Jedro

Ugotovitev, da je tožeča stranka izgubila stvarno legitimacijo, ker je med pravdo terjatev, ki jo ima do tožene stranke, odstopila tretji osebi, ne pomeni avtomatske zavrnitve njenega tožbenega zahtevka, kot je to storilo prvostopno sodišče v konkretnem primeru. 190. člen ZPP namreč sodišču nalaga, da kljub spremembi stvarne legitimacije pravdo med istima strankama (kadar do vstopa pridobitelja v pravdo zaradi nestrinjanja strank ne pride) konča in da pri tem ne upošteva, da je med pravdo prišlo do spremembe stvarne legitimacije, v kolikor ugotovi, da bi bila med prvotnima strankama stvarna legitimacija podana. Pri tem pa mora prvostopno sodišče upoštevati tudi stališče relevančne teorije o tem, da mora tožeča stranka, ki med pravdo cedira svojo pravico, v pravdnem postopku pa ostane stranka, tožbo po odtujitvi spremeniti tako, da zahteva spolnitev v korist pridobitelja.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba in dopolnilna sodba prvostopnega sodišča se v izpodbijanih delih razveljavita in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi opr. št. I 3737/97 z dne 18.02.1998 razveljavilo v delu, da je dolžnik dolžan v roku 8 dni poravnati upniku v predlogu navedeno terjatev (v 1. točki izreka), v veljavi pa ga je vzdržalo v 3. točki izreka, s katero je bilo dolžniku naloženo plačilo 40.628,00 SIT stroškov izvršilnega postopka. Vsaki stranki je naložilo, da sama trpi svoje pravdne stroške.

Z izpodbijano dopolnilno sodbo pa je svojo odločitev z dne 12.05.2003 dopolnilo tako, da je izreku sodbe dodalo še 4. točko, s katero je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Proti sodbi in njeni dopolnitvi se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. V pritožbi zoper sodbo je navedla, da ni res, da A. ni vstopil v pravdo oziroma ni imel namena vstopiti vanjo. Na glavni obravnavi je pooblaščenec tožeče stranke to predlagal, vendar pa se toženec s takšnim vstopom ni strinjal. V primeru soglasja toženca bi pooblaščenec takoj predložil novo pooblastilo za zastopanje A., tako pa se je zaradi toženčevega nasprotovanja že začeta pravda morala končati med istima strankama, medtem ko prvostopno sodišče o predlogu za vstop v pravdo sploh ni odločalo. Ravno tako ni res, da tožeča stranka zaradi plačila s strani A. v konkretni pravdi ni več aktivno legitimirana. Prvostopno sodišče je namreč povsem spregledalo 190. člen ZPP, ki je jasen, sodišče prve stopnje pa je zaradi odstopa terjatve zmotno uporabilo materialno pravo. Kar se tiče potrdila, izdanega tožencu, pa je tožeča stranka pritožbeno pojasnila, da to potrdilo ne pomeni, da je toženec prost obveznosti v smislu te pravde. Potrdilo je bilo namreč izdano zgolj zato, da toženec nima več obveznosti do banke kot samostojni podjetnik, ne pa, da je s plačilom A. prost svojega dolga. Tožeča stranka je zato predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na zgornje razloge se je tožeča stranka v celoti sklicevala tudi v pritožbi zoper dopolnilno sodbo.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnica svojo terjatev, ki jo je imela do toženca, odstopila A., ki ji je to terjatev poplačal, zaradi česar od dneva odstopa terjatve ni več aktivno legitimirana, da njeno povračilo zahteva od toženca.

Takšna odločitev je po presoji drugostopnega sodišča preuranjena. Prvostopno sodišče je namreč pri odločanju v tej zadevi povsem spregledalo določilo 190. člena ZPP, po katerem odtujitev stvari ali pravice med pravdo ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča (I. odstavek 190. člena ZPP). Tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, sicer lahko vstopi v pravdo namesto tožeče oziroma tožene stranke, vendar samo tedaj, kadar v to privolita obe stranki (II. odstavek 190. člena ZPP). Tožeča stranka je v konkretnem primeru tekom postopka predlagala, da namesto nje v pravdo vstopi A., vendar pa prvostopno sodišče zahteve A. za vstop v pravdo ni prejelo, pa tudi toženec se s takšnim vstopom v pravdo ni strinjal, zato prvostopnemu sodišču o predlogu tožeče stranke ni bilo potrebno odločati, temveč je pravdo moralo nadaljevati in tudi končati med istima strankama. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi navedenega ni podana.

Z razlogi, ki jih je navedlo za svojo odločitev, pa je prvostopno sodišče povsem obšlo bistvene značilnosti instituta iz 190. člena ZPP, ki stranki (v konkretnem primeru tožnici), ki je med pravdo odtujila pravico, o kateri pravda teče, omogoča, da to stori brez grožnje, da bo njen zahtevek zaradi prenehanja stvarne legitimacije zavrnjen. Ravno ugotovitev, da je zaradi odstopa pravice prišlo do prenosa stvarne legitimacije na pridobitelja, ki je bila prvostopnemu sodišču odločilna za zavrnitev zahtevka, je namreč za uporabo 190. člena ZPP nujna in tako vsebovana v samem bistvu te zakonske določbe. Ta ugotovitev zato ne pomeni avtomatske zavrnitve tožbenega zahtevka, kot je to storilo prvostopno sodišče v konkretnem primeru, temveč sodišču nalaga, da kljub spremembi stvarne legitimacije pravdo med istima strankama konča in da pri tem ne upošteva, da je med pravdo prišlo do spremembe stvarne legitimacije, v kolikor ugotovi, da bi bila med prvotnima strankama stvarna legitimacija podana. Seveda mora prvostopno sodišče pri odločanju v takem primeru upoštevati tudi stališče relevančne teorije o tem, da mora tožeča stranka, ki med pravdo cedira svojo pravico, v pravdnem postopku pa ostane stranka, tožbo po odtujitvi spremeniti tako, da zahteva spolnitev v korist pridobitelja, kar ima za posledico, da pridejo v tej pravdi v poštev vse določbe o razmerju dolžnika do prevzemnika in do odstopnika, ki jih ureja Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v 436. do 445. členu oziroma Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 417. do 426. členu, nesporno pa lahko dolžnik v postopku uveljavlja tudi tiste ugovore, ki jih ima proti samemu prevzemniku (II. odstavek 440. člena ZOR oziroma II. odstavek 421. člena OZ). Navedeno stališče pa je tudi v prid ekonomičnosti postopka, saj je že iz sodbe v pravdnem postopku razvidno, komu mora dolžnik izpolniti terjatev, zaradi česar v izvršilnem postopku praviloma ne morejo nastopiti problemi v zvezi z izkazovanjem pravnega nasledstva.

Ker prvostopno sodišče v obravnavanem sporu tako ni upoštevalo I. odstavka 190. člena ZPP, temveč je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo ravno iz tistega razloga, ki ga uporaba 190. člena ZPP načeloma preprečuje, je bilo treba pritožbama tožnice ugoditi, sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje pa zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava, v izpodbijanih delih razveljaviti ter zadevo vrniti temu sodišču v ponovno sojenje (355. člen ZPP). V nadaljevanju postopka bo tako prvostopno sodišče moralo o tožničinem zahtevku ponovno odločati, pri čemer pa bo za pravilno uporabo materialnega prava moralo upoštevati vse, kar je bilo v zvezi z uporabo 190. člena ZPP v praksi navedeno zgoraj.

Kadar sodišče druge stopnje razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških postopka v zvezi s tem pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP).