Jedro

Glede na ugotovljene posledice, ki jih je imela tožnica iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu, je prisojena odškodnina primerna, skladna s kriteriji iz 179. člena OZ.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, tako da se znesek prisojenih stroškov v II. točki izreka, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, zviša na 1.223,54 EUR. V preostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR na račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. SI56 0110 0637 0501 514, sklic SI00 204-2025, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka tožnici plačati odškodnino v višini 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2019 dalje in zavrnilo zahtevek za plačilo 3.000,00 EUR (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.057,19 EUR (II. točka izreka), da za tožnico povrne stroške v višini 1.727,63 EUR (III. točka izreka) ter toženko določilo kot zavezanko za plačilo 75 % sodne takse (IV. točka izreka).

2.Tožnica se pritožuje zoper zavrnili del sodbe in odločitev o stroških postopka ter sodni taksi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sodišče napačno odmerilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo in ni upoštevalo načela objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki je skladna z enakimi primeri v sodni praksi (Pdp 605/2009) oziroma se je v podobnih primerih prisodila višja odškodnina (Pdp 1232/2008). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje glede telesnih bolečin, nevšečnosti pri zdravljenju in zmanjšanja življenjske aktivnosti, vendar napačno ni ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti. Glede na čas trajanja telesnih bolečin (10 do 15 dni vsak mesec od 2014 do 2016), poslabšanje ob vsakem nastopu dela v obdobju šestih mesecev vsako leto, tožnici pripada odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju v višini 5.500,00 EUR. Tožničin primer se zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ob vsakokratni vrnitvi na delo razlikuje od zadeve Pdp 1232/2008. Za zmanjšane življenjske aktivnosti ji pripada vsaj 6.000,00 EUR, kot je bilo to prisojeno v zadevi Pdp 605/2009. Sodišče prve stopnje bi stroške moralo odmeriti glede na uspeh po temelju in višini, saj je bil temelj ves čas sporen, največ časa se je porabilo prav za temelj. Prav tako neutemeljeno ni priznalo stroškov za pripravljalni vlogi z dne 13. 6. 2022 in 21. 4. 2023. Predlaga spremembo sodbe, tako da se zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico in priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je poklicna bolezen pri tožnici le posledica preobčutljivosti na Thiruam mix in lateks rokavice, ne pa na druge alergene. Sodišče prve stopnje zato ne bi smelo upoštevati težav, ki jih je imela tožnica zaradi stika s čistili, saj to ni v povezavi z njeno poklicno boleznijo. Nasprotuje ugotoviti, da je izpoved tožnice glede telesnih bolečin skladna z izvedenskim mnenjem. Tožnica ne bi smela biti ponovno zaslišana, saj je bila s tem predlogom prekludirana, z izvedbo dokaza pa se tudi ne sme nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tožnica v tožbi ni natančno opisala jakosti in trajanja bolečin. Razmejiti bi bilo potrebno aktivno zdravljenje (od 18. 8. 2014 oziroma junija 2014 do 16. 10. 2014) od sekundarnega. Do bistvenega izboljšanja je prišlo septembra 2015. Opozarja, da srbečica ni telesna bolečina, tudi ne nevšečnost pri zdravljenju, sodišče pa ji je iz tega naslova odškodnino odmerilo dvakrat, pri telesnih bolečinah in zmanjšanih življenjskih aktivnostih. Tožnica te nevšečnosti ni dovolj konkretizirala, iz zdravstvene dokumentacije in mnenja izvedenke pa izhaja, da je šlo za manjšo nevšečnost. Sodišče prve stopnje bi prav tako moralo upoštevati ugotovitev izvedenke, da ne gre za doživljenske težave, če se bo izogibala alergenom, tudi sicer pa se bodoče težave lahko upoštevajo le pri zmanjšanju življenjskih aktivnostih, ki tudi niso izkazane. Tožnica je polno sposobna za delo ob upoštevanju ukrepov in priporočil, prav tako lahko opravlja vsa gospodinjska in ostala opravila ter prostočasne aktivnosti. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti je bilo kvečjemu začasno. Nasprotuje tudi odškodnini za strah. Že po naravi stvari ni izkazan strah za življenje. Tožnica odškodnine za strah sploh ni zahtevala s tožbo, ampak šele s tretjo pripravljalno vlogo, strah pa niti ni izkazan. Sodišče prve stopnje ni navedlo primerov, na katere se je sklicevalo, tudi sicer pa mora za priznanje odškodnine iz tega naslova biti strah intenziven in trajati dlje časa. Za telesne bolečine tožnici pripada kvečjemu 300,00 EUR, za zmanjšane življenjske aktivnosti pa 600,00 EUR. Primer Pdp 1232/2008 ni primerljiv s tožničinim. Vztraja, da je tožnica soprispevala k nastali škodi, ker dne 20. 11. in 24. 11. 2017 ni prevzela predpisanega mazila, prav tako ji zakonske zamudne obresti pripadajo šele od dejanske seznanitve toženke z njenim zahtevkom, to je od prejema tožbe dne 19. 8. 2019. Predlaga, da se sodba razveljavi in pritožbeno sodišče samo odloči oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

4.Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev.

5.Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6.S pravnomočno vmesno sodbo je bilo ugotovljeno, da je toženka tožnici odškodninsko odgovorna za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala v posledici poklicne bolezni, profesionalnega kontaktnega alergijskega dermatitisa zaradi alergije na lateks in Thiuran mix 1, ki ga je tožnica razvila tekom zaposlitve pri toženki. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke medicinske stroke ugotavljalo višino nastale škode tožnice, ki je posledica alergije na lateks in Thiuran mix 1. Iz mnenja izvedenke medicinske stroke izhaja, da se je škoda ugotavljala le v zvezi s poklicno boleznijo tožnice, toženka na izvedensko mnenje ni imela pripomb, zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila spregledana bistvena okoliščina, da je bila kot poklicna bolezen opredeljena le preobčutljivost na lateks in Thiuran mix 1. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tožničine navedbe o poslabšanju zdravstvenega stanja ob stiku s čistili, saj je v 12. točki obrazložitve le povzelo izpoved tožnice, iz celotne sodbe pa jasno izhaja, da je upoštevalo le težave, ki so bile posledica poklicne bolezni.

7.Sodišče prve stopnje je glede višine škode dvakrat zaslišalo tožnico, in sicer na naroku za glavno obravnavo dne 20. 9. 2024 in dne 27. 8. 2025. Toženka vnovičnemu zaslišanju tožnice na naroku dne 27. 8. 2025 ni ugovarjala, navajala je le, da je to nepotrebno, če pa se bo tožnico zaslišalo, se naj njeno izpoved presoja kritično. Toženka bi morala kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s ponovnim zaslišanjem uveljavljati že dne 27. 8. 2025, pa tega ni storila, zato so te njene pritožbene navedbe, ki so tudi sicer nekonkretizirane, neupoštevne (286.b člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se v delovnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).

8.Tožnica je zaradi poklicne bolezni od toženke zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 12.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje ji je prisodilo odškodnino v skupni višini 9.000,00 EUR oziroma 5,7-kratnik povprečne mesečne neto plače, ker po presoji pritožbenega sodišča predstavlja primerno povračilo za nastalo škodo. Pri odmeri je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tako načelo individualizacije kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih v povezavi s drugim odstavkom 179. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Tožnica in toženka neutemeljeno nasprotujeta višini prisojene odškodnine.

9.Tožnici je bila za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenem prisojena odškodnina v višini 3.500,00 EUR oziroma 2,2-kratnika povprečne mesečne neto plače. Upoštevajoč, da je zdravljene tožnice trajalo od 3. 6. 2014 do 7. 2. 2018, v tem času je 7x je obiskala dermatološko ambulanto, 16x osebnega zdravnika, pogosto je prejemala sistemski antihistaminik, dvakrat injekcijo kortikostereoida, enkrat tablete za bolečine, koritikosteroidna mazila (občasno med 18. 8. 2014 do 24. 11. 2017 in nato 7. 2. 2018) in negovalna mazila (občasno v letu 2014 in 2015), sodna izvedenka medicinske stroke je potrdila, da je tožnica trpela bolečine vsaj 9 dni med 26. 5. 2015 in 3. 6. 2015, srbečico pa 10 dni mesečno med 2014 in 2015, nato pa ob poslabšanju zdravstvenega stanja vsakič po dva tedna, je prisojena odškodnina ustrezna in niso izpolnjeni pogoji ne za njeno zvišanje ne za znižanje.

10.Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju utemeljeno upoštevalo bodoče nevšečnosti (aplikacija mazil, srbečica), ki se lahko pojavijo ob poslabšanju zdravstvenega stanja, saj gre za doživljenjsko bolezensko stanje. S tem ni dvakrat odmerilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot to neutemeljeno uveljavlja toženka, saj se nevšečnosti pri zdravljenju upoštevajo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa sodišče prve stopnje teh nevšečnosti ni upoštevalo.

11.Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, da je zdravljenje trajalo od 3. 6. 2014 do 7. 2. 2018, kot je to ugotovila izvedenka medicinske stroke, ampak bi moralo ločiti aktivno in sekundarno zdravljenje. Toženka tovrstne navedbe prvič podaja šele v pritožbi, pripomb na izvedensko mnenje in ugotovitve izvedenke medicinske stroke s tem v zvezi ni imela, zato so te navedbe neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12.Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da je trpela bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, svojo odločitev, zakaj tožnici verjame, pa je ustrezno obrazložilo. Zgolj zato, ker ni zaključilo, da je tožnica dne 18. 8. 2014 izgubila zavest, kot je to trdila in izpovedala tožnica, ne pomeni, da ni smelo verjeti preostali izpovedi tožnice. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo z jasnimi argumenti, v razlogih si ni prihajalo v nasprotje, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno dalo večji poudarek ugotovitvam izvedenke medicinske stroke, ki je objektivizirala telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot izpovedi tožnice, zato tožnica neutemeljeno vztraja, da bi se moralo izhajati iz njene izpovedi v zvezi z nevšečnostmi med zdravljenjem in trajanjem bolečin. Tožnica s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja, da je vsako leto šest mesecev trpela poslabšanje zdravstvenega stanja, kar bi se moralo upoštevati pri odmeri odškodnine, saj je tovrstne navedbe podala prvič šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP), tudi sicer pa to iz mnenja izvedenke medicinske stroke ne izhaja.

13.Toženka neutemeljeno uveljavlja, da tožnica ni podala ustreznih trditev glede srbečice, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo kot nevšečnost pri zdravljenju. Že v tožbi je zatrjevala, da jo je srbelo po rokah in celem telesu, kar je trajalo 10 dni, dokler zdravilo ni prijelo, v pripravljalni vlogi z dne 14. 10. 2019 pa, da so vsaj nekajkrat mesečno bili prisotni izbruhi srbečih bunkic. Tožnica v posledici poklicne bolezni ni utrpela poškodbe, za katero so tipične (hude) bolečine, ampak drugačne zdravstvene težave. Zbolela je za kontaktnim dermatitisom, v posledici katerega so ji zatekale roke, ki so jo tudi zelo srbele in razpokale, občasno pa je trpela tudi bolečine. Vse navedeno predstavlja škodo, ki se upošteva pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

14.Tožnica je prvotno s tožbo zahtevala le odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Z vlogo z dne 17. 2. 2022 pa je poleg tega zahtevala še plačilo odškodnine iz naslova strahu, zato sodišče prve stopnje ni odločalo mimo zahtevka, kar smiselno uveljavlja toženka.

15.Iz naslova strahu je bila tožnici prisojena odškodnina v višini 500,00 EUR. Čeprav sodišče prve stopnje ni navedlo primera, ki bi bil podoben tožničinemu, to ne pomeni, da je prisojena odškodnina napačna. Tožnici je bil iz naslova strahu prisojen 0,31-kratnik povprečne mesečne neto plače, kar predstavlja primerno odškodnino za strah, ki ga je tožnica utrpela. Pri tožničini poklicni bolezni sicer res ni mogoče govoriti o strahu za življenje, je pa tudi izvedenka medicinske stroke potrdila, da je tožnica čutila strah glede poteka bolezni in možnosti opravljanja poklica v prihodnje, torej sekundarni strah, kot tudi primarni strah dne 18. 8. 2014, ko je ob pregledu pri osebnem zdravniku doživela resno preobčutljivostjo reakcijo (anafilaksijo). Tožnica je zaslišana potrdila, da jo je bilo strah tako dne 18. 8. 2014 kot v nadaljevanju glede poteka bolezni in izida zdravljenja, da zvečer ni mogla spati in jo je dušilo. Pri strahu gre za subjektivno doživljanje oškodovanca, zato toženka neutemeljeno uveljavlja, da je izvedenka le dopustila možnost dušenja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožnici, da jo je bilo strah zaradi komplikacij in poteka zdravljenja, pri čemer ni izhajalo le iz izpovedi tožnice, ampak tudi iz mnenja izvedenke medicinske stroke, ki je potrdila, da je tožnica zaradi poklicne bolezni čutila tako primarni kot sekundarni strah.

16.Pravilno je odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 5.000,00 EUR, kar predstavlja 3,2-kratnik povprečne mesečne neto plače. Toženka neutemeljeno navaja, da pri tožnici niso podane trajno zmanjšane življenjske aktivnosti, saj v primeru izogibanja alergenom in spoštovanju priporočil in ukrepov lahko opravlja vse aktivnosti kot tudi delo. Izvedenka medicinske stroke je potrdila, da je tožnica trajno preobčutljiva na kontaktne alergene in se ji lahko dermatitis ponovi z enakimi težavami, če pride v stik z alergeni. Tožnica se bo tako vedno morala izogibati alergenom in prilagoditi svoje življenje, vsakodnevne aktivnosti, omejena je pri rekreativnih dejavnostih (plavanje v klorirani vodi), prav tako je zaradi tega postala invalid III. kategorije, saj je sposobna za delo čistilke le ob spoštovanju postavljenih omejitev. Zaradi teh omejitev je izgubila službo pri toženki, prav tako ni uspela dobiti drugega dela, česar toženka tekom postopka na prvi stopnji ni prerekala. V pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2022 je zapisala, da tožnici verjame, da je težje zaposljiva zaradi njene starosti in izobrazbe, zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje teh navedb ne bi smelo upoštevati, ker jih je potrdila le tožnica (drugi odstavek 214. člena ZPP). Prav tako je nepravilno stališče toženke, da se poklicna bolezen ne bi smela upoštevati, ker je tožnica s tem v zvezi uveljavljala pravice iz invalidskega zavarovanja, saj slednje ne predstavlja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

17.Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz tega naslova na 6.000,00 EUR. Tožnica se bo sicer vedno morala izogibati alergenom, pozorna bo morala biti pri izbiri zaščitnih rokavic, kar jo bo omejevalo tako pri vsakodnevnih aktivnostih kot pri iskanju zaposlitve, vendar ob izogibanju alergenom nima večjih težav, zato je prisojena odškodnina primerna in ni pogojev za priznanje višjega zneska odškodnine.

18.Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojih navedbah, da je tožnica soprispevala k nastanku škode, ker dne 20. 11. 2017 in 24. 11. 2017 ni dvignila predpisanega mazila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica kortikosteroidno mazilo, ki ji je bilo predpisano dne 24. 11. 2017, dvignila in uporabila, dvignila ni le mazila, predpisanega dne 20. 11. 2017. Izvedenka medicinske stroke je ugotovila, da okoliščina, da tožnica dne 20. 11. 2017 ni dvignila mazila, ki je bilo plačljivo, je pa uporabila mazilo, predpisano dne 24. 11. 2017, ni vplivala na potek zdravljenja, zato je bil utemeljeno zavrnjen ugovor o soprispevku tožnice k nastanku škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

19.V sodni praksi je zelo malo primerov, pri katerih bi bila odškodnina priznana zaradi dermatitisa, zato je težko najti primerljivo zadevo. Tako sodišče prve stopnje kot stranki se glede višine prisojene odškodnine sklicujejo na zadevo Pdp 1232/2008, vendar neutemeljeno, saj je bila ta odločitev razveljavljena s sklepom VIII Ips 26/2010. Tožnica se zavzema za to, da bi ji morala biti prisojena odškodnina kot v zadevi Pdp 605/2009, vendar ne gre za povsem primerljiv primer. V navedeni zadevi je delavka, ki ji je bila tudi priznana poklicna bolezen zaradi profesionalnega poklicnega dermatitisa, imela večji obseg njene škode kot tožnica. Delavka v zadevi Pdp 605/2009 se je zdravila dlje časa, prejemala je tako mazila kot injekcije in tablete, tožnica le občasno. Imela je hujše bolečine, ki so trajale dlje časa kot pri tožnici (vsaj 10-krat močne bolečine po 3-4 dni, nato pa še 7 dni lažje bolečine). Prav tako je bolj omejena pri vsakdanjih življenjskih aktivnostih (omejiti je morala igranje košarke in kolesarjenje, ovirana je pri vsakodnevnih in gospodinjskih opravilih). S tožničino poškodbo je delno primerljiva zadeva II Ips 1189/2008, v kateri je bila delavki prisojena odškodnina v skupni višini 4-kratnika povprečne mesečne plače za telesne bolečine in strah. Delavka je pri delu razvila alergijsko reakcijo kože in ob vsaki izpostavljenosti alergenom imela akutno rdečico, koprivnico in pekoč občutek na dekolteju in obrazu, prisoten pa je bil tudi močan strah. Glede na ugotovljene posledice, ki jih je imela tožnica iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu, je prisojena odškodnina primerna, skladna s kriteriji iz 179. člena OZ in ni podana kršitev 14. in 22. člena Ustave RS, kot to neutemeljeno uveljavlja tožnica v pritožbi.

20.Toženka v pritožbi prvič oporeka datumu zahtevanih zakonskih zamudnih obresti in uveljavlja, da bi tožnici pripadale kvečjemu od vložitve tožbe. Ker bi toženka morala tovrstni ugovor podati že med postopkom pred sodiščem prve stopnje, pri čemer ne navaja pa razlogov, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla storiti prej, so njene navedbe prepozne in se ne upoštevajo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

21.Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno pravilno odmerilo višino odškodnine in odločilo, da je uspeh tožnice 75 % ter na tej podlagi odmerilo stroške postopka. Niso bile podane okoliščine, ki bi opravičevale računanje uspeha ločeno glede na temelj in višino, saj ni bilo podano precejšne neravnovesje med stroški, nastalimi z ugotavljanjem temelja, in stroški, nastalimi z ugotavljanjem višine.

-------------------------------

1Tako za temelj kot višino je bilo treba postaviti izvedenca, pri čemer ne drži, da se je tudi izvedenka medicinske stroke opredeljevala glede temelja. O temelju je bilo pravnomočno odločeno z vmesno sodbo, izvedenka medicinske stroke pa se je opredelila le do zatrjevanega soprispevka tožnice k nastanku višine škode zaradi neuporabe mazila.