Jedro

Z navedbo, da ni podan utemeljen sum obema obdolžencema očitanega kaznivega dejanja, se ni moč strinjati. Sodišče prve stopnje je okoliščine, ki utemeljujejo vložitev obtožnice obrazložilo v 11. točki sklepa, še bolj podrobno pa je utemeljen sum naveden v obrazložitvi obtožbe. Tega pa pritožbena izvajanja obeh pritožnikov niso mogla omajati.

Navedba češ, da je obdolženec zainteresiran za končanje predmetnega postopka in nima nobenega interesa, da ne bi ostal v Republiki Sloveniji, pa tudi nima takšne teže, da bi kakorkoli omajala pravilnost zaključka, da je begosumna nevarnost pri obdolžencu ni podana.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih F. D. in K. O. se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom obdolženima F. D. in K. O. pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo po vloženi obtožbi.

2. Zoper sklep se pritožujeta zagovornika obeh obdolžencev. Zagovornik obdolženega F. D. sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Zagovornik obdolženega K. O. se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Z navedbo, da ni podan utemeljen sum obema obdolžencema očitanega kaznivega dejanja, se ni moč strinjati. Sodišče prve stopnje je okoliščine, ki utemeljujejo vložitev obtožnice obrazložilo v 11. točki sklepa, še bolj podrobno pa je utemeljen sum naveden v obrazložitvi obtožbe. Tega pa pritožbena izvajanja obeh pritožnikov niso mogla omajati. Navedbe zagovornika obdolženega F. D. češ, da zgolj dejstvo, da se je obdolženec nahajal v bližini migrantov, ne potrjuje utemeljenega suma, so preveč posplošene, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Čeprav obdolženca res nista bila prijeta s prebežniki in je njuno dejanje ostalo pri poskusu, pa so okoliščine le tega v obtožnici podrobno pojasnjene, dejstvo pa je tudi, da dogovor o prevozu prebežnikov jasno in nedvoumno izhaja iz izpovedb prič J. S. in F. N.. Navedena sta med drugim navedla, da je na kraj pripeljalo veliko vozilo, ki je potrobilo, ker pa so zraven prišli policisti, je vozilo odpeljalo. Ob dejstvu, da je to vozilo upravljal K. O. pa tudi pritožbene navedbe njegovega zagovornika češ, da se je obdolženec ustrašil, ker so neznanci hoteli vstopiti v njegovo vozilo, zaradi česar je pobegnil, utemeljenega suma ne more omajati. Dejstvo dalje je, da sta bila oba obdolženca po lastnih navedbah namenjena v L., prijeta pa sta bila na povsem drugem kraju S. in sicer v zelo odročnem naselju K., kar obstoj utemeljenega suma le še dodatno potrjuje. Zato se izkaže, da pritožbene navedbe obeh zagovornikov glede utemeljenega suma niso na mestu.

6. Nobenih pomislekov sodišče druge stopnje tudi nima v obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Slednjega zagovornik obdolženega F. D. niti ne izpodbija, zagovornik obdolženega K. O. pa meni, da podaljšanje pripora ni neogibno potrebno za varnost ljudi oziroma za potek kazenskega postopka. Vendar tudi v tem delu pritožbe zgolj ponavlja svoje navedbe glede neobstoja utemeljenega suma, medtem ko konkretno ne pove, zakaj begosumna nevarnost pri obdolžencu ni podana. Njegova navedba češ, da je obdolženec zainteresiran za končanje predmetnega postopka in nima nobenega interesa, da ne bi ostal v R. S., pa tudi nima takšne teže, da bi kakorkoli omajale pravilnost zaključka, ki je prepričljivo obrazložen v 12. točki izpodbijanega sklepa. Ker spričo vsega navedenega vloženi pritožbi nista utemeljeni, ju je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.