Jedro

V pogodbi je bil naveden znesek osnovne bruto plače tožnika, kar skladno z 2. odstavkom 126. člena ZDR predstavlja le eno izmed sestavin plačila za delo, ki ga sestavljajo še del plače za delovno uspešnost in dodatki. Skladno s 1. odstavkom 82. člena OZ je potrebno določila pogodbe uporabljati tako, kot se glasijo. Iz dikcije pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je bil dodatek za delovno dobo že zajet v tožnikovi osnovni plači in da bi tožena stranka sporni dodatek tožniku obračunala in izplačala.

Ker med strankama ni bilo dogovorjeno, da je dodatek za delovno dobo vključen v osnovno plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, tožniku v spornem obdobju pripada dodatek za delovno dobo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek I. točke izreka in III. točka izreka sodbe).

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati dodatek za delovno dobo v višini 6.889,27 EUR in na navedeni znesek obračunati in plačati vse prispevke in davke ter akontacijo dohodnine v skladu z veljavno zakonodajo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, vse v roku 8 dni, v zneskih in z zapadlostjo, kakor je navedeno v izreku, višji zahtevek (za plačilo 315,12 EUR z zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust 5 delovnih dni v višini 872,60 EUR, na navedeni znesek odvesti in plačati vse prispevke in davke ter na tako pridobljen neto znesek plačati zakonite zamudne obresti od dneva vložitve tožbe (8. 6. 2010) dalje, in zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 250,00 EUR iz naslova življenjskega zavarovanja v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.013,51 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa od zapadlosti dalje do plačila tožniku dolguje tudi zakonske zamudne obresti (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (1. odstavek I. točka izreka) in odločitev o stroških (III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, tožniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške postopka.

Dodatek na delovno dobo je bil vključen v osnovno plačo in vseskozi izplačevan. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka plačati celoten dodatek na delovno dobo, ker ga na plačilnih listah ni prikazala posebej, saj tega Zakon o delovnih razmerjih ne določa. Vrhovno sodišče RS je v predmetni zadevi s sklepom, opr. št. VIII Ips 10/2013 zavzelo stališče, da ni ovir za dogovor med delavcem in delodajalcem, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje posebej na plačilni listi, ampak se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki vsebuje tudi ta dodatek. Bistveno torej je, ali je bil dodatek izplačevan, in ne, ali je bil prikazan na plačilni listi, kakor je bilo odločeno tudi v zadevi opr. št. Pdp 1355/2010. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da v pogodbi o zaposlitvi ni bilo zapisano, da se dodatek za delovno dobo ne obračuna posebej, kakor je zatrjevala tožena stranka, je nedopusten. Tožena stranka je to zatrjevala že v odgovoru na tožbo in tožnik tega ni prerekal, zato je ta trditev postala nesporna. Sodišče je samo ugotavljalo med strankama nesporno dejstvo, zato je ravnalo v nasprotju z 212., 214. in 7. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), hkrati pa storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Med strankama je nesporno tudi, da je tožnik prejemal plačo, ki je bila 2,83 krat višja od plače, ki bi mu šla po kolektivni pogodbi in da je dodatek za delovno dobo dosegal največ 8,50 % osnovne plače. Osnovna plača, ki bi tožniku šla po kolektivni pogodbi, je 318.256,40 SIT, zato tožnik ob 8,5% dodatku za delovno dobo ne bi smel dobivati manj kot 345.308,19 SIT. Tožnik pa je nesporno prejemal 900.000,00 SIT, zato je zagotovo prejemal tudi dodatek za delovno dobo. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče preveriti, ali je znesek 900.000,00 SIT zadoščal za osnovno plačo po kolektivni pogodbi in dodatek, hkrati pa nima podlage v tožnikovi trditveni podlagi in je neobrazložen. Sodba tudi ne vsebuje razlogov za zaključek, da bi v primeru znižanja plače po 4. odstavku 8. člena pogodbe o zaposlitvi prišlo do nezakonitega znižanja dodatka za delovno dobo pod mejo iz ZDR in kolektivne pogodbe.

Sodišče je neutemeljeno upoštevalo pričanje A.A., ki je imela v pogodbi določeno, da dodatek za delovno dobo v njeni plači ni vključen, saj takega zapisa v tožnikovi pogodbi ni bilo. Hkrati je sodišče prve stopnje spregledalo pričanja prič B.B., C.C. in D.D., do katerih se ni opredelilo. Iz vseh teh izpovedi izhaja, da je bil dodatek za delovno dobo vključen v osnovno plačo in ni bil obračunan posebej. Te izpovedi potrjuje tudi pričanje E.E. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil namen delodajalca, ko je določil višjo plačo, v tem, da plača vsebuje tudi dodatek za delovno dobo in stalnost, saj je bila plača skoraj trikrat višja od tiste, ki jo je bil tožniku dolžan plačevati. Sodišče prve stopnje se je napačno oprlo na 83. člen Obligacijskega zakonika (OZ), da je nejasne pogodbene določbe potrebno razlagati v breme stranke, ki je pogodbo pripravila. Primarno pravilo OZ je v tem, da se vzpostavi načelo enakih dajatev med strankama, pri čemer je tožnik več kot štiri leta dobival izjemno visoko plačo, v kateri je bil dodatek vključen, sedaj pa ga terja še enkrat. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da določba 3. odstavka 8. člena pogodbe o zaposlitvi tožniku odreka pravico do dodatka za delovno dobo, saj ga je sodišče oprlo na izpoved priče A.A., ki se z upravo tožene stranke o tem dodatku ni pogovarjala. Tak zaključek iz izvedenih dokazov ne izhaja, hkrati pa je neživljenjski - saj bi sicer vprašanje dodatka postalo sporno prej kot po štirih letih veljavnosti pogodbe. Izpodbijani del sodbe vsebuje pomanjkljivosti, saj sodišče najprej zastopa stališče, da dodatek ni bil izplačevan, nato pa, da je bil, a ni jasno, v kakšni višini. Tožnik nikoli ni izpostavil dileme o tem, kakšen del plače je predstavljal dodatek za delovno dobo, zato se je sodišče s tem vprašanjem nedopustno ukvarjalo.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da tožena stranka v pritožbi večinoma ponavlja že podane navedbe, hkrati pa navaja razloge, ki niso bili sporni. Tožena stranka ne povzema pravilno sklepa Vrhovnega sodišča, s katerim se je to postavilo na stališče, da je možen dogovor glede dodatka za delovno dobo med delodajalcem in delavcem. V konkretnem primeru pa ni bilo dogovora o drugačnem načinu izkazovanja in obračunavanja dodatka za delovno dobo, saj je bila v pogodbi določena le osnovna bruto plača in ne plača. Nobena od prič ni izpovedala, da bi se ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi pogovarjali glede dodatka za delovno dobo, zato volja strank v zvezi z obračunom in plačilom dodatka izven zakonskih določb ni bila izražena. Nedopustna pritožbena novota je navajanje, da je sodišče ugotavljalo dejstva, ki med strankama niso bila sporna. Sicer pa je tožnik že v tožbi navedel, da ima določeno osnovno bruto plačo, na katero ima pravico tudi do dodatka na delovno dobo. Tožena stranka nikoli ni zatrjevala, da po pogodbi o zaposlitvi dodatek ni bil obračunan posebej, zato tega tožnik tudi ni mogel prerekati. Tožnik je na naroku dne 21. 10. 2011 poudaril, da nikoli ni imel večje plače le zato, ker naj bi bil v navedeni znesek plače vključen tudi dodatek. Tožena stranka v prvotnem pritožbenem postopku temu ni nasprotovala. Sodišče je pravilno povzelo relevantne izpovedbe prič in nedvoumno ugotovilo, da se stranki nista dogovorili o drugačnem izplačilu dodatka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Sodba je ustrezno obrazložena in vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, sodišče pa je utemeljeno upoštevalo vse dokaze, relevantne za odločitev. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je nedopustno ugotavljalo dejstva, ki jih je zatrjevala tožena stranka, tožnik pa jih ni prerekal. V konkretnem primeru bi bila lahko podana kvečjemu relativna bistvena kršitev, vendar po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni storilo niti te kršitve. Tožnik je namreč trditve tožene stranke, da je bilo med strankama dejansko dogovorjeno, da se dodatek ne obračuna posebej, prerekal že v prvi pripravljalni vlogi z dne 16. 9. 2010, zato to dejstvo med strankama ni bilo nesporno.

V tem sporu je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvotnem postopku je tožbenemu zahtevku na izplačilo dodatka za delovno dobo pretežno ugodilo (za izplačilo zneska 6.889,27 EUR), zavrnilo pa je zahtevek za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust in zahtevek za plačilo 250,00 EUR iz naslova življenjskega zavarovanja. Pritožbeno sodišče je na podlagi pritožb obeh strank potrdilo odločitev o prisojenem znesku dodatka za delovno dobo ter zavrnilni del glede nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Tožena stranka je zoper odločitev o dodatku za delovno dobo vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo, razveljavilo odločitev sodišč prve in druge stopnje o dodatku za delovno dobo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati 6.889,27 EUR iz naslova dodatka za delovno dobo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

Dodatek za delovno dobo tožniku pripada na podlagi 129. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZDR) in je obvezen, zakonsko predpisan del plače. Ker gre za zakonsko pravico, se mu delavec ne more odpovedati, niti se stranki v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da mu ta dodatek ne pripada, saj se po določbi drugega odstavka 7. člena ZDR lahko s pogodbo o zaposlitvi določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše od zakonskih. Izjemoma ZDR v 72. členu pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami dopušča možnost, da se pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja s temi osebami v pogodbi o zaposlitvi uredijo drugače (manj ugodno od zakonske ureditve), vendar tožnik ne spada med poslovodne osebe, kakor je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, zato navedena izjema zanj ne velja.

V 8. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo navedeno, da osnovna bruto plača tožnika znaša 900.000 SIT mesečno, pri čemer se tožniku ne obračuna dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je bil v pogodbi naveden znesek osnovne bruto plače tožnika, kar skladno z 2. odstavkom 126. člena ZDR predstavlja le eno izmed sestavin plačila za delo, ki ga sestavljajo še del plače za delovno uspešnost in dodatki. Skladno s 1. odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe; v nadaljevanju: OZ) je potrebno določila pogodbe uporabljati tako, kot se glasijo, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da iz dikcije pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je bil dodatek za delovno dobo že zajet v tožnikovo osnovno plačo in da bi tožena stranka sporni dodatek tožniku obračunala in izplačala.

Bistveno pravno vprašanje v tem sporu, ki ga je izpostavilo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013, je, kakšna je bila volja oziroma dogovor strank glede (ne)vključenosti dodatka za delovno dobo v osnovno bruto plačo. Vrhovno sodišče je v citiranem sklepu zavzelo stališče, da sicer ni ovir za dogovor med delodajalcem in delavcem o tem, da se dodatek za delovno dobo posebej ne izkazuje na plačilni listi in da se v pogodbi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo. Pritožba v zvezi s tem neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje tako stališče spregledalo in kot bistveno štelo le, ali je bil dodatek za delovno dobo prikazovan na plačilnih listah. Sodišče prve stopnje je skladno z napotki Vrhovnega sodišča v citiranem sklepu dopolnilo dokazni postopek in zaslišalo še priči F.F. in C.C., ki sta imeli sklenjeni podobni individualni pogodbi, ter vodjo kadrovske službe D.D. in predsednika uprave E.E.. F.F. in C.C. sta imela v pogodbi o zaposlitvi navedeno, da se dodatek za delovno dobo ne obračuna posebej, zato je njun položaj drugačen in se sodišče prve stopnje pri odločanju utemeljeno ni oprlo na njuni izpovedbi, medtem ko je v sodbi pravilno povzelo izpovedbo priče A.A., kateri se skladno s pogodbo o zaposlitvi dodatek za delovno dobo prav tako ni obračunal. Iz izpovedi vseh zaslišanih prič izhaja, da se delavci niso posebej pogovarjali glede pogodbe oziroma plače in da so bile (individualne) pogodbe kot tipske pripravljene vnaprej. V 4. odstavku 8. člena pogodbe o zaposlitvi je bilo še navedeno, da osnovno bruto plačo lahko uprava procentualno zniža, če je po določitvi le-te nastopilo poslabšanje poslovanja družbe, ki bi ogrozilo gospodarsko stanje družbe ali ji povzročilo škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi se pri znižanju plače tožnika lahko dodatek za delovno dobo znižal tudi pod zakonsko mejo in mejo iz kolektivne pogodbe tožene stranke. Pritožbeno sodišče še pripominja, da bi bila v primeru, če bi bil dodatek na delovno dobo že vštet v znesek osnovne bruto plače, naveden v pogodbi o zaposlitvi, osnovna bruto plača za tožnika dejansko vsako leto manjša (ker se dodatek na delovno dobo vsako leto poveča). Za takšno postopno zmanjševanje plače pa je zagotovo potreben jasen in izrecen dogovor med strankama. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je treba nejasna določila razlagati v korist tožnika (83. člen OZ), kar v konkretnem primeru pomeni razlago, da dodatek ni bil zajet v znesku osnovne plače, določenem v pogodbi o zaposlitvi.

Pritožbene navedbe, da je tožnik zagotovo prejemal dodatek za delovno dobo, ker je bila njegova plača 2,83 krat višja od plače, ki bi mu šla po kolektivni pogodbi, so neutemeljene. Pogodbeno dogovorjen znesek osnovne plače je namreč stvar dogovora med delavcem in delodajalcem, ki se lahko dogovorita za višjo plačo od tiste, ki bi tožniku pripadala po kolektivni pogodbi. Pri tem pa ne gre spregledati izpovedi predsednika uprave E.E., da je tožnika želel z višjo plačo motivirati, da je bil v primerjavi z drugimi direktorji v istem rangu.

Ker med strankama ni bilo dogovorjeno, da je dodatek za delovno dobo vključen v osnovno plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku pripada dodatek za delovno dobo v času od marca 2006 do marca 2010 v prisojeni višini (ki med strankama ni bila sporna).

Čeprav na pritožbo tožene stranke zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje ni predmet pritožbenega preizkusa, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku nepravilno odločalo o zahtevku na plačilo 315,12 EUR iz naslova dodatka za delovno dobo, o zahtevku za plačilo 250,00 EUR iz naslova življenjskega zavarovanja ter o zahtevku za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Že v prvotnem postopku je bilo namreč pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. Pd 205/2010 z dne 2. 2. 2012 o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 315,12 EUR (dodatek za delovno dobo) in za plačilo 250,00 EUR iz naslova življenjskega zavarovanja, ker tožnik ni vložil pritožbe zoper to odločitev. Prav tako je bilo pravnomočno odločeno tudi o zahtevku za plačilo nadomestila za neizkoriščeni letni dopust, in sicer s sodbo pritožbenega sodišča z dne 19. 7. 2012, s katero je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje (o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu). Revizija pa je bila na predlog tožene stranke s sklepom VIII DoR 78/2012 z dne 21. 11. 2012 dopuščena le glede vprašanja, ali je dodatek za delovno dobo lahko vključen v osnovno plačo, ki je zaradi tega bistveno višja od osnovne plače, določene v kolektivni pogodbi. Vrhovno sodišče je s sklepom, opr. št. VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013 razveljavilo le tisti del sodb sodišč prve in druge stopnje, zoper katere je bila vložena (dopuščena) revizija. Zato je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi bili s sklepom Vrhovnega sodišča RS sodbi sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje razveljavljeni v celoti in da je zato potrebno ponovno odločati o celotnem tožbenem zahtevku, tudi v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek že pravnomočno zavrnjen.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).