Jedro

Datum nastanka invalidnosti je v povezavi z izpolnitvijo pogoja dopolnjene pokojninske dobe po določbi 2. alineje 42. člena ZPIZ-2, odločilen za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Za določitev datuma nastanka popolne nezmožnosti za delo je ključna bolnišnična obravnava v letu 2023, saj je bila tedaj podana diagnostična ocena ob izjemno utrjeni izločitvi tožnika iz življenjskih tokov ter upadu splošne in kognitivne funkcionalnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ..., št. dosjeja ... z dne 13. 2. 2024 in št. ..., št. dosjeja ... z dne 14. 6. 2023 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 31. 12. 2011 dalje in da se tožencu naloži, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe odloči o izplačevanju in odmeri invalidske pokojnine. Nadalje je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je s tožbo uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti že od 31. 12. 2011 dalje, ne pa šele od 31. 12. 2023 dalje, kot je to odločil toženec. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 31. 12. 2011. Od tedaj dalje ni bil več zaposlen. Razlog za prenehanje delovnega razmerja je bila bolezen, saj tožnik zaradi nje ni mogel sodelovati v delovnem procesu. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožniku med letom 2010 in 2011 prišlo do izrazite funkcionalne dekompenzacije. Tudi lečeči psihiater je že tedaj ocenil, da je pri tožniku delovna zmožnost v celoti izgubljena. Iz sodbe ni moč ugotoviti, v čem je zdravstveno stanje tožnika leta 2023 drugačno od stanja v letih 2011 oziroma 2010. Omenjeno je ključno za meritorno odločanje v tej zadevi. Iz sodbe namreč ne izhaja, da bi se tožnikovo zdravstveno stanje med leti 2011 in 2023 bistveno poslabšalo. Sodišče je kršilo določbo 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP),¹ saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba je tudi v nasprotju samemu sebi in razlogom sodbe oziroma sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Obstaja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in v vsebini listin in dokazov. Sodišče se do medicinske dokumentacije in mnenja specialistov ni opredelilo. Razen tega tudi ne bi smelo slediti arbitrarno določenemu datumu, kot ga je navedel toženec. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča Psp 73/2023. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je spregledalo načelo materialne resnice iz 7. člena ZPP, kršen pa je tudi 8. člen ZPP. Ob upoštevanju vsega navedenega bi moralo sodišče zaključiti, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti že od 31. 12. 2011 dalje, saj je tedaj trajno izgubil delovno zmožnost. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)² je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge o odločilnih dejstvih, zaradi katerih je zahtevek zavrnilo. Opredelilo se je do izvedenih dokazov. Postopalo je skladno z 8. členom ZPP, po katerem sodišče, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presodi, katera dejstva se štejejo za dokazana. Sodišče je pridobilo izvedensko mnenje in ga na podlagi strokovne prepričljivosti utemeljeno upoštevalo pri presoji zadeve. Prav tako ni spregledalo načela materialne resnice, kot to v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tožnik. Sodišče je razčistilo dejansko stanje in izvedlo dokaze, potrebne za odločitev v tej zadevi. Nadalje tudi ni kršilo 15. točke 339. člena ZPP, saj ni nasprotja med ugotovljenimi odločilnimi dejstvi sodbe in relevantno vsebino listin. Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, kar pa iz sodbe ne izhaja.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo odločbo toženca z dne 13. 2. 2024, s katero je drugostopenjski organ zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 14. 6. 2023 v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja. Drugostopenjski organ je le odpravil drugi odstavek izreka prvostopenjske odločbe z dne 14. 6. 2023, s katerim je bilo odločeno, da je kontrolni pregled potreben v mesecu maju 2028.

6.Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporna odločitev sodišča prve stopnje, da je pri tožniku I. kategorija invalidnosti podana od 18. 1. 2023 dalje. V nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede datuma nastanka I. kategorije invalidnosti tožnik meni, da so razlogi za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti obstajali že 31. 12. 2011, saj od tedaj dalje tožnik ni bil več zmožen za pridobitno delo.

7.Datum nastanka invalidnosti je v povezavi z izpolnitvijo pogoja dopolnjene pokojninske dobe po določbi 2. alineje 42. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2),³ odločilen za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

8.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik nazadnje zaposlen na delovnem mestu prodajalec. Delovno razmerje mu je prenehalo 31. 12. 2011. Po strokovni izobrazbi je PTT tehnik. Že okrog 15 let je brezposeln. V Sloveniji ima dopolnjenih 7 let in 4 mesece pokojninske dobe.

9.ZPIZ-2 v 1. alineji drugega odstavka 63. člena določa, da je invalidnost I. kategorije podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti

10.Skladno s 1. alinejo 41. člena ZPIZ-2 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. V primeru, ko je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, pa je skladno z 2. alinejo 42. člena potrebno izpolniti tudi pogoj, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta.

11.Sodišča prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke specialistke psihiatrinje in sodnega izvedenca specialista MDPŠ. Pridobilo je pisno izvedensko mnenje ter na naroku zaslišalo sodno izvedenko specialistko psihiatrinjo. Iz izpovedbe izhaja, da gre pri tožniku za t. i. shizotipsko motnjo, ki jo spremlja telesno stanje razdražljivega črevesja. Gre za trajno osebnostno motnjo, s tem, da so se simptomi bolezni kazali že pred 18. 1. 2023. Klinični psihološki pregled v psihiatrični bolnišnici A. v letu 2023 je bila edina natančna ocena duševnega stanja. Tedaj je bila tudi postavljena diagnoza, da gre najverjetneje za shizoidno osebnostno motnjo. Oba izvedenca ugotavljata, da tožnik od 18. 1. 2023 dalje zaradi bolezni ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela.

12.Gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Sodišče ga je zato utemeljeno upoštevalo pri svoji odločitvi. Tudi pritožba glede ugotovitev izvedencev nima konkretnih pripomb. Izvedenca sta upoštevala vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, torej tudi izvid lečečega psihiatra na katerega se tožnik sklicuje v pritožbi in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

13.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče izgubo delovne zmožnosti ugotoviti že v letih 2010 oziroma 2011, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje. Iz izvedenskega mnenja izhaja prepričljiva ugotovitev, da ima tožnik že daljši čas zdravstvene težave. Občasno je poiskal stik s psihiatrom, vendar zelo ekstenzivno. Taka stanja so dostopna zdravljenju vsaj v smislu omilitve simptomatike. Na področju psihosomatike se ne pričakuje vedno polne ozdravitve, ampak je dovolj že povečana funkcionalnost. Šele v letu 2023, ko je bil tožnik klinično psihološko pregledan v psihiatrični bolnišnici A., je bila podana natančna ocena duševnega stanja. Z bolnišnično obravnavo od 4. 1. 2023 do 13. 1. 2023 in klinično psihološkim pregledom med njo, je bila na ravni kognitivnega funkcioniranja potrjena resna oviranost za pridobitno delo. Za določitev datuma nastanka popolne nezmožnosti za delo je ključna bolnišnična obravnava v letu 2023, saj je bila tedaj podana diagnostična ocena ob izjemno utrjeni izločitvi tožnika iz življenjskih tokov ter upadu splošne in kognitivne funkcionalnosti.

14.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da iz sodbe ne izhaja kakšna je razlika med zdravstvenim stanjem leta 2011 in leta 2023 oz. ali se je v tem času zdravstveno stanje poslabšalo. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja na pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, opr. št. III Ps 41/2022 z dne 7. 12. 2022. Iz sodbe izhaja, da je pri tožniku še vedno v teku zdravljenje. Posledično je bil tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 17. 12. 2021 in z dne 18. 8. 2021 ter na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznanja pravice do invalidske pokojnine, zavrnjen. Že zaradi pravnomočne sodne odločbe, pri tožniku pred datumom pravnomočnosti, to je pred 20. 12. 2022, ni mogoča razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Tedaj namreč invalidnost ni bila ugotovljena in je bila posledično tudi razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti pravnomočno zavrnjena. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS⁴ datuma nastanka invalidnosti I. kategorije kot dejanskega in pravnega statusa, ni mogoče ugotoviti pred datumom pravnomočnosti zadnje odločbe, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

15.Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tožnik niti na datum 18. 1. 2023, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, niti na datum pravnomočnosti sodbe III Ps 41/2022 (20. 12. 2022), ne izpolnjuje pogoja dopolnjene pokojninske dobe (8 let), da bi se mu lahko priznala pravica do invalidske pokojnine.

16.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 2/2004.

3Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

4VIII Ips 187/2013 z dne 11. 2. 2014.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 41, 41-1, 42, 42-2, 63, 63/2, 63/2-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.