Jedro

Sodišče druge stopnje soprispevek tožnika glede na ugotovljeno ocenjuje na 10 %. Ne gre spregledati, da je šlo za eksploziven hiter tek na neznanem področju, lovila se je skupina storilcev, zaradi slednjega pa je tožnik pri opravljanju svojih obveznosti bil osredotočen predvsem na njih.

Strah je bil zgolj trenuten in neznaten, saj padec ni bil silovit in v takšnih okoliščinah, da bi se tožnik lahko upravičeno zbal za svoje življenje oziroma zdravje.

Sodišče druge stopnje je po pregledu sodne prakse zaključilo, da je odškodnina za tovrstne poškodbe, kot jih je utrpel tožnik, v višini cca dveh povprečnih neto plač povsem primerljiva z drugimi podobnimi primeri za lahke telesne bolečine po 1. in 2. stopnji Fischerjeve lestvice, kjer se odmerjene odškodnine gibljejo v višini cca 2 povprečnih plač (II Ips 644/2007, II Ips 61/2009 z dne 18. 6. 2009).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v II., III., in IV. točki izreka spremeni tako, da sedaj v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.070,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 dalje do plačila v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

V presežku za znesek 1.230,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 dalje do plačila se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 607,69 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka pred sodiščem druge stopnje v znesku 78,20 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 263,34 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zaradi delnega umika postopek za znesek 1.500,00 EUR ustavilo. V II. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 1.610,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 dalje do plačila. V presežku za znesek 1.790,00 EUR je zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (III. točka izreka). V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki plačilo stroškov tožeče stranke v višini 446,97 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo soprispevek oškodovanca in zmotno zavrnilo zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi utrpelega strahu. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in tožniku prizna celotno vtoževano odškodnino.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, saj objektivna odgovornost toženke ni podana. Prav tako je sodišče prve stopnje dosodilo previsoko odškodnino za telesne bolečine, saj je tožnik utrpel zgolj odrgnino in blag zvin desnega kolena, odrgnino desnega komolca in blag nateg desnega sklepa med lopatico in ključnico. Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo II Ips 523/2000 za težji primer prisodilo odškodnino v višini dveh plač. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke je neutemeljena.

5. Sodišče druge stopnje v predmetni zadevi odloča drugič. S sodbo I Cp 68/2017 z dne 7. 2. 2017 je pritožbi toženke v celoti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Dor 106/2017 z dne 6. 7. 2017 dopustilo revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Cp 68/2017 z dne 7. 2. 2017 glede vprašanja, ali hiter in eksploziven tek policista, ki lovi in je osredotočen na bežečo osebo ob prisotnosti ovir med lovljenjem pomeni dejavnost s povečano nevarnostjo. S sklepom II Ips 299/2017 z dne 24. 1. 2019 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji tožnika ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izhaja, da ni šlo v konkretnem primeru za običajno intervencijo, ampak za hiter eksploziven tek na neravnem neurejenem terenu, ki ga tožnik ni poznal, zaradi zasledovanja kršiteljev, kar predstavlja nevarno dejavnost, zato je podana objektivna odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca in posledično obveznost toženke na plačilo odškodnine.

6. Glede na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku presojalo še pritožbo tožnika glede ugotovljenega soprispevka k škodnemu dogodku in pritožbo glede odškodnine zaradi prestanega strahu. Nadalje je presojalo še pritožbo toženke glede višine odmerjene odškodnine za telesne bolečine.

7. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, da vsebuje ustrezne razloge o odločilnih dejstvih in da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

8. V izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje je ugotovljeno naslednje dejansko stanje: Tožnik je bil poškodovan kot policist pri zasledovanju kršiteljev javnega reda in miru, ki so bežali. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je bila že trda tema med hitrim in eksplozivnim tekom, ko je tožnik v temi lovil bežeče kršitelje javnega reda po neravnem neurejenem terenu, ki ga ni poznal. Na mestu padca je bila do kolen visoka trava, zmehčana zemlja, razmočen teren z vdrtinami in grbinami. Z zasledovanjem je bil osredotočen na bežečo osebo in je stopil v 10 cm globoko luknjo v velikosti 40 x 50 cm. Ročne svetilke ni uporabljal, na intervenciji pa sta bila s tožnikom še dva policista. Tožnik je izkušen in izurjen policist. 9. Glede na zaključek Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v II Ips 299/2017 z dne 24. 1. 2019, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca in posledično obveznost toženke, je sodišče druge stopnje presojalo še sodbo sodišča prve stopnje glede ugotovljenega 30 % soprispevka tožnika k nastalemu škodnemu dogodku.

10. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje iz 18. in 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko ni uporabil svetilke, ravnal neskrbno in je s tem prispeval k večji verjetnosti nastanka škode. Nesporno je, da je M.Š., sodelavec tožnika, tekel za ubežniki s pomočjo svetilke. Res je, da bi tožnik svetilko, v kolikor bi jo uporabljal, z njo osvetljeval bežeče osebe, s čemer bi si zagotavljal, da jih ima v vidnem polju in da bi jih čimprej prijel. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbo, da je življenjsko nelogično, da se v primeru, ko se nekomu sledi, osvetljujejo pot in ne osebe, ki jih lovimo. Vendar kljub temu sodišče druge stopnje zaključuje, da bi uporaba svetilke pri tožniku lahko zmanjšala možnost nastanka škode. Nenazadnje policist, ki je uporabljal svetilko, ni utrpel padca. Tožnik bi dejansko osvetljeval osebe, katere je lovil, vendar snop svetlobe osvetljuje tudi teren, po katerem je tekel. Zaključek sodišča prve stopnje, da med eksplozivnim in hitrim tekom ni mogoče ves čas in povsem osvetliti poti pred seboj, bi pa s tem zmanjšal možnost nezaznavanja luknje v terenu, je tako v celoti pravilen. Sodišče druge stopnje soprispevek tožnika glede na ugotovljeno ocenjuje na 10 %. Ne gre spregledati, da je šlo za eksploziven hiter tek na neznanem področju, lovila se je skupina storilcev, zaradi slednjega pa je tožnik pri opravljanju svojih obveznosti bil osredotočen predvsem na njih.

11. Sodišče druge stopnje nadalje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da pri tožniku niso podani pogoji za priznanje denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi strahu. Iz tega naslova tožnik vtožuje odškodnino v višini 700,00 EUR. Sodišče druge stopnje je presojalo slednjo odškodnino v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje iz 23. točke obrazložitve, da je šlo za blažjo obliko primarnega strahu. Strah je bil zgolj trenuten in neznaten, saj padec ni bil silovit in v takšnih okoliščinah, da bi se tožnik lahko upravičeno zbal za svoje življenje oziroma zdravje. Prav tako pa je zaradi poškodbe ramenskega in kolenskega sklepa tožnik v dneh po poškodovanju lahko čutil blažji strah zaradi morebitnih trajnih posledic, na podlagi slednjega pa sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da utrpeli strah tožnika ni bil niti intenziven niti dolgotrajen, zato tožnik iz tega naslova ni upravičen do odškodnine.

12. Sodišče druge stopnje je glede na pritožbo toženke presojalo še višino odškodnine dosojene tožniku iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. O slednjem ima sodba sodišča prve stopnje ustrezne razloge v 21. in 22. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je upoštevaje tako izpovedbo tožnika kot tudi ugotovitve iz izvedenskega mnenja dr. P.K. dr. med., po oceni sodišča druge stopnje, pravilno odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju z upoštevanjem začasne zmanjšane življenjske aktivnosti ter tožniku prisodilo odškodnino v višini 2.300,00 EUR, kar predstavlja cca 2 povprečni plači, v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje. Toženka se sklicuje na odločbo VSRS II Ips 523/2000 in pri tem navaja, da gre za težji primer pa je sodišče odmerilo enako odškodnino kot v konkretnem primeru. Sodišče druge stopnje je po pregledu sodne prakse zaključilo, da je odškodnina za tovrstne poškodbe, kot jih je utrpel tožnik, v višini cca dveh povprečnih neto plač povsem primerljiva z drugimi podobnimi primeri za lahke telesne bolečine po 1. in 2. stopnji Fischerjeve lestvice, kjer se odmerjene odškodnine gibljejo v višini cca 2 povprečnih plač (II Ips 644/2007, II Ips 61/2009 z dne 18. 6. 2009).

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje, upoštevaje pravilno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP) tožniku glede na njegov soprispevek priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju v višini 2.070,00 EUR in v tem obsegu pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki spremenilo (I. točka izreka).

14. Glede na drugačno odmero odškodnine je sodišče druge stopnje ponovno ugotavljalo uspeh pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je uspel s svojim zahtevkom v 42 %, toženka pa v 58 %, zato je tožnik upravičen do povračila sorazmernega dela stroškov odmerjenih pred sodiščem prve stopnje v višini 763,11 EUR, toženka pa do povračila sorazmernega dela svojih stroškov v višini 155,42 EUR. Po medsebojnem pobotanju iz naslova pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje je toženka dolžna plačati tožniku stroške v znesku 607,69 EUR.

15. Tožnik je uspel s pritožbo v 28% zato je v tem obsegu upravičen do plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer 65,00 EUR za sodno takso za pritožbo, 375 točk za pritožbo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, 2% materialne stroške in 22% DDV na odvetniške storitve, skupaj glede na uspeh v pritožbenem postopku 78,20 EUR. Toženka s pritožbo ni uspela zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. (165. člen ZPP v zvezi s 154. člena ZPP.

16. Sodišče druge stopnje je tožniku za vloženo revizijo (in dopustitev revizije) priznalo sledeče stroške: sodno takso v znesku 170,00 EUR, za predlog za dopustitev revizije 350 točk, za za vloženo revizijo 450 točk 2% materialne stroške in 22% DDV na odvetniške storitve, skupaj glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znesek 627,00 EUR. Tudi revizijski stroški so del stroškov pravdnega postopka, pri odmeri katerih se upošteva končni uspeh pravdnih strank v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik je s svojim zahtevkom uspel v 42%, zato mu je v tem obsegu toženka dolžna povrniti stroške revizijskega postopka, kot izhaja iz izreka pod točko III.