Jedro

V pristojnosti predstojnika je, da uradnika oceni, sodišče pa lahko presodi le zakonitost ocene. Pri tem je omejeno na presojo pravilnega vrednotenja kriterijev iz ZJU. Ker je bilo v konkretnem primeru v okviru te presoje ugotovljeno, da je tožnica delo sicer opravljala kvalitetno, a da ni bila dovolj hitra oz. učinkovita, je pravilen zaključek, da je njena ocena "dobro" (in ne "odlično") zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 12. 4. 2007 s št. ... in da se spremeni ocena tožeče stranke kot uradnice za leto 2006 tako, da se ugotovi, da je tožeča stranka delo opravljala odlično (1. odstavek izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.163,57 EUR, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. V obširni pritožbi navaja, da sodna odločba ni pravilna in zakonita, ker ne upošteva načela nepristranskosti in s tem načela zaupanja v pravo. Formalna interpretacija posameznih določil 115. člena Zakona o javnih uslužbencih glede preizkusa ocene in izreka sodbe je vprašljiva, v sodni odločbi pa se pojavljalo kontradiktornosti glede izjav prič, sicer pa bi pravnomočna sodba tožeči stranki povzročila materialno in nepremoženjsko škodo in ji nikakor ne zagotavlja pravne varnosti. Pravnomočna sodba bi krnila tudi ugled tožeče stranke in jo poskušala diskvalificirati, saj bi iz sodbe izhajalo, da je delala strokovne napake in zamujala roke za izdelavo nalog, čeprav tega sodišče ni navedlo, oziroma dokazalo niti z enim argumentom. Tožeči stranki bi bila prilepljena karakteristika konfliktne osebe, čeprav je iz pritožbe razvidno, da so sodelavci bolj konfliktne narave. Sodišče prve stopnje je brez pravilne dokazne ocene napisalo izrek sodbe, da tožeča stranka ni dosegla v letu 2006 odlične ocene, zato meni, da takšna sodba ni korektna. Sodišče ni upoštevalo tožničinih pisno izvedenih predlaganih dokazov, vsebina dokaznih listin tožeče stranke kaže na to, da izjave zaslišanih prič niso bile verodostojne. Sodišče se je pri izreku sodbe odločilo izključno upoštevati samo oceno nadrejenega, kljub temu, da je tožnica v ugovoru zoper zapisnik o naroku za glavno obravnavo pri sodišču dne 13. 9. 2010 zapisala, da je verodostojnost pričanja priče Z.Z. vprašljiva, saj je iz zapisnika na glavni obravnavi razvidno, da je na večji del nalog tožnice v sektorju iz leta 2006 pozabil, nalog, ki so se izvajale v okviru direktorata, v katerega je spadal sektor za reševanje in prestrukturiranje (v katerem sta delala priča in tožnica), pa ni spremljal. Sodišče pa je kljub tem dejstvom oprlo sodbo na izjavo priče Z.Z., ki naj bi najbolj poznal tožničino delo. S strani sodišča so bili dokazi tožeče stranke samo vpogledani in sploh ni prišlo do izvajanja dokazov procesnega gradiva. V obrazložitvi je sicer navedlo, da je razlog za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov preprosto v tem, ker je zaupalo nadrejenemu, ki je tožnico ocenjeval. Tožeča stranka je na zahtevo sodišča ob vsakem dokaznem predlogu razločno pojasnila, katero dejstvo naj bi se s tem ugotavljalo in zakaj naj bi bil dokaz relevanten, zato meni, da je sodišče odločalo po preveliki diskreciji. S procesnim gradivom, ki ga je zbrala, je zatrjevala, da je pričanje prič Z.Z. in I.N. lažno. Tožena stranka ni priložila nobene trditvene podlage, s katero bi dokazala resničnost podanih izjav navedenih prič. Sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja glede ocene tožnice v letu 2006, saj se ni prepričalo o resničnosti navedb prič. Tožnica še navaja, da je sodišče vodilo dolg in neracionalni postopek. Če je praksa sodišča taka, da samo potrdi oceno nadrejenega, bi moralo to sporočiti tožnici na začetku postopka, saj si ne bi po nepotrebnem delala iluzij o reševanju njenih zadev po pravni poti in da ne bi imela sodnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih, razlogi sodbe so povsem jasni in med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnice, ki jih je podala v tožbi, pripravljalnih vlogah in na narokih za glavno obravnavo, pri odločitvi je upoštevalo vse dokaze, ki so bistvenega pomena. Tožeča stranka se očitno ne strinja s takšno dokazno oceno, vendar pa to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi z navedbo, da je sodišče nepravilno presodilo izvedene dokaze in sprejelo napačno dokazno oceno, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP. Po tej določba je razpravljajoče sodišče tisto, ki po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. V tem pogledu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu, z logičnimi in prepričljivimi razlogi utemeljilo svoje dejanske zaključke glede zakonitosti preizkusa ocene in po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov.

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU-A – Ur. l. RS, št. 35/2005 – prečiščeno besedilo), veljaven v spornem obdobju, ureja ocenjevanje uradnikov v določbah od 111. do 117. člena zakona. Ocenjevanje se izvaja glede na prispevek posameznega uradnika k delovanju organa in z medsebojno primerjavo delovnih in strokovnih kvalitet uradnikov, primerljivih nazivov in delovnih mest. Oceno uradnika določi njegov nadrejeni, podlaga za določitev ocene pa so obrazloženi podatki, ki se dajejo na ocenjevalnih listih. Ocena predstavlja opravljeno delo uradnika, ki je lahko po stopnjah odlična, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (113. in 114. člen ZJU-A). Ocena uradnika je podvržena preizkusu pred komisijo, ki jo sestavljajo nadrejeni in po pooblastilu predstojnika dva druga uradnika, ki nista sodelovala pri določitvi ocene. Uradnik je z oceno seznanjen v obliki razgovora, pri čemer ima pravico biti prisoten tudi v preizkusu ocene pred pristojno komisijo. Odločitev komisije je dokončna (115. člen ZJU-A). Veljavna ocena je ocena, s katero je bil uradnik seznanjen, v primeru zahteve preizkusa ocene pa ocena, ki je določena v preizkusu ocene pred komisijo (116. člen ZJU-A).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v letu 2006 pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu podsekretar z nazivom podsekretarja in jo je njen neposredno nadrejeni dne 1. 2. 2007 za leto 2006 ocenil z oceno dobro (A1). Tožnica je bila z oceno seznanjena dne 9. 3. 2007 in zahtevala preizkus ocene pred komisijo, ki je dne 12. 4. 2007 sprejela sklep, s katerim je potrdila oceno tožnice za leto 2006 (A3). Odločitev komisije je postala dokončna, tožnica pa je navedeni sklep sprejela 17. 4. 2007 in zoper oceno v 30-dnevnem roku uveljavljala sodno varstvo.

Neutemeljeno pritožba očita, da komisijo za preizkus ocene ni imenoval predstojnik organa in da komisija ni bila imenovana v skladu z določili ZJU-A, ker načelo nepristranskosti ni bilo upoštevano. Po pooblastilu ministra št. 023-3/2007-4 z dne 3. 1. 2007 je v.d. generalno sekretarko V.B. sprejela na podlagi 1. odstavka 34. člena ZJU-A v povezavi s 3. odstavkom 115. člena in 84. člena ZJU-A sklep o imenovanju komisije za preizkus ocene uradnika. Komisija je bila sestavljena iz predsednice T.B.R. ter članov I.N. in mag. Z.Z.. ZJU-A v 115. členu določa le, da komisijo za preizkus ocene sestavljalo nadrejeni in po pooblastilu predstojnika dva druga uradnika, ki nista sodelovala pri določitvi ocene uradnika. Po pooblastilu predstojnika (1. odstavek 34. člena ZJU-A) sta bila v komisijo imenovana T.B.R. in I.N., ki nista sodelovala pri določitvi tožničine ocene, Z.Z. pa je bil tožnici neposredno nadrejen in je tudi podal sporno oceno za leto 2006. Komisija je tako bila sestavljena skladno z določili ZJU-A in pritožba neutemeljeno očita, da pravica imenovati komisijo ni prenosljiva na v.d. generalno sekretarko, in bi jo moral imenovati predstojnik organa. Glede na 1. odstavek 34. člena ZDR je bila navedena pravica po pooblastilu ministra z dne 3. 1. 2007 prenesena na v.d. generalno sekretarko, kar izhaja tudi iz sklepa o imenovanju komisije za preizkus ocene uradnika (B14). Tudi T.B.R. je poznala tožničino delo, saj je bila vseskozi vodja sektorja za upravljanje podjetij, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da njenega dela ni poznala. Vsi člani komisije so po strokovnosti dosegali zahtevnost tožničinega delovnega mesta, kot je izpovedal mag. Zlatko Zupanec, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Glede vsebine ocene je sodišče prve stopnje obširno in temeljilo preizkusilo postavke, ki se nanašajo na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost in zanesljivost pri opravljanju delovnih nalog, nadalje kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (3. odstavek 111. člena ZJU-A) in v tej zvezi tudi zaslišalo tožnico, njenega nadrejenega mag. Z.Z., člana komisije za preizkus delovne ocene I.N. in pričo V.K., ki je v letu 2006 intenzivno sodelovala s tožnico. Iz ocenjevalnega lista uradnega za leto 2006 (A1) izhaja, da je bila tožnica ocenjena z oceno „dobro“. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe prič predvsem pa tožničinega nadrejenega zaključilo, da je tožnica v letu 2006 delo opravljala kvalitetno in tudi dosegala pričakovane delovne rezultate, za kar je tudi utemeljeno prejela oceno dobro.

Po navodilu Ministrstva za javno upravo z dne 10. 1. 2007 (B1) je z oceno „odlično“ ocenjen uradnik, ki je s svojimi strokovnimi kvalitetami dosegel nadpovprečne rezultate, kar pomeni, da je opravil več dela ali bolje od pričakovanega, ki se odlikuje po svoji samostojnosti, ustvarjalnosti in natančnosti, pri delu je popolnoma zanesljiv, tako da ni potrebno nikakršno preverjanje njegovega dela, je odločilen sodelavec in organizator in ima še vrsto drugih sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela, s svojim strokovnim delovanjem, pristopom k delom in korektnim odnosom do strank prispeva k odličnosti organa. Z oceno dobro pa je ocenjen uradnik, ki je s svojimi strokovnimi kvalitetami dosegel pričakovane oziroma dogovorjene rezultate, ki je delo opravljal samostojno, je izkazal potrebno ustvarjalnost in natančnost, ki je zanesljiv in skoraj ni potrebe po preverjanju njegovega dela, ki dobro sodeluje in si organizira delo ter ima druge potrebne sposobnosti, da lahko delo opravlja dobro.

Neutemeljeno pa pritožba očita sodišču, da bi moralo ugotoviti nadpovprečne rezultate dela pri tožnici, da je delo opravljala več in bolje od pričakovanega, skratka, da bi jo moralo oceniti odlično. Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da je v pristojnosti predstojnika, da oceni uradnika, medtem ko sodišče presoja le zakonitost ocene. ZJU-A daje namreč izrecno pooblastilo nadrejenemu, da na podlagi svojega doživljanja čim bolj objektivno oceni delavčevo delovno uspešnost oziroma prispevek posameznega uradnika k delovanju organa v posameznem ocenjevalnem obdobju. Pri tem je ocena sodišča omejena na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev iz ZJU-A in sodišče prve stopnje ne more samo zapolniti vseh teh kriterijev in ne more nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakršen je prispevek je uradnika k delovanju organa. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je na nadrejenem, da svojo oceno sodišču čim bolj nazorno, objektivno, prepričljivo in preverljivo obrazloži. Od nadrejenega se tudi pričakuje, da pozna tako delo organa kot delo zaposlenih, saj delo organizira in dodeljuje, zato tudi lahko najbolje oceni količino in kvaliteto delo posameznega zaposlenega v primerjavi z ostalimi delavci. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v verodostojnost izpovedbe mag. Z.Z., nadrejenega tožnici, ki je prepričljivo obrazložil, kaj pomeni, da nekdo odstopa od povprečja, da so vložena dodatna znanja, dodatni delovni čas in da je na koncu izdelek osvojen in dosežen cilj ter da je rešitev nad pričakovanji, da so to neke nove ideje oziroma rešitve. Tako je v letu 2006 z oceno „odlično“ ocenil le I.N., njemu pa je bilo dodeljeno največ projektov, ki jih je reševal hitro, prav hitrosti reševanja je pripisal največji pomen, saj gre v primerih s področja dodelitve državne pomoči za slabo stoječa podjetja. V konkretnem primeru je tožnica reševala posamezne vloge eno leto, čeprav je bilo v posebnih navodilih o načinu obravnavanja tovrstnih vlog določeno, da je potrebno celotni postopek rešiti v dveh do treh mesecih. Po oceni nadrejenega je tožnica delo opravljala kvalitetno, a pri tem ni bila dovolj učinkovita v smislu hitrosti in je zadeve opravila prepočasi, za razliko od sodelavca, ki je bil ocenjen „odlično“. Prav tako so bile pri njenem delu potrebne določene korekcije oziroma popravki.

Glede na izrecno pooblastilo nadrejenemu v ZJU-A, je sodišče prve stopnje pravilno tudi večjo težo pripisalo mnenju nadrejenega o prispevku tožnice k delovanju organa in o siceršnjem delu in funkcioniranju tožnice, pa tudi mnenju drugih zaposlenih, ki strokovno poznajo delo organa, kjer je tožnica zaposlena, kot pa listinski dokumentaciji tožnice o obsegu in vsebini dela, ki ga je opravljala. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da ocena „dobro“ pomeni, da je bil ocenjevalec z delom tožnice zadovoljen, da je delo opravila kvalitetno in v obsegu, ki se je od nje pričakoval, ni pa dosegla nadpovprečnih delovnih rezultatov, niti opravila dela bolje in več od pričakovanega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno vrednotilo posamezne kriterije, kot so določeni v ZJU-A, pravilno izvajalo dokaze, se do njih tudi pravilno in obrazloženo opredelilo z razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema ter nato vsebinsko in tudi utemeljeno presodilo, da tožnica v letu 2006 ni izpolnjevala pogojev za pridobitev ocene „odlično“, zato je nekorekten pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje vodilo dolg in neracionalen postopek.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni oceni niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).