Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravnomočno odločitev v vzorčnem postopku, saj v tem postopku obravnavana zadeva nima bistvenih posebnosti. Stranka (toženka), ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki plačati stroške v višini 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnika prijaviti v poklicno zavarovanje v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas od 1. 9. 2015 do 30. 9. 2018 in s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d. (KAD), skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za nazaj, in sicer od 1. 9. 2015 do 31. 12. 2016 po prispevni stopnji 9,25 %, od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 po prispevni stopnji 8 %, od 1. 1. 2018 do 30. 9. 2018 po prispevni stopnji 8,4 % od bruto plače ter za navedeno obdobje na njegov osebni račun pri KAD plačati prispevke. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 322,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje v vzorčnem postopku pravnomočno potrjena s sodbo Pdp 451/2022 z dne 15. 9. 2022. V zvezi s to odločitvijo je pravočasno vložila ustavno pritožbo ter podala pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v delu (ZPIZ-2). Pritožbenemu sodišču predlaga, da počaka z odločitvijo do odločbe Ustavnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje zaradi vzorčnega postopka, v katerem je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da storitve iz 13. člena Zakona o dimnikarskih storitvah (ZDimS) predstavljajo vse naloge, ki jih opravlja dimnikar, ni upoštevalo ugovora toženke, da zgolj storitve generalnega čiščenja, odstranjevanja katranskih oblog in rednega čiščenja predstavljajo dela v težkih in škodljivih pogojih, medtem ko se vse ostale naloge opravljajo v običajnih delovnih pogojih. ZDimS se je začel uporabljati šele leta 2017, medtem ko je bil Sklep o določitvi del dimnikarjev, ki štejejo s povečanim trajanjem, in o stopnji povečanja dela stopil v veljavo leta 1978, skladno z določbo 1. člena Zakona o dimnikarski službi (ZDS), ki je stopil v veljavo leta 1974. V 40 letih so zaradi tehnološkega napredka in modernizacije dimnikarske storitve postale v bistvenem delu zdravju neškodljive, ker se ne opravljajo v težkih in zdravju škodljivih pogojih. Tožnik ni polni delovni čas opravljal izključno dimnikarskih del, kot to določa Sklep o določitvi del dimnikarjev, ki štejejo s povečanim trajanjem, in stopnji povečanja. V zvezi z drugimi deli (kot je voznik avtobusa) je določen delež delovnega časa. Časovna komponenta je vezana za ugotovitev, da se morajo znatnejši škodljivi vplivi izraziti v težkih in zdravju škodljivih pogojih, katerim je delavec izpostavljen ves delovni čas. Tega sodišče niti v tem niti v vzorčnem postopku ni ugotavljalo. Za odločitev je bistveno, kakšno delo je tožnik opravljal, in ne na katerem delovnem mestu. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP); po prvem in drugem odstavku 350. člena ZPP je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je toženka vložila ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 451/2022 z dne 15. 9. 2022 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju IV Pd 91/2020 z dne 16. 11. 2021 (revizija je bila zavrnjena s sklepom Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 213/2022 z dne 31. 1. 2023) v vzorčnem postopku ter pobudo za oceno ustavnosti, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da Ustavno sodišče RS s sklepom Up-257/23-7, U-I-50/23-5 z dne 29. 9. 2023 ustavne pritožbe ni sprejelo, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZPIZ-2 pa je zavrglo.

7. Sodišče prve stopnje je skladno z določbama četrtega in petega odstavka 279.b člena ZPP pravilno upoštevalo pravnomočno odločitev v vzorčnem postopku, saj v tem postopku obravnavana zadeva nima bistvenih posebnosti. Stranka (toženka), ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. Tako so neupoštevne (in neutemeljene) njene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razmejitev nalog, ki predstavljajo delo v težkih in zdravju škodljivih pogojih, spremembo opravljanja dimnikarskih storitev v 40 letih, spremembo zakonske ureditve tega področja ter primerjavo z drugimi poklici, kot je voznik avtobusa (do katerih se je v bistvenem sicer pravilno opredelilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, neposredno ali posredno).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu dimnikar poln delovni čas in tako opravljal dela ter naloge oziroma storitve, ki jih 13. člen ZDimS opredeljuje kot naloge, ki jih opravlja dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) veljala zavarovalna doba s povečanjem (12 mesecev za 16 mesecev), kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Glede na navedeno ji je z izpodbijano sodbo ob upoštevanju pravnomočne odločitve v vzorčnem postopku pravilno naložilo, da tožnika za nazaj za vtoževano obdobje vključi v poklicno zavarovanje, sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje s KAD po prispevnih stopnjah, navedenih v izreku sodbe, ki so skladne s prispevnimi stopnjami, ki so bile objavljene na straneh KAD.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, ki jih uveljavlja toženka v pritožbi, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), in sicer glede na vrednost spornega predmeta 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.