Jedro

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena.

Zamuda ni opravičljiva, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila (stranka ali pooblaščenec) ni ravnala tako, kot bi se od nje pričakovalo. Upravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Pomanjkanje finančnih sredstev na računu tožene stranke predstavlja okoliščino, ki je bila toženi stranki gotovo znana in je izključno na njeni strani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dovolilo vrnitve v prejšnje stanje in je štelo pritožbo tožene stranke za umaknjeno.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prestrogo razlagalo pogoje za vrnitev v prejšnje stanje. Sklicuje se na stališče Nemškega ustavnega sodišča in komentar 116. čl. Zakona o pravdnem postopku. Tožena stranka je plačala sodno takso z enodnevno zamudo, ki je zanemarljiva, saj ni šlo za večdnevno ali celo tedensko zamudo. V primerjavi s tem, da se sodni postopek za izterjavo dolga vleče že 16 let, je tako stroga presoja zamude dokaz, da je sodišče pristransko presodilo v korist tožeče stranke. Taka presoja pomeni neenakost pred zakonom, tožena stranka pa se zaradi formalnih napakic (en dan zamude) izrine iz sodnega postopka. Ker je sodišče prestrogo razlagalo pogoje za vrnitev v prejšnje stanje, ni ravnalo v duhu in glede na namen zakona, ki je ta, da se presoja z veliko stopnjo pravičnosti. Izpodbijani sklep je v nasprotju s tem namenom in nima nobene zveze s pravičnostjo. Glede na to, da je bila taksa plačana, bi moralo sodišče to upoštevati, saj ne bo opravljalo brezplačno svojega dela, ker je prejelo plačilo. Tožena stranka ni predlagala oprostitve plačila sodnih taks ali obročnegna odplačila, saj je želela svoj dolg do sodišča čim prej pošteno poravnati. Dejansko pa tožena stranka ni pričakovala, da bo imela na dan 7.10.2010 dovolj finančnih sredstev za plačilo sodne takse, ki jih je dobila na razpolago šele 8.10.2010, ko je sodno takso plačala.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka ni pravočasno plačala dolžne sodne takse za pritožbo, kljub temu, da jo je sodišče pravilno s plačilnim nalogom pozvalo k njenemu plačilu v 15 dnevnem roku z opozorilom na posledice. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je v skladu z določilom 105. a člena Zakona o pravdnem postopku, pritožbo štelo za umaknjeno.

Ker je tožena stranka pravočasno podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje, je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je pred odločitvijo o umiku odločilo tudi o predlogu. Tožena stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedla, da je takso plačala 8.10.2010 (en dan prepozno), ker je šele tega dne prišla do denarja, potrebnega za plačilo takse. Pred tem takse brez svoje krivde ni mogla plačati, saj gre za precej visok znesek. Ves čas se je zakonita zastopnica tožene stranke trudila zbrati denar, potreben za plačilo takse.

Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka (116. čl. ZPP).

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje načeloma preprečuje vsaka oblika krivde – naklep in velika ali mala malomarnost. Enako tudi v nemškem pravu. Zamuda ni opravičljiva, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila (stranka ali pooblaščenec) ni ravnala tako, kot bi se od nje pričakovalo. Upravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitev prvostopnega sodišča, da predstavlja pomanjkanje finančnih sredstev na računu tožene stranke okoliščino, ki je bila toženi stranki gotovo znana in je izključno na njeni strani.

Glede pritožbenih izvajanj o tem, da je stranka zamudila rok plačila zgolj za en dan in da bi bilo potrebno zgolj enodnevno in ne večdnevno oziroma tedensko zamudo presojati manj strogo, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je rok časovno obdobje, v katerem je mogoče opraviti določeno procesno dejanje. To časovno obdobje je omejeno z dvema časovnima točkama, začetek in konec roka. Roke delimo po različnih kriterijih, eden izmed njih je tudi, če je rok prekluzivne ali instrukcijske narave. Prekluzivni so tisti roki, katerih potek ima za posledico, da določenega procesnega dejanja (vezanega na ta rok) ni mogoče več opraviti, nastopi t.i. prekluzija. Pri prekluzivnih rokih preneha pravica ipso iure. Po poteku časovne točke – konec roka – določenega procesnega dejanja ni več mogoče opraviti. Za nastop prekluzije ni pomembno koliko časa po koncu roka je poteklo. S potekom roka je nastopila prekluzija. Ker je tožena stranka takso plačala po poteku roka, je to dejanje opravila prepozno, četudi samo za en dan. Ravnanje sodišča, ko je v posledici tega pritožbo štelo za umaknjeno, pa je pravilno in zakonito in ne pomeni nepravičnega in neenakopravnega obravnavanja pred sodiščem, kot zmotno navaja pritožba.

Uveljavljani pritožbeni razlogi s tem niso podani, prav tako tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo potrebno zato zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. čl. ZPP).