 do plačila, znesek 129.865,64 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.6.1996 do plačila, znesek 129.412,92 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.7.1996 do plačila, znesek 128.758,05 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.8.1996 do plačila, znesek 128.642,81 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.9.1996 do plačila, znesek 129.638,69 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1996 do plačila, znesek 130.994,47 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.11.1996 do plačila, znesek 131.454,89 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1996 do plačila, znesek 131.310,98 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.1.1997 do plačila, znesek 131.321,89 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.2.1997 do plačila ter znesek 131.561,24 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.3.1997 do plačila, oškodovanka pa se s presežkom do zneska 44.200 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi napoti na pravdo. Pritožbo zagovornika obdolženca je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Mariboru ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče namreč ni kršilo pravice do obrambe, ker je zavrnilo zahtevo zagovornika za preložitev obravnave za pripravo obrambe ob malenkostni spremembi opisa kaznivega dejanja po koncu dokaznega postopka. Obe sodbi sta pravilno ugotovili, da gre za dejanskemu stanju prilagojeno spremembo obtožbe, ki je zgolj precizirala rok, v katerem so nastale posledice kaznivega dejanja, to je pridobitev protipravne premoženjske koristi obsojenčevi gospodarski družbi S. d.o.o. Prav tako sodišče ni kršilo pravice do obrambe z zavrnitvijo dokaznega predloga za neposredno zaslišanje izvedenca A.B. Mnenje izvedenca je namreč sodišče na glavni obravnavi v soglasju s strankami prebralo. Sodišče druge stopnje je tudi utemeljeno presodilo, da mnenje J.M., ki ga je pridobila obramba obsojenca, ni izvedeniško mnenje in da se sodba nanj ne more opirati. Obramba je namreč sama pridobila dokaz, ki je očitno pristranski. Zaradi spreminjanja pravne kvalifikacije kaznivega dejanja tekom kazenskega postopka pa kazenski pregon, voden zoper obsojenca zaradi istega historičnega dogodka, ne more biti zastaran.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju zagovornika je bila obsojencu v postopku kršena pravica do obrambe s tem, da:

1. sodišče obsojencu (tedaj obdolžencu) ob spremembi obtožbe na glavni obravnavi dne 7.10.2004 ni dalo primernega roka za pripravo obrambe, kljub temu da je zagovornik to zahteval, 2. da je dopustilo državnemu tožilcu spremembo kvalifikacije s pisno vlogo z dne 5.4.2004, še posebej ker modifikacija ne pozna ugovornega postopka, 3. da ni neposredno zaslišalo izvedenca A.B. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7.10.2004 je namreč razvidno, da je zagovornik tedaj zahteval neposredno zaslišanje izvedenca. Sicer pa kolikor ima obramba utemeljene pomisleke v izvedensko mnenje, je seveda na vsak način upravičena do neposrednega zaslišanja izvedenca.

Ad. 1 Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi opravljeni dne 7.10.2004, je okrožna državna tožilka modificirala obtožbe z dne 13.4.2000, spremenjeno dne 5.4.2004 tako, da je dodala naslednje besedilo; v drugi vrstici za tekstom gospodarska dejavnost "in sicer v okviru zastopanja družbe", nato pa v zadnji vrstici "za obdobje od 18.4.1996 do 1.3.1997".

– Navzoči zagovornik obdolženca je predlagal rok za pripravo obrambe, ker se obdolžencu očita obdobje, v katerem je imel v rokah lokal stečajni upravitelj.

– Sodišče je predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da se dejansko stanje z modifikacijo ni spremenilo, saj so v opis dejanja vnešeni le podatki o časovnem obdobju najema, ki izhajajo že iz samega zneska v razliki najemnine, sicer pa ni dvoma, da je najem obstajal od 18.4.1996 do 1.3.1997, ko je bil lokal izpraznjen.

– Višje sodišče je takšnemu stališču prvostopenjskega sodišča pritrdilo in še enkrat poudarilo, da je šlo za malenkostno spremembo prilagojeno dejanskemu stanju, ki ni zahtevala posebnega roka za pripravo obrambe.

Obtožnica je eden od dveh procesnih aktov (poleg sodbe, za razliko od sodbe izključno akt tožilstva), za katerega zakon predpisuje vsebino in določa poseben postopek za njegov preizkus. Strogo določena vsebina obtožnice izhaja in njene funkcije:

1. daje okvir obtožbi o kateri odloča sodišče - tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu določa objekt spora (1. odstavek 354. člena ZKP), s čimer je tudi varovan obdolženec pred vnovičnim pregonom za isto kaznivo dejanje.

2. daje obtožencu možnost za pripravo obrambe (1. in 3. alinea 29. člena Ustave, 3. odstavek 16. člena ZKP). Obdolženec je namreč nasprotna stranka v postopku in mora biti v celoti seznanjen z obtožnico. Tisto česar obtožba ne vsebuje ni predmet presoje sodišča. Glede na vse navedeno je potrebno vsako spremembo v obtožnici razlagati restriktivno. Spreminjati se sme samo v postopku, ki ga določa zakon (preizkus predsednika senata - 2. odstavek 270. člena ZKP, ugovorni postopek - 2. odstavek 276. člena ZKP ter sprememba in razširitev obtožbe na glavni obravnavi - 1. odstavek 344. člena ZKP). Če državni tožilec obtožnico spremeni v okviru zakonskih pooblastil, sme sodišče glavno obravnavo prekiniti za pripravo obrambe (2. odstavek 344. člena ZKP). Zakon torej ne zahteva obvezne preložitve obravnave pri vsaki spremembi obtožnice, temveč nalaga sodišču presojo, ali gre za takšno vsebinsko spremembo obtožbe, da je obdolžencu potreben čas za pripravo obrambe. Sodišče bo tako glavno obravnavo preložilo glede na obseg sprememb, vsebino in glede na obrambo obdolženca. Presoditi mora torej ali gre za pomembna, na novo vnešena dejstva in podatke, ki obdolženčev položaj spreminjajo in ali je bil obdolženec o njih že obveščen, oziroma predstavljajo zanj novoto, o kateri se doslej ni imel možnost izjaviti. Kolikor bo sodišče odgovorilo na zastavljeno vprašanje pritrdilno, bo seveda dolžno glavno obravnavo preložiti in obdolžencu dati možnost, da se seznani z novim spremenjenim očitkom v obtožbi in možnost, da glede na svojo obrambo predlaga izvedbo dokazov (prekvalifikacija dejanja in v zvezi s tem spremenjenimi dejanskimi očitki iz npr. drzne tatvine na rop) v nasprotnem pa bo praviloma obravnavo nadaljevalo (npr. sprememba opisa in prekvalifikacija dejanja iz drzne tatvine v navadno tatvino, kjer se je obdolženec o vseh preostalih očitkih v obtožbi imel že možnost zagovarjati - odvzem tuje premične stvari). Sodišče prav tako ne bo prelagalo obravnave, kolikor bo državni tožilec dopolnil obtožbo s podatki, ki niso pravnorelevantni za kaznivo dejanje in kazensko odgovornost storilca, oziroma če bo šlo le za spremembe, ki so redakcijske, stilistične ali jezikovne narave. V tem primeru je smisel spremembe opisa v tem, da naredijo opis dejanja v obtožnici natančnejši in jasnejši. Pripis "v okviru zastopanja družbe" le precizira katero od pooblastil, ki jih je imel kot direktor družbe J.d.o.o., je obsojenec pri izvršitvi kaznivega dejanja izrabil, dodano časovno obdobje pa, kot to pravilno ugotavljata že obe nižji sodišči, pomeni le jasnejši opis dejanja in sicer navedbo obdobja v katerem je imelo obdolženčevo podjetje S.d.o.o. v najemu gostinski lokal Č. (od sklenitve pogodbe, kar je bilo že prej vneseno v opis dejanja - 18.4.1996 ter do prenehanja najema, oziroma gre za preciziranje podatkov za izračun protipravno pridobljene premoženjske koristi kot jo je očitala obtožba obdolžencu že pred zadnjo modifikacijo). Gre torej za podatke, ki niso vplivali ne na težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja (opis o protipravno pridobljeni premoženjski koristi je ostal nespremenjen), o vnešenih podatkih pa se je obdolženec že imel možnost zagovarjati (da je bil direktor družbe J.d.o.o in da jo je kot tak tudi zastopal in da je bil lokal Č. oddan v najem dne 18.4.1996 do 1.3.1997, ko je najemno razmerje prenehalo). Zadnje spremembe obtožnice so torej očitno namenjene jasnosti in večji preciznosti izreka. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče s tem, ko glavne obravnave kljub spremembi obtožbe ni preložilo, obdolžencu ni kršilo pravice do obrambe (načelo enakosti v postopku). Zagovornik v zahtevi sicer navaja, da je želel rok za pripravo obrambe, ker v tem časovnem obdobju obsojenec ni bil več direktor J.d.o.o., vendar pa okoliščina, da je bil zastopnik tega podjetja od 19.7.1996 naprej I.K., za presojo obsojenčevega ravnanja ni pomembna. Čas storitve kaznivega dejanja je namreč 18.4.1996, to je čas ko je obsojenec kot direktor J. sklenil sporno pogodbo. Tedaj je namreč izrabil svoj položaj oziroma je s tem bilo podano "izvršitveno dejanje" tega kaznivega dejanja. Okoliščina, da je del prepovedanih posledic (protipravna premoženjska korist) nastopil tudi po tem, ko ni več zastopal podjetja oziroma ni bil več odgovorna oseba na samo dejanje ne vpliva.

Ad 2. Državni tožilec, kot je bilo že povedano, sme spreminjati opis obtožnice na glavni obravnavi le ob pogojih, določenih v zakonu (v skladu s 1. odstavkom 344. člena ZKP), torej le tedaj, če se spremeni položaj glede na situacijo ob vložitvi obtožnice, pri čemer pa je potrebno izhajati iz ocene tožilca. Obtožnico bo tako lahko spremenil glede na svojo presojo dejanskega stanja, neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova ocena že izvedenih dokazov po tem, ko so bili neposredno izvedeni na glavni obravnavi. Do izreka sodbe dejansko stanje še namreč ni ugotovljeno, ampak se šele ugotavlja. Tožilec bo torej na podlagi svoje dokazne ocene po izvedbi dokazov presodil, kakšno dejansko stanje (dejanje) mu bo uspelo dokazati (oziroma, kaj bo sprejelo sodišče) in temu sme prilagoditi opis dejanja, pri čemer pa je vezan ne le na istega obdolženca, temveč tudi na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja. Seveda pa sme pri tem spremeniti tudi kvalifikacijo, kar sme storiti celo samo sodišče, ki na kvalifikacijo državnega tožilca ni vezano.

V obravnavani kazenski zadevi je državni tožilec vložil obtožnico dne 18.4.2000, v kateri očita obdolžencu, da je kot direktor družbe J.d.o.o. sklenil pogodbo z družbo S.d.o.o., katere soustanovitelj in direktor je bil dne 18.4.1996 o najemu gostinskih prostorov Č. za mesečno najemnino 2.500 DEM, čeprav je vedel, da je takšna najemnina prenizka in da je povzročil škodo v višini 4.100.000 SIT, kolikor znaša razlika med v pogodbi določeno najemnino in najemnino, ki bi ustrezala tržnim razmeram, kaznivo dejanje pa je pravno opredelil kot kaznivo dejanje sklenitve škodljive pogodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 130. člena KZ RS. Po opravljeni glavni obravnavi dne 17.4.2002, ko je bil obdolženec zaslišan, del spisa pa izločen in po postavitvi izvedenca ekonomske stroke in cenilca gradbene stroke in izdelavi njunih mnenj, pa je državna tožilka obtožbo modificirala in obdolžencu očitala, da je kot direktor J.d.o.o. izrabil svoj položaj na ta način, da je dne 18.4.1996 sklenil pogodbo o najemu gostinskih prostorov Č. za mesečno najemnino 2.500 DEM, čeprav je vedel, da je takšna najemnina prenizka in je tako družbi S.d.o.o. pridobil premoženjsko korist v višini 1.365.254,08 SIT, kolikor znaša razlika med v pogodbi določeno najemnino in sklicno ceno najemnine po javnem natečaju. Kaznivo dejanje je v modificirani obtožnici pravno opredelila kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ. Zagovorniku je bila modifikacija obtožnice vročena dne 6.5.2004, obdolženec jo je prejel 28.5.2004. Na glavni obravnavi razpisani za dne 7.10.2004 je obdolženec izjavil, da je modifikacijo obtožbe razumel. Ob takem procesnopravnem stanju stvari Vrhovno sodišče ugotavlja, da je državna tožilka postopala v skladu z določbami ZKP (1. odstavek 344. člena), ko je obtožbo modificirala z nekoliko spremenjenim očitkom ter temu ustrezno prekvalificirala kaznivo dejanje. Obdolženec je bil z modifikacijo obtožbe pravočasno seznanjen, tako, da je imel možnost pripraviti svojo obrambo. Kot je bilo že povedano, državni tožilec je imel pravico modificirati obtožbo v skladu s svojo presojo dejanskega stanja ter temu ustrezno prilagoditi tudi pravno kvalifikacijo. Ad 3. Sodišče s tem ko ni neposredno zaslišalo izvedenca A.B., ni kršilo obdolžencu pravice do obrambe. Dokaz je namreč izvedlo, saj je bilo izvedensko mnenje tega izvedenca v soglasju s strankami prebrano na obravnavi dne 7.10.2004. Zaslišanje istega izvedenca katerega mnenje je bilo v soglasju prebrano, namreč ne pomeni predloga za izvedbo novega dokaza temveč le predlog za ponovitev istega dokaza na drugačen način.

Res je sicer izvedenec podobno kot priča personalno dokazno sredstvo, vendar pa so za dokazno oceno izvedenskega dela za razliko od priče, katere verodostojnost se praviloma vrednoti po psiholoških kriterijih, odločilni logični oziroma racionalni kriteriji (gre za uporabo pravil stroke in znanosti o določnem vprašanju). Pravilo o ustni izvedbi tega dokaza zato bolj široko dopušča izjeme. Kolikor se stranki odpovesta zaslišanju se tak dokaz izvede z branjem mnenja na glavni obravnavi. Če sodišče oceni, da je mnenje strokovno in popolno in da v njem ni pomanjkljivosti, ki bi zahtevale neposredno zaslišanje izvedenca ali dopolnitev pisnega mnenja, dokaza z izvedencem ne bo ponovilo še z neposrednim zaslišanjem, saj je psihološka ocena (za razliko od priče) pri izvedencu izjema oziroma je nepomembna. Če pa stranki podvomita v strokovnost ali popolnost izvedenskega mnenja (oziroma bi želeli določena vprašanja razčistiti še z neposrednim zaslišanjem) bo o nadaljnji izvedbi tega dokaza odločalo sodišče, pri čemer bo presojalo dejansko ali pravno relevantnost predlaganega dokaza, oziroma bo presojalo, ali je odgovor na takšno vprašanje pomemben za odločitev.

V konkretni kazenski zadevi je bilo, kot je že povedano, mnenje izvedenca B. v soglasju s strankami prebrano na glavni obravnavi, po izvedbi tega dokaza pa je zagovornik obdolženca predlagal neposredno zaslišanje tega izvedenca le glede vprašanja, zakaj je uporabil administrativen in ne tržni način pri ugotavljanju vrednosti mesečne najemnine lokala. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da odgovor na navedeno vprašanje ni potreben, ker je ugotovitev o najnižji najemnini, torej 3.943,06 DEM mesečno, ki bi jo bilo mogoče doseči, povsem sprejemljiva, tudi glede na dejstvo, kako visoke najemnine so bile ponujene in tako pojasnila izvedenca v zvezi z izračunom ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. V obrazložitvi sodbe pa je še dodalo, da je sicer tudi sam obdolženec povedal, da so se v navedenem obdobju podobni in večji lokali oddajali za 3.500 do 4.000 DEM mesečno, gre pa za relativno velik lokal v središču mesta, za katerega je 2.500 DEM najemnine mesečno v obravnavanem času predstavljalo nerealno in očitno prenizko najemnino.

Pritožbeno sodišče je tem zaključkom sodišča prve stopnje v celoti pritrdilo.

V zahtevi za varstvo zakonitosti pa zagovornik ne obrazloži, zakaj bi neizvedba predlaganega zaslišanja vplivala na odločitev, temveč poudarja le, da je stranka v vsakem primeru upravičena do neposrednega zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi, saj je temeljno načelo kazenskega postopka načelo neposrednosti, to pa pomeni, da se morajo dokazi izvajati neposredno pred sodiščem. S tem, ko sodišče prve stopnje ni dopustilo neposrednega zaslišanja omenjenega izvedenca na glavni obravnavi, naj bi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka (kršilo pa je tudi 29. člen Ustave, saj je poseglo v obdolženčevo ustavno pravico do obrambe).

Te navedbe zagovornika niso utemeljene, saj je sodišče dokaz izvedlo v skladu z določili ZKP (mnenje izvedenca v soglasju s strankami prebralo) in s tem, ko ni sledilo predlogu za ponovno izvedbo dokaza na drugačen način, stranki niti ni moglo kršiti pravice do obrambe. Ta je namreč lahko kršena le z neizvedbo določenega pravnorelevantnega dokaza. Pravne relevantnosti pa zagovornik v zahtevi ne obrazlaga (temveč kot rečeno priorno vztraja na neposrednem zaslišanju izvedenca tudi po tem, ko je bil dokaz izveden že na drugačen način, to je z branjem izvedenskega mnenja).

Sodišči prve in druge stopnje pa naj bi kršili tudi določbo 1. odstavka 18. člena ZKP, pri čemer se zagovornik tudi ne strinja z zaključki pritožbenega sodišča, da strokovno mnenje izvedenca M. v obravnavani kazenski zadevi nima teže, saj tega "izvedenca" ni postavilo sodišče z odredbo. Glede višine najemnine je namreč mnenje J.M. po mnenju zagovornikov popolnoma relevanten in sprejemljiv dokaz, četudi ga sodišče ni postavilo za izvedenca, vendar to še ne pomeni, da njegove izjave nimajo prav nikakršne teže. Slednje sicer drži, vendar pa je v obravnavani kazenski zadevi sodišče prve stopnje na glavni obravnavi opravljeni dne 5.4.2004 mnenje J.M. prebralo (torej je bil dokaz izveden), izvedbo dokaza z neposrednim zaslišanjem tega strokovnjaka, ki je na zahtevo zagovornika podal mnenje (stran 9 sodbe sodišča prve stopnje) pa je zavrnilo, ker je ocenilo, da dokaz očitno ni tak, da bi lahko ob drugih že izvedenih dokazih (kot so mnenje izvedenca B., ki ga je ocenilo kot strokovno in popolno ter potrjeno z ostalimi izvedenimi dokazi, to je izpovedbami pred sodiščem zaslišanih prič, predvsem S.M. in I.K., ter z zagovorom obdolženca samega, ki je v zagovoru navedel, da so podobne lokale tedaj oddajali za 3.500 do 4.000 DEM ter ob dejstvu, da naj bi kasneje firma M G. ponujala za najem lokala 8.000 DEM) vnesel kakršenkoli dvom v zaključke sodišča. Pritožbeno sodišče je dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s tem v celoti sprejelo in pojasnilo, da vsaka zavrnitev dokaza še ne pomeni kršitve pravice do obrambe. Zapis, da je strokovno mnenje J.M., ki ni bil postavljen kot izvedenec v tem kazenskem postopku, brez vsakršne teže, je tako glede na dejstvo, da je sicer v celoti pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje, šteti le kot strinjanje s presojo prvostopenjskega sodišča, da gre za očitno neprimeren dokaz, saj je, kot rečeno, isto dejstvo ugotovljeno ne samo z izvedenskim mnenjem temveč tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, pri čemer je izvedenec protipravno premoženjsko korist izračunal v razponu, sodišče pa je upoštevalo najnižjo vrednost, ki je tudi bistveno nižja kot bi to izhajalo iz podatkov, ki so jih navedle priče. Ne glede na to pa je ocena dokazov dolžnost sodišča prve stopnje, medtem ko je vloga pritožbenega sodišča le kontrolna, oziroma presoja ali je pri logičnem sklepanju nižjih sodišč prišlo do napak, ki bi zahtevale odpravo. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da sodišči nista storili očitane kršitve procesnega zakona.

Kršitev določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena je po mnenju zagovornika podana v tem, ker si v izpodbijani sodbi nasprotujeta izrek glede posebnega pogoja v okviru pogojne obsodbe, kjer gre za znesek 1.355.105,60 SIT in pa dosojeni premoženjskopravni zahtevek, kjer gre za posamezne zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih datumov. Pri tem zagovornik še opozarja, da se v okviru kazenskega postopka zamudne obresti ne morejo in ne smejo presojati.

Kot je razvidno iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ob izreku pogojne obsodbe določilo obsojencu še poseben pogoj, da mora v roku enega leta od pravnomočnosti te sodbe plačati oškodovanki J. storitve d.o.o. v stečaju znesek 1.355.105,60 SIT, kolikor znaša razlika med v pogodbi določeno najemnino in sklicno ceno najemnine po javnem natečaju za obdobje od 18.4.1996 do 1.3.1997, oziroma kolikor znaša protipravno pridobljena premoženjska korist družbi S.d.o.o. Ko je odločalo o premoženjsko-pravnem zahtevku oškodovanca (J.d.o.o. v stečaju), pa mu je priznalo od navedenega zneska tudi zamudne obresti obračunane za vsak mesec najema posebej. Takšna odločitev sodišča pa je povsem zakonita in pravilna.

V skladu s 3. odstavkom 50. člena KZ se sme pogojna obsodba med drugim preklicati, če obdolženec v določenem roku ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem ali ne izpolni drugih, v kazensko-pravnih določbah predvidenih obveznosti. Poleg obveznega in splošnega pogoja (če storilec v določenem času ne bo storil novega kaznivega dejanja) lahko torej sodišče fakultativno določi še posebne pogoje, s katerimi se storilcu nalagajo določena aktivna ravnanja. Povrnitev škode zahteva aktivno restitucijsko ravnanje obsojenca do oškodovanca. Potrebno pa je pri tem razlikovati povrnitev škode kot posebnega pogoja izrečenega v okviru pogojne obsodbe (kot kazensko sankcijo) in dosojeni premoženjsko-pravni zahtevek, kjer gre za pritegnitev pravdnega postopka h kazenskemu postopku (adhezijski postopek). Pojem škode je pravno vprašanje, oziroma je pravno ne pojmujemo enako, kot se to pojmuje v običajnem pogovornem jeziku. Pojma škode kazensko pravo ne opredeljuje. Materialnopravni temelj za odločanje o premoženjsko-pravnem zahtevku so določbe civilnega prava oziroma bo kazensko sodišče odločalo o njem po določbah civilnega prava na dejansko stanje, ugotovljeno v kazenskem postopku. Civilno pravo pa opredeljuje škodo kot zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih in duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Načeloma torej zamudne obresti ne morejo predstavljati škode, saj so posebna stranska in akcesorna terjatev in kot take ne predstavljajo odškodnine.

Vendar pa je potrebno upoštevati, da so imele obresti v obdobju visoke inflacije ne le funkcijo instrumenta, ki dolžnika sili k obveznosti, torej funkcijo plačila za uporabo tujega kapitala, denarja itn. (kar je v stabilnih gospodarstvih smisel zamudnih obresti), ampak tudi funkcijo revalorizacije, kar je izražala tudi struktura zamudnih obresti. Zato tisti del zamudnih obresti, ki je imel valorizacijsko funkcijo, ni predstavljal le zamudnih obresti, marveč je upniku zagotavljal tudi ohranjanje vrednosti njegove terjatve in je imel torej deloma tudi pravno naravo odškodnine.

Ko je sodišče odločalo o premoženjskopravnem zahtevku, je zato lahko prisodilo premoženjskopravni zahtevek, v katerem je oškodovancu priznalo glavnico in zamudne obresti, nasprotno pa teh obresti ni moglo izreči kot poseben pogoj za preklic pogojne obsodbe. V tem primeru je civilno pravo namreč potrebno uporabiti zgolj za definicijo povrnitve škode, za ostalo - plačilo odškodnine in posledice neplačila pa kazenski zakon (preklic pogojne obsodbe). Drugačno tolmačenje bi namreč pomenilo nedovoljeno ekstenzivno razlago kazenskega zakona. Pomenilo bi namreč, da obdolžencu poleg povrnitve škode nalagamo še nekaj, česar mu kazenski zakon ne nalaga - plačilo ne le obresti temveč tudi npr. stroškov postopka. Če bi sodišče torej prisodilo kot poseben pogoj v okviru pogojne obsodbe obdolžencu še obresti, bi kršilo materialni zakon v škodo obdolženca, nasprotno pa ta kršitev ni podana, če sodišče zakonite zamudne obresti prisodi v okviru premoženjskopravnega zahtevka, saj za odločanje o tem zahtevku veljajo določbe civilnega prava, niti ni ob tem, da je pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku kakor pri odločanju o posebnem pogoju ugotovljena ista višina škode, podano nasprotje v izreku (kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP).

Sodišče pa tudi ni kršilo določb kazenskega zakona oziroma pregon za obravnavano kaznivo dejanje ni relativno zastaral, kot to uveljavljajo zagovorniki v zahtevi. Res je sicer, da je bila zoper obsojenca najprej vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja po 130. členu KZ, za tem pa je bil opis dejanja nekoliko spremenjen, dejanje pa je državna tožilka opredelila kot kaznivo dejanje po 244. členu KZ, vendar to ne pomeni, da bi se obdolžencu očitala storitev različnih kaznih dejanj, temveč je predmet očitka bil ves čas en sam historični dogodek, zaradi česar relativno zastaranje do modifikacije obtožbe, kakor to pravilno ugotavlja tudi pritožbeno sodišče (zadnji odstavek na strani 4 in 1. odstavek na strani 5 sodbe), ni moglo nastopiti.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb materialnega ali procesnega zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost kazenske zadeve in obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).