Jedro

Izpodbijani sklep FURS-a ne predstavlja upravnega akta, zoper katerega je dopusten upravni spor, saj z njim ni bilo odločeno o kakšni tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. S tem sklepom je namreč tožena stranka zavrgla „ugovor“ tožnice zoper poziv kot nedopusten iz razloga, ker navedeni poziv ni upravni akt in zoper njega tudi ni predvideno nobeno pravno sredstvo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) v točki 1. izreka odločila, da se ugovor dolžnice zoper izdani Poziv za plačilo in predložitev seznama premoženja št. DT 4933-45365/2013-5 z dne 4. 4. 2018 (v nadaljevanju Poziv) zavrže, v točki 2. in 3. je odločil, da se zahtevek za odpravo Poziva in zahtevek za povračilo stroškov postopka po predloženem stroškovniku zavrneta, v točki 4. pa, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega prvostopnega sklepa izhaja, da navedeni poziv z dne 4. 4. 2018 ne predstavlja upravnega akta in zoper njega ni predvideno nobeno pravno sredstvo, zato je prvostopni organ v skladu z 240. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugovor kot nedopusten zavrgel. Zahtevo dolžnice za odpravo poziva z dne 4. 4. 2018 in zahtevek za povračilo stroškov postopka pa je prvostopni organ sam obravnaval v smislu, ali so podani pogoji za ustavitev postopka v skladu s 155. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in pri tem ugotovil, da terjatev države po izvršilnem naslovu, ki ga predstavlja sklep, izdan v prekrškovnem postopku št. EDPS66/2012 z dne 19. 3. 2012, ki je postal pravnomočen dne 7. 9. 2012 ni zastarala. Odločitev temelji na 44. členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in na 125. in 126. členu ZDavP-2 (četrti odstavek 44. člena ZP-1).

3. Tožeča stranka je zoper odločitev FURS-a vložila pritožbo, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ pritožbo z odločbo št. DT-499-23-180/2018-2 z dne 21. 3. 2019 zavrnilo. V odločbi pritožbenega organa, ki povzema zaključke prvostopnega organa kot pravilne, je pritožbeni organ še dodal, da je sklep Okrajnega sodišča v Celju opr. št. PomPR-i 30/2012 z dne 19. 3. 2012 postal pravnomočen dne 4. 4. 2012 in izvršljiv dne 20. 4. 2012. Navedeno izhaja iz potrdila o izvršljivosti, s katerim je opremljen izvršilni naslov, ki se izvršuje, zato predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP in se dejstva, ki so v njem potrjena v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Davčni organ nima pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku in ne v postopku davčne izvršbe. Prav tako je neutemeljen ugovor zastaranja, ki lahko predstavlja razlog za ustavitev davčne izvršbe po 6. točki prvega odstavka 155. člena ZDavP-2). V zvezi s tem pritožbeni organ navaja, da je ZP-1 v 44. členu določil zgolj rok za začetek postopka izvršbe. V kolikor je ta začeta pravočasno, pa glede dokončanja napotuje na uporabo določb ZDavP-2. Glede na to, da je Carinska uprava RS pravočasno pričela z izterjavo predmetne terjatve, in sicer dne 6. 6. 2013 z izdanim sklepom o davčni izvršbi št. DT 4933-45365/2013-3 je tako petletni zastaralni rok iz 125. člena ZDavP-2 pretrgal Poziv z dne 4. 4. 2018, ki je bil pritožnici vročen dne 9. 4. 2018, zato so pritožbene navedbe glede zastaranja neutemeljene. Nadalje neugodno finančno stanje, ki ga uveljavlja tožnica v pritožbi zoper izpodbijani sklep, ne predstavlja ovire za izvrševanje sklepa o davčni izvršbi z dne 6. 6. 2013. 4. Tožeča stranka se z razlogi prvostopnega in drugostopnega organa ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ji izvršilni naslov št. EDPS 66/2012 z dne 19. 3. 2012 ni znan, niti ji ni bil vročen, niti ji ni poznano na kaj naj bi se izvršilni naslov nanašal. Tožnica je občasno delala v Avstriji več let, zaposlitve so bile bolj kratkotrajne pri več delodajalcih z vmesnimi prekinitvami, ko se je nato prijavila na Zavod za zaposlovanje. Zaradi zaposlitev v Republiki Avstriji najverjetneje ni prejela nobenega izvršilnega sklepa, ki naj bi bil podlaga za konkretno izvršbo. Vročitev akta, za katerega organ domneva njegovo izvršljivost pa je predpogoj za vodenje izvršilnega postopka. Tožnica tudi podaja ugovor zastaranja, saj ji sklep z datumom 19. 3. 2012 ni bil vročen. V sklepu ni navedenih podatkov o vročitvi in osebnem prejemu s strani tožnice ter zato ni izvršljiv in pravnomočen. Tožnica je brezposelna oseba in v kratkem pričakuje, da bo pričela delati za krajši delovni čas od polnega in prejemati dohodek nižji od minimalnega, je tudi mati samohranilka, ima enega otroka, motornega vozila nima, ni lastnica nepremičnine, tudi terjatev in prihodkov nima. Tožnica zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Sodišče pri predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu. Sodišče je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

7. V obravnavani zadevi tožeča stranka izpodbija procesni sklep, ki ga je tožena stranka izdala še preden je ponovno začela z davčno izvršbo, in s katerim je po Pozivu, ki ga je poslala tožnici kot dolžnici, odločila o „ugovoru zoper Poziv“ in o „predlogu za odpravo Poziva“.

8. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

9. Iz zakona tako izhajata dva temeljna pogoja, ki jih je treba pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt upoštevati: 1. formalni pogoj, saj so formalno lahko to le tisti akti, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil (organi v 1. členu ZUS-1) in 2. materialni pogoj, to so tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta in s tem posegajo v njen pravni položaj. Zato akt, ki ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, in ki ni utemeljen na normi javnega prava, ki ga organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu, v pravni položaj tožnika ne posega. Tako se v upravnem sporu lahko izpodbija le tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev do pravice ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava.1

10. Zgoraj navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti predmet presoje samo, če tako določa zakon. Čeprav ima določen akt obliko upravne odločbe, še to nujno ne pomeni, da ga je mogoče zato izpodbijati v upravnem sporu.2

11. Sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep FURS-a z dne 1. 6. 2018 ne predstavlja upravnega akta, zoper katerega je dopusten upravni spor, saj z njim ni bilo odločeno o kakšni tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. S tem sklepom je tožena stranka zavrgla „ugovor“ tožnice zoper Poziv kot nedopusten iz razloga, ker navedeni poziv ni upravni akt in zoper njega tudi ni predvideno nobeno pravno sredstvo. Prav tako je tožena stranka zavrnila tožničin predlog za odpravo Poziva, ker ni nastopilo zastaranje terjatve. Sodišče ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep z dne 1. 6. 2018 izdan v času, ko izvršba zoper tožnico sploh ni tekla. Davčna izvršba se namreč v skladu z drugim odstavkom 143. člena ZDavP-2 začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi, pri čemer iz podatkov upravnega spisa v obravnavani zadevi izhaja, da se izvršba po sklepu o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-45365/2013-3 z dne 6. 6. 2013 ni izvrševala vse od 25. 7. 2014, ko je FURS prejel elektronsko sporočilo banke A. d.d. z dne 25. 7. 2014, da so z dolžnikom prekinili pogodbo o odprtju in vodenju TRR in so zato prenehali z izvrševanjem sklepa o izvršbi. Pri tem pa nov sklep o davčni izvršbi še ni bil izdan.

12. Izpodbijani sklep tako ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi in v ničemer ne posega v pravni položaj tožeče stranke, ki bo ugovor zastaranja terjatve lahko podala v pritožbi zoper morebitno izdani nov sklep o davčni izvršbi (157. člen v zvezi s 6. točko 155. člena ZDavP-2), s čimer pa bo odločeno o tožničini obveznosti. Prav tako ZDavP-2 ne določa, da bi zoper tak sklep, kot je izpodbijani, bil dopusten upravni spor.

13. Izpodbijani sklep tudi ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1), pač pa gre za vmesni procesni sklep (pred izdajo sklepa o davčni izvršbi), zoper katerega zakon ne nudi pravnega varstva v upravnem sporu.

14. Ker po obrazloženem izpodbijani sklep ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, je sodišče tožbo v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedopustno zavrglo.

1 Več o tem M. Dobravec Jalen, B. Domjan Pavlin, M. Faganel, P. Golob, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Pirnat, N. Smrekar, T. Steinman, Z. Štucin in B. Žuber: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV založba Ljubljana 2019, komentar k 2. členu, str. 19 do 21. 2 Tako sklepa UPRS I U 896/2010 z dne 2. 9. 2010 in U 338/2008 z dne 13. 7. 2010.