Jedro

Zastaranje pri obogatitvenih zahtevkih v zvezi s povrnitvijo vlaganj začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (361. člen ZOR), to pa je takrat, ko se dokončno izjalovi pričakovanje. Tožniku so se že leta 1993 izjalovila pričakovanja, da bo prevzemnik kmetije, in na oceno, da tožnik ni dokazal, da bi po letu 1993 še opravljal takšna vlaganja v kmetijo, ki bi presegla korist, ki jo je imel od bivanja na kmetiji. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožnikov zahtevek zapadel že v letu 1993 in je zastaral.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je do leta 1996 oziroma 1997 živel in delal na domačiji. Tik pred smrtjo očeta v letu 2000 sta pokojni oče in mati, prva toženka, s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja kmetijo izročila sestri tožnika, drugi toženki. Tožnik je tako od sodišča zahteval, naj razsodi, da sta mu toženi mati in sestra dolžni na račun njegovih vlaganj v domačijo plačati 41.729,26 EUR. Poleg tega je od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja dejansko darilna pogodba in naj zato odloči, da se v zapuščino po pokojnem očetu vrne ustrezen delež izročenega premoženja, da bo pokrit njegov nujni delež.

2. Odločitev o tem, da se del izročenega premoženja vrne v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža je že pravnomočna. Sodišče je v izpodbijanih odločbah odločalo le še o zahtevku za plačilo 41.729,26 EUR in o pravilnosti te odločitve Vrhovno sodišče odloča drugič. Vrhovno sodišče je že v prvi odločbi opr. št. II Ips 633/2009 z dne 17. 5. 2012 odločilo, da je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožnikov zahtevek za plačilo 41.729,26 EUR ne more biti utemeljen na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ker tožnik za tak zahtevek sploh ni navedel ustrezne trditvene podlage. Tako je sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku presojalo utemeljenost tega zahtevka še na podlagi splošnih določb o neupravičeni obogatitvi.

3. Sodišče prve stopnje je ta zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, sodišče druge stopnje pa se, ko je odločalo prvič, do večine pritožbenih ugovorov ni opredelilo, ker je zavzelo stališče, da je bila tožba v tem delu nesklepčna. Navedlo je, da bi bil zahtevek lahko le ugotovitveni in bi kot tak služil zapuščinskemu sodišču za podlago pri ugotavljanju obstoja dolgov zapustnika kot pasivnega dela zapuščine, da pa zapuščinsko sodišče toženkama ne bi moglo naložiti plačila tega zneska. Vrhovno sodišče je odločilo, da to stališče sodišča druge stopnje ni pravilno. Obrazložilo je, da ob smrti na dediče preidejo tako pravice kot tudi obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti. Navedlo je, da je odgovornost za zapustnikove dolgove osebna odgovornost, to pa pomeni, da upnik zahtevka za plačilo dolga ne more uveljavljati proti zapuščini ampak samo proti dediču. Vrhovno sodišče je opozorilo na tretji odstavek 142. člena ZD, ki določa, da so v primeru, če je več dedičev, ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Opozorilo je, da po načelu solidarnosti (395. člen Obligacijskega zakonika) lahko terja zapustnikov upnik plačilo dolga od kateregakoli sodediča, vendar samo do višine vrednosti njegovega dednega deleža. Navedlo je, da je tako tožnik lahko tožil samo dve od sodedinj, da gre to lahko samo v njegovo škodo, ne pa v škodo sodediča, saj vsak sodedič odgovarja za dolg samo do višine vrednosti svojega dednega deleža in če ta ne zadostuje za kritje celotnega dolga, lahko terja upnik plačilo presežka od drugih dedičev. Sodišču druge stopnje je naložilo, naj odgovori še na druge pritožbene navedbe tožnika.

4. Tako je sodišče druge stopnje v ponovnem sojenju odločilo, da je sodišče prve stopnje dovolj zanesljivo ocenilo, da je glede na nastali spor in ohlajene odnose skupnost prenehala leta 1993, ko je tožnik tudi že začel iskati možnost za preselitev. Navedlo je, da sodišče prve stopnje pravilno ni verjelo tožniku, da je po sporu z očetom še lahko ohranjal upanje, da bo postal prevzemnik kmetije. Potrdilo je oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bi po letu 1993 zaradi njegovih vlaganj res prišlo do obogatitve staršev, zlasti glede na to, da je v tem obdobju zaradi bivanja na kmetiji tudi sam imel določene koristi. Tako je sodišče druge stopnje odločilo, da je tožnikova terjatev res zapadla že v letu 1993 in je bila ob priglasitvi v zapuščinskem postopku že zastarana.

5. Zoper takšno odločitev tožnik vlaga revizijo. Navaja, da sta se sodišči pri oceni, da je do razdora skupnosti prišlo že v letu 1993, oprli na njegovo vlogo z dne 4. 6. 2002, da pa to iz vloge ne izhaja. Poudarja, da je v njej navedel, da se je osamosvojil v letu 1996/1997, da je enako izpovedala tudi druga toženka, ki je navedla, da nekaj let pred odhodom tožnik ni prispeval nič k stroškom, kar je očeta zelo motilo. Tožnik meni, da je zato podana absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da zastaranje ne more nastopiti, dokler se vlaganja ne zaključijo, to pa je bilo po njegovem mnenju šele v letu 1997. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njegovih navedb, da je pričakoval, da bo prevzemnik kmetije še vsaj do leta 1997, da so njegova pričakovanja potrdile tudi priče, da je pa sodišče druge stopnje navedlo, da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da se mu je pričakovanje izjalovilo že v letu 1993. Poudarja, da je med prepirom z očetom in njegovo odselitvijo kar triletna razlika in da se sodišči do te časovne razlike nista opredelili. Meni, da je bila s tem kršena njegova pravica do poštenega sojenja.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ni namreč resnična trditev tožnika, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je on sam v vlogi z dne 4. 6. 2002 navedel, da se je leta 1993 sprl z očetom in da je takrat skupnost prenehala, v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da to jasno izhaja iz njegove vloge na listovni številki 20. 9. Sodišče druge stopnje pa je tudi pravilno upoštevalo, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (361. člen ZOR), to pa je pri obogatitvenih zahtevkih v zvezi z povrnitvijo vlaganj takrat, ko se dokončno izjalovi pričakovanje(1). Ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, je Vrhovno sodišče na ugotovljena dejstva vezano. Tako je vezano na ugotovitev, da so se tožniku že leta 1993 izjalovila pričakovanja, da bo prevzemnik kmetije, in na oceno, da tožnik ni dokazal, da bi po letu 1993 še opravljal takšna vlaganja v kmetijo, ki bi presegla korist, ki jo je imel od bivanja na kmetiji. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožnikov zahtevek zapadel že v letu 1993 in je zastaral. 10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizjskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 21/2005 in II Ips 144/2005