Jedro

Dejstvo, da je operater na podlagi odredbe za pridobitev podatkov o baznih postajah sodišču posredoval tudi izpis odhodnih in dohodnih klicev s teh baznih postaj, ne vpliva na zakonitost izvedenega dokaza.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso kot strošek, nastal pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bila M. V. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu tega zakona ji je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen tri mesece zapora ter preizkusna doba enega leta. Sodišče ji je izreklo še posebni pogoj, da je dolžna oškodovani Republiki Sloveniji plačati znesek 2.365,96 EUR v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe, to je znesek, v katerem je oškodovanki priznalo premoženjskopravni zahtevek. Višje sodišče je pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 317. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je bila gospodarska družba A. na podlagi odredbe preiskovalne sodnice skladno z določbo prvega odstavka 149. b člena ZKP dolžna posredovati podatke o vseh baznih postajah, ki so sprejele dohodne in odhodne klice iz mobilnega telefona obsojenke. Operater mobilne telefonije odredbe preiskovalne sodnice o tem, katere bazne postaje so zabeležile odhodne in dohodne klice obsojenkinega mobilnega telefona, ni mogel izvršiti drugače kot tako, da je pri posameznem klicu zabeležil, iz katere bazne postaje je bila posredovana. Med prometnimi podatki po 131. členu Zakona o telekomunikacijah (ZTel-1) res ni navedeno evidentiranje klicev po baznih postajah, vendar tega drugače, kot je bilo storjeno v obravnavanem primeru, to je z izpisom odhodnih in dohodnih klicev, ni mogoče zagotoviti. Z navedbami, da so zaslišanja prič J. Š., M. Č., A. V. ter D. V. potrdile zagovor obsojenke, da ta ni živela na naslovu v M., temveč na naslovu K., zahteva uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj polemizira z dokazno oceno prvo in drugostopenjskega sodišča, ki sta ugotovili, da temu ni tako.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Kršitev določb ZKP iz 8. točke prvega odstavka 371. člena vidi zagovornik v tem, da se sodba opira na podatke o baznih postajah za telefonsko številko ..., ki so bili pridobljeni nezakonito in s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. ZTel-1 namreč nikjer ne določa, da naj se hranijo tudi podatki o gibanju naročnikov, navedeno, torej hranjenje podatkov o baznih postajah, pa predstavlja latentno nevarnost, da se ti podatki zlorabijo v različne namene. Dokazi, pridobljeni z odredbo preiskovalne sodnice, pa so nezakoniti tudi zaradi tega, ker je preiskovalna sodnica zahtevala zgolj izpis baznih postaj, ne pa tudi izpis odhodnih in dohodnih klicev na to telefonsko številko, ki so bili sodišču prav tako posredovani.

6. Kot izhaja iz podatkov v spisu je preiskovalna sodnica z odredbo Kpd 192/2006 z dne 3. 3. 2006 odredila podjetju A. d. d., da posredujejo podatke o vseh baznih postajah, ki so sprejele dohodne in odhodne klice iz navedene mobilne telefonske številke za obdobje od 1. 8. 2001 do 31. 12. 2005, to je za telefonsko številko, za katero je bilo ugotovljeno, da naj bi jo uporabljala obsojenka. Telefonski operater je zahtevane podatke skupaj s podatkih o klicanih in klicočih številkah posredoval sodišču, sodišče pa je na podatke o baznih postajah oprlo sodbo. Poleg drugih dokazov, izvedenih v tem kazenskem postopku, je namreč na podlagi dejstva, da je bila večina klicev na to telefonsko številko opravljena preko bazne postaje v M. sklepalo, da obsojenka ne prebiva v K., temveč v M., torej da glede na to dejstvo ni upravičena do povračila potnih stroškov.

7. Nobenega dvoma ni, da podatki o baznih postajah, kakor tudi podatki o klicanih in klicočih številkah, pomenijo poseg v komunikacijsko zasebnost, v katero se lahko poseže le ob pogojih, določenih v drugem odstavku 37. člena Ustave RS (da je poseg določen v zakonu, da ga s svojo odredbo oziroma odločbo dovoli sodišče, da je določno omejen čas izvajanja posega ter da je poseg nujen). V prvem odstavku 149. b člena ZKP je določeno, da če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno ali se izvršuje ali da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero se preganja storilec po uradni dolžnosti, lahko preiskovalni sodnik na obrazložen predlog državnega tožilca odredi operaterju elektronskega komunikacijskega omrežja, da mu med drugim sporoči kraj, iz katerega je bila elektronska komunikacijska storitev opravljena. Kot je bilo že pojasnjeno, je preiskovalna sodnica z odredbo z dne 3. 3. 2006 naročila podjetju A., da pridobi podatke o baznih postajah (poseg je limitirala na čas od 1. 8. 2001 do 31. 12. 2005), utemeljila pa je tudi razlog, zakaj potrebuje te podatke. S tem so bili izpolnjeni tako ustavnopravni kot zakonski pogoji za poseg v komunikacijsko zasebnost. Samo dejstvo, da ZTel-1 ne v 130. in ne v 131. členu izrecno med naštetimi prometnimi podatki ne navaja tudi baznih postaj, na zakonitost obravnavanih dokazov v ničemer ne vpliva. Vrhovno sodišče je že v svoji odločbi I Ips 7/2009 z dne 4. 6. 2009 pojasnilo, da je samo po sebi umevno, da podatkov o prometu ni mogoče evidentirati drugače kot preko baznih postaj, torej katera bazna postaja je določen klic zabeležila. Nadalje je bilo v isti odločbi pojasnjeno tudi, da tak samodejni mehanični zapis klica še ne pomeni posega v ustavno zagotovljeno pravico do zasebnosti, temveč bi bila ta prekršena le v primeru nezakonite obdelave tega podatka. O slednjem pa v konkretni kazenski zadevi ni podatkov, niti kakršnihkoli zlorab ne očita zagovornik v zahtevi.

8. Glede očitka o kršitvi določbe iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da je pritožbeno sodišče razlogovalo, da naj družba A. d. d. ne bi posredovala izpisa odhodnih in dohodnih klicev za telefonsko številko ..., temveč zgolj podatke o baznih postajah, ki so prejele dohodne in odhodne klice, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je očitek protispisen. V sodbi pritožbenega sodišča je namreč navedeno tudi, da razlika v smeri prometa, na katero se sklicuje pritožnik, ni pomembna. Ne glede na navedeno pa tudi v primeru, da bi trditev v zahtevi držala, to ne bi pomenilo kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se ta kršitev nanaša le na odločilna dejstva. Odločilno dejstvo v obravnavanem primeru pa so podatki o baznih postajah, to je podatki, na katere je oprt krivdorek, ti pa so pridobljeni na zakonit način. Okoliščina ali so poleg zahtevanih podatkov bili sodišču posredovani še kakšni drugi podatki, ki jih sodišče ni upoštevalo in niti niso bili kakorkoli zlorabljeni, pa kot rečeno, takšnega odločilnega dejstva ne predstavlja.

9. Opozarjanje vložnika na izpovedbe prič J. Š., M. Č., A. V. ter D. V., ki so v celoti potrdile zagovor obsojenke, njihovih izpovedb pa sodišče ni upoštevalo, pa pomeni le, kot na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec, izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

10. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve procesnega zakona, ki v zahtevi uveljavlja vložnik, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na določilih člena 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.