Jedro

Ustava Republike Slovenije določa v 125. členu, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon. Tako določa tudi 1. odst. 3. člena Zakona o sodiščih. To pomeni, da sodišče, če ugotovi, da je podzakonski akt v nasprotju z Ustavo ali zakonom, svoje odločitve ne opre na podzakonski akt, ampak uporabi neposredno zakon.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba tožene stranke z dne 25.8.1995 odpravi. Svoje stroške sodnega postopka trpi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je odločil, da mora tožeča stranka vplačati za leti 1994 in 1995 od opravljenih agencijskih storitev davek od prometa storitev v višini 12.757.317,16 SIT, vplačati zamudne obresti od neplačanega davka v višini 3.515.932,37 SIT ter obračunati in vplačati zamudne obresti od neplačanega davka od 13.5.1995 do plačila. Pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s tožbo. Poleg drugega navaja v njej tudi, da sta si 3. točka 1. odst. 24. člena Zakona o prometnem davku (Ur. list RS štev. 4/92...18/96; v nadaljevanju: ZPD) in 34.b člen Pravilnika o uporabi ZPD (Ur. list RS štev. 6/92...39/93; v nadaljevanju: Pravilnik) v nasprotju. Zato je treba uporabiti ZPD.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba je utemeljena.

Ustava Republike Slovenije določa v 125. členu, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon. Tako določa tudi 1. odst. 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. list RS štev. 19/94 in 45/95). To pomeni, da sodišče, če ugotovi, da je podzakonski akt v nasprotju z Ustavo ali zakonom, svoje odločitve ne opre na podzakonski akt, ampak uporabi neposredno zakon.

ZPD določa v 3. točki 1. odst. 24. člena, da je osnova za davek od prometa storitev - za agencijske, posredniške, zastopniške in komisijske storitve - ustvarjena provizija in drugo plačilo. Izpolnjevanja kakšnih posebnih pogojev za uporabo tako oblikovane davčne osnove ZPD ne določa. Po 1. odstavku 34.b člena Pravilnika pa je davčna osnova za agencijske, posredniške, zastopniške in komisijske storitve ustvarjena provizija ali drugo plačilo (nakazuje na določbo 3. točke 1. odst. 24. člena ZPD) samo takrat, če je naročnik storitve seznanjen z višino provizije in če je ta razvidna iz izdanega računa. Za določitev davčne osnove po 3. točki 1. odst. 24. člena ZPD je torej Pravilnik v 1. odst. 34.b člena očitno dodal dva pogoja, ki jih ZPD ne določa in za katera tudi izdajatelja Pravilnika ni pooblastil, da jih lahko določi s Pravilnikom.

Po dejanskih ugotovitvah, na katerih temelji izpodbijana odločba, tožeča stranka na računih, izdanih za opravljene agencijske storitve, ni izkazala dosežene provizije, niti niso bili naročniki storitev z njeno višino seznanjeni. Zato je tožena stranka naložila tožeči stranki plačilo davka od prometa omenjenih storitev od davčne osnove, ugotovljene po 23. členu ZPD. Po njenem mnenju ni bilo mogoče uporabiti davčne osnove iz 3. točke 1. odst. 24. člena ZPD, ker za to niso bili izpolnjeni dodatni pogoji iz 34.b člena Pravilnika.

Z dodatnima pogojema v 1. odst. 34.b člena Pravilnika je njegov izdajatelj davčno obveznost izvajalcev storitev iz 3. točke 1. odst. 24. člena ZPD povečal. Ker za to v Pravilniku ni imel pooblastila (1. odst. 79. člena ZPD ga je pooblastil samo za izdajo predpisov, s katerimi podrobneje določi način obračunavanja in vplačevanja prometnega davka), je določba 1. odst. 34.b člena Pravilnika o dodatnih pogojih v nasprotju s 3. točko 1. odst. 24. člena ZPD (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča z dne 9.1.1997 štev. U-I-23/96-6 - Ur. list RS štev. 5/97). Zato je sodišče, glede na zgoraj obrazloženo, pri odločanju o utemeljenosti tožbe uporabilo samo zakonsko določbo. Ob upoštevanju te pa je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti (2. odst. 42. člena Zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ štev. 4/77). Tožeča stranka je namreč dolžna plačati prometni davek od agencijskih storitev samo od osnove, ki jo določa 3. točka 1. odst. 24. člena ZPD.

Odločitev o zahtevi tožeče stranke na vrnitev stroškov postopka temelji na 61. členu ZUS.