15. 11. 2019

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Peter Kodrič, Sežana, na seji 15. novembra 2019

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 360/2014 z dne 2. 10. 2015 v zvezi z odločbo Odvetniške zbornice Slovenije št. 1653/2014 z dne 11. 11. 2014 se ne sprejme.

Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Rok Čeferin. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

18. 2. 2021

SKLEP

Ustavno sodišče je na seji 18. februarja 2021

sklenilo:

Sklep Ustavnega sodišča št. Up-282/18 z dne 15. 11. 2019 se razveljavi.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 360/2014 z dne 2. 10. 2015 v zvezi z odločbo Odvetniške zbornice Slovenije št. 1653/2014 z dne 11. 11. 2014, o kateri je senat Ustavnega sodišča odločil s sklepom št. Up-282/18 z dne 15. 11. 2019. Ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo. Sklep je bil 21. 11. 2019 vročen pritožniku.

2.Ustavno sodišče je po vročitvi navedenega sklepa ugotovilo, da je o ustavni pritožbi odločal sodnik dr. Rok Čeferin, ki bi moral biti izločen. Sodnik Čeferin je namreč kot član upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije sodeloval že pri izdaji odločbe Odvetniške zbornice Slovenije št. 1653/2014 z dne 11. 11. 2014. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Ponoven preizkus ustavne pritožbe bo opravil senat Ustavnega sodišča v ustrezni sestavi ob upoštevanju sklepa o izločitvi sodnika.[1]

3.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik dr. Rok Čeferin in sodnica dr. Dunja Jadek Pensa sta bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je sklep sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Jaklič in Šorli. Sodnik Jaklič je dal odklonilno ločeno mnenje.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Prim. sklepe Ustavnega sodišča št. Up-54/10 z dne 17. 3. 2011, št. Up-809/14 z dne 12. 3. 2015, št. U-I-64/16 z dne 7. 7. 2016, št. Up-482/18 z dne 12. 7. 2018, št. Up-91/16 z dne 8. 11. 2018 in št. Up-708/17 z dne 30. 9. 2020.

Številka: Up-282/18-10

Datum: 5. 3. 2021

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DR. DR. KLEMNA JAKLIČA (OXFORD ZK, HARVARD ZDA)

K SKLEPU ŠT. Up-282/18 Z DNE 18. 2. 2021

VPRAŠANJE POPRAVLJANJA LASTNIH KRŠITEV V ŽE RAZSOJENIH ZADEVAH

Na podlagi sklepa Upravnega odbora Odvetniške zbornice z dne 11. 11. 2014 je bila istega dne izdana odločba zbornice, da se predlog g. Petra Kodriča za vpis v imenik odvetniških kandidatov zavrne. Zbornica je svojo odločitev v odločbi utemeljila s pravilom, da je za opravljanje odvetniškega poklica neprimeren, "kdor se obnaša tako, da je na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica". Predlagatelj g. Kodrič naj bi namreč pri svojem preteklem delu v okviru carinske službe leta 1997 zagrešil nepravilnosti, iz katerih je med drugim izhajala tudi škoda oziroma njegov dolg do Republike Slovenije iz naslova regresne odgovornosti v višini 135.829,88 EUR. Ta dolg zaradi osebnega stečaja, ki je sledil, ni bil poplačan. Pri tej odločitvi upravnega odbora Odvetniške zbornice je sodeloval tudi takratni odvetnik dr. Rok Čeferin kot član omenjenega upravnega odbora, a to iz same odločbe zbornice, ki je v spisu, ni razvidno (pod odločbo je podpisan le predsednik zbornice g. Roman Završek).

Gospod Kodrič se je zoper takšno odločitev zbornice pritožil na Upravno sodišče ter nato na Vrhovno sodišče, ki sta njegovi pritožbi zavrnili. Nato je 6. 3. 2018 vložil še ustavno pritožbo na Ustavno sodišče. V njej je izpodbijal omenjene akte in med drugim zatrjeval, da je njihovo nosilno stališče o tako rekoč trajni neprimernosti za opravljanje odvetniškega poklica protiustavno. Od storitve spornih ravnanj naj bi minilo že skoraj dvajset let, Ustava pa ne pozna trajnega odvzema človekovih pravic, med katere sodi tudi pravica do dela v skladu s posameznikovo pridobljeno izobrazbo (49. člen Ustave). Takšno stališče o "trajni neprimernosti" bi bilo po njegovem mnenju z vidika ustavnih pravic nevzdržno, saj se celo v primerih kaznivih dejanj (za kar ni šlo v tem primeru) zabeležka o storjenem kaznivem dejanju po poteku določene dobe izbriše iz kazenske evidence in se od takrat posameznik šteje za nekaznovanega. To bi po njegovi oceni še toliko bolj moralo veljati za primer kršitev, ki niso predstavljale kaznivega dejanja, tako da mu po skoraj dvajsetih letih od storjenih protipravnosti Odvetniška zbornica ne bi smela odreči njegove ustavne pravice do opravljanja poklica in dela.

Ustavno sodišče je 15. 11. 2019 v senatu treh sodnikov odločilo, da pritožnikove ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo. Poročevalec v zadevi je bil dr. Rok Čeferin, ki je takšno odločitev tudi predlagal. Predlogu sta v dopisnem odločanju pritrdila ostala dva člana senata in takšen sklep je bil še isti mesec (novembra 2019) vročen ustavnemu pritožniku.

Po dobrem letu dni, natančneje 28. 12. 2020, nas je ostale sodnike in sodnice dr. Rok Čeferin obvestil, da je pred nekaj dnevi izvedel, da je v navedeni zadevi kot poročevalec sodeloval pri odločanju, pri čemer pa se takrat (ob odločanju o ustavni pritožbi) ni spomnil, da je v tej zadevi pred šestimi leti že odločal na prvi stopnji v okviru odločbe upravnega odbora Odvetniške zbornice, katerega član je bil. Na plenum Ustavnega sodišča je podal predlog za razveljavitev že vročenega sklepa Ustavnega sodišča o nesprejemu ustavne pritožbe z novembra 2019 ter predlagal, naj se o zadevi še enkrat odloči, in sicer v spremenjeni sestavi senata, v kateri sam iz očitnih razlogov ne bi sodeloval. Na ta način bi Ustavno sodišče saniralo svojo odločitev, s katero je poseglo v pritožnikovo človekovo pravico do poštenega sojenja (za to kršitev namreč gre, ko sodnik na višji stopnji sodi o odločitvi, pri kateri je sodeloval na nižji stopnji).

Plenum je o tem predlogu dr. Čeferina večkrat razpravljal. Sam sem zagovarjal stališče, ki ni bilo naklonjeno takšni ponovni odločitvi o že odločeni zadevi izpred več kot leta dni. Argumentiral sem, da je v tako dolgem obdobju od prvotne odločitve, ko je potekel tudi že rok za pritožbo na ESČP, pritožnik s svojo pritožbo morda že na ESČP. Če bi Ustavno sodišče razveljavilo in s tem za nazaj spremenilo svojo odločitev izpred leta dni, bi s tem tudi potencialno poseglo v proces morebitne viseče pritožbe na ESČP. Ponovno odločanje v takih primerih je zato po moji oceni nedopustno. Takšno pravilo bi pomenilo, da bi lahko pri katerikoli kršitvi človekove pravice, ki smo jo zagrešili ali je ne prepoznali na Ustavnem sodišču, naknadno, ko in če bi se pritožniki pritožili na ESČP in imeli resne možnosti za uspeh, spreminjali naše odločitve za nazaj. Takega pravila sam ne bi mogel nikoli podpreti, četudi se je nekaterim v razpravi zdelo, da z njim ne bi bilo nič narobe. Zaradi dokončne odločitve o tem, kako bom glasoval, sem kolegice in kolege prosil za to, da bi preučili, ali je kakšna možnost, da se ugotovi, ali je bila pritožba na ESČP vložena ali ne. Če ni bila vložena, rok zanjo pa je že potekel, bi morda še razmislil o možnosti poprave na ravni Ustavnega sodišča, saj v takem primeru pritožnik kljub očitni kršitvi človekove pravice nima druge možnosti poprave. V takšnih in podobnih okoliščinah (ne pa seveda v okoliščinah, ko je viseča pritožba že na višji instanci) obstaja nekaj primerjalne prakse o popravnih sklepih lastnih očitnih kršitev.[1] Zato sem kolegice in kolege povprašal po možnosti pridobitve te dodatne informacije, ki bi mi olajšala mojo lastno odločitev. Dr. Čeferin, ki je bil sicer vir informacije o sporni odločitvi, je pojasnil, da v tem delu ne more pomagati; da je za to izvedel od nekega kolega, pri čemer njegove identitete ni želel razkriti, da pa za vidik morebitne pritožbe na ESČP ne ve. Prav tako se večina sodnic in sodnikov po opravljenih predhodnih poizvedbah o takšni situaciji ni odločila za možnost uradne poizvedbe bodisi pri pritožniku ali na ESČP. Zato sem moral računati s hipotetično možnostjo, da je bila pritožba na ESČP morda vložena in bil pod to predpostavko primoran glasovati zoper razveljavitev in spremembo spornega sklepa izpred dobrega leta dni. Če naj se pritožniku potencialno zagotovi njegova polna pravica do pritožbe na ESČP, spornega sklepa Ustavnega sodišča za nazaj, in to celo po letu in pol, po moji oceni Ustavno sodišče samo ne bi smelo razveljavljati in popravljati. Takšnega primera v vsej primerjalni ustavnosodni praksi ne poznam in bi bil po moji oceni v očitnem nasprotju z načeli pravne države.

Šele kasneje, nekaj tednov po tem, ko smo že glasovali (s 5:2 je bilo odločeno, da Ustavno sodišče sporni sklep kljub poteku leta in pol od kršitve za nazaj kar samo razveljavi in s tem spremeni), se je v javnosti pojavila informacija, da je pritožba gospoda Kodriča zoper sporni sklep Ustavnega sodišča dejansko že dalj časa na ESČP. Takšna informacija je pri meni utrdila pravilnost moje odločitve.

O ostalih vidikih zadeve glede na do zdaj dostopna dejstva sam ne želim niti ne zmorem presojati globlje od zapisanega. Za čim bolj pravilno in resnicoljubno presojanje javnosti lahko le nanizam še nekaj dodatnih dejstev, ki javnosti še niso znana, a jasno izhajajo iz spisa in so potencialno pomembna. Ob teh dodatnih dejstvih si lahko vsakdo zase ustvarja celovitejšo sliko oziroma presojo.

Gre za spis, ki vsebuje manjše število dokumentov. Poleg ustavne pritožbe in sodbe Upravnega in Vrhovnega sodišča je tu še ključna odločba Odvetniške zbornice, ki vsebuje podrobno vsebinsko obrazložitev na sedmih straneh. Kot pri skoraj vsaki podobni zadevi je k temu dodano še poročilo za tričlanski senat, v tem primeru na nekaj straneh, ki ga je podpisal sodnik poročevalec dr. Čeferin. Poročila na Ustavnem sodišču pripravljajo svetovalci, sodnik poročevalec pa takšno poročilo prebere in če z njim ne soglaša, predlaga dopolnitve ali popravke, če in ko pa se z njim strinja, ga podpiše. Sodnik dr. Čeferin je pojasnil, da se ob študiju zadeve ni spomnil, da je v njej pred šestimi leti v okviru priložene odločbe upravnega odbora Odvetniške zbornice že odločal (v odločbi Odvetniške zbornice niso navedeni člani upravnega odbora, ki so odločali). Sodnik poročevalec, ki spis preštudira, je seznanjen s ključnim dokumentom – v tem primeru odločbo Odvetniške zbornice. Iz tega logično sledi, da ob študiju odločbe zbornice ter nedvomnem zavedanju, da je bil v preteklih letih član njenega upravnega odbora, sodnik dr. Čeferin morda ni pomislil ali pa ni utegnil preveriti, ali je kot član upravnega odbora odločal tudi na dan, ko je bila sprejeta ta odločitev zbornice.

Prav tako pa je tu še eno potencialno pomembno dejstvo, na katerega sem pred kratkim, ob novici o razveljavitvi odločitve Ustavnega sodišča s strani ESČP v primeru Vitomirja Grosa (v kateri sam sicer nisem sodeloval), že opozoril: da je namreč razlog za napake včasih "globlji kot pa napačna presoja v posamičnem primeru in se tiče nujnega sistemskega premisleka o izboljšanju učinkovitosti Ustavnega sodišča. Zaradi zaostankov je pritisk po ekspresnem odločanju po tekočem traku prevelik in gre na račun kvalitete preučitve zadev. Zato sem vodstvo Ustavnega sodišča že večkrat pozval k 1.) resni notranji analizi, ki bi po primerjalnem vzoru pokazala možnosti rezerv/rešitev znotraj hiše ter hkrati vodila do 2.) pobude sistemskih sprememb, podprtih s politično (morda dvotretjinsko) večino. V nasprotnem primeru so cena človekove pravice. O tem ni dvoma. (Citat je moja izjava z dne 10. 7. 2020, dostopna na družbenih omrežjih).

Dr. Dr. Klemen Jaklič

(Oxford ZK, Harvard ZDA), l.r.

[1]Poleg primerov iz primerjalne prakse, s katerimi smo se seznanili na seji, ima tudi slovensko Ustavno sodišče že nekaj prakse na tem področju iz prejšnjih sestav, pa tudi trenutne sestave. Zadnji je bil tako popravljen sklep v zadevi št. Up-708/17, v kateri bi po generalnem sklepu Ustavnega sodišča moral biti sodnik dr. Pavčnik iz odločanja izločen, ker je v senatu na Vrhovnem sodišču v tej zadevi med ostalimi sodniki sodil tudi njegov sin. Kljub temu, da je v vseh takih zadevah sodnik dr. Pavčnik po avtomatizmu generalnega sklepa izločen že v glavni pisarni, se je v tem primeru zgodila napaka, ki pa jo je po izrecnem pojasnilu na seji Ustavno sodišče odkrilo že v nekaj dneh, o tem in napovedi popravnega sklepa nemudoma obvestilo pritožnika, nato pa po preučitvi omenjenih primerjalnih vidikov napako popravilo (situacija brez viseče pritožbe na ESČP).

11. 11. 2021

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Petra Kodriča, Sežana, na seji 11. novembra 2021

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 360/2014 z dne 2. 10. 2015 v zvezi z odločbo Odvetniške zbornice Slovenije št. 1653/2014 z dne 11. 11. 2014 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS).

2.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnica in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnica dr. Špelca Mežnar ter sodnika dr. Matej Accetto in dr. Rok Čeferin so bili pri odločanju o zadevi izločeni. Ustavno sodišče je sklep sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez

Predsednik