Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba VIII Ips 345/2006

ECLI:SI:VSRS:2007:VIII.IPS.345.2006 Delovno-socialni oddelek

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kršitev pogodbene obveznosti z znaki kaznivega dejanja rok za odpoved zagovor
Vrhovno sodišče
29. maj 2007
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožniku ni bila očitana storitev kaznivega dejanja, temveč ravnanje, ki pomeni kršitev njegovih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in ima znake kaznivega dejanja. Očitek, da je sodišče ugotavljalo njegovo kazensko odgovornost, je zato neutemeljen. Kdaj je delodajalec zvedel za dejanje in storilca, je dejansko vprašanje. Za opravičilo odsotnosti z zagovora ne zadošča zgolj predložitev zdravniškega potrdila o nezmožnosti za delo. Delavec mora predložiti opravičilo za odsotnost z zagovora in ne z dela, torej opravičilo, iz katerega bo razvidno, da se iz utemeljenih (opravičljivih) razlogov ni mogel udeležiti zagovora ali da se ni mogel zagovarjati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je tožniku dne 16.2.2004 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in denarne zahtevke. Ugotovilo je, da je bila odpoved podana v 15 dnevnem prekluzivnem roku od seznanitve s kršitvijo pogodbene obveznosti in storilca. Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja, zaradi česar je bila zoper njega uvedena tudi preiskava. Zato rok ni začel teči že 25.11.2003, ko se je pojavil sum, da delavci tožene stranke sodelujejo z gosti pri izvedbi goljufij, temveč takrat, ko so se ugotovili vsi znaki kaznivega dejanja: s prijetjem osumljencev 9.2.2004 oziroma 10.4.2004, ko so bile na domu tožnika zasežene igralne karte in mikroskop s pripomočki. Tožnik je bil vabljen na zagovor z vabilom, ki je obsegal tudi pisno obdolžitev, vendar se mu neupravičeno ni odzval. Opravičila o zdravstveni zadržanosti ni sporočil pristojnemu organu, iz zdravniškega potrdila pa tudi ne izhaja, da je bilo njegovo zdravstveno stanje tako, da se zagovora ne bi mogel udeležiti. Tožena stranka je dokazala utemeljenost odpovednega razloga: prinašanje označenih kart v igralnico z namenom, da bi si (določeni) gostje pridobili premoženjsko korist. Odpoved ne temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, saj video nadzor v prostorih igralnice, s katerim se spremlja tudi delo osebja igralnice, dovoljuje Zakon o igrah na srečo. Sodišče je ugotovilo tudi, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, saj se v igralništvu zahteva največja stopnja poštenosti in zaupanja, zlasti še od delavcev, ki jim je zaupan nadzor nad delovnim procesom in sodelavci.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča glede zakonitosti izvedenih dokazov, pravočasnosti odpovedi, zagovora tožnika in presoje o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje tudi ni samo ugotavljalo, v čem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, temveč je le preizkušalo natančno opredeljen razlog v odpovedi. Zmotno stališče o takojšnjem začetku učinkovanja odpovedi, in ne šele z vročitvijo, glede na postavljeni zahtevek na odločitev ni vplivalo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da sodišče druge stopnje na njene pritožbene navedbe sploh ni odgovorilo oziroma je odgovorilo zelo pavšalno, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je "v paketu" reševalo tri pritožbe po istem senatu, pri čemer je bil kršen 23. člen Ustave o zakonitem in nepristanskem sodniku, saj je glede na pripad praktično nemogoče, da bi v vseh treh zadevah sodil isti senat. Sodišči sta namesto tožene stranke ugotavljali, v čem naj bi tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in jih tudi konkretizirali. Tožena stranka kršitev ni nikoli pojasnila, kot pravno podlago pa je navajala svojo podjetniško kolektivno pogodbo o disciplinski odgovornosti. Disciplinska sankcija pa ne more trajno spremeniti delovno pravnega položaja delavca. Tožniku pred sodiščem ni bil zagotovljen kontradiktorni postopek, saj je sodišče zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem tožnika in po dostavi video kaset v originalu in tehniki, ki bi omogočala njihovo gledanje na standardnih predvajalnikih. Na obravnavi pogledane kasete niso bile originali, pač pa rezultat montaže tožene stranke, ki je lahko posnetke poljubno priredila ali brisala. V prostorih (pisarnah) inšpektorjev video nadzor ni bil dovoljen in je posegal v pravico zaposlenih do zasebnosti, zato je bil dokaz z video posnetki pridobljen protiustavno oziroma nezakonito. Sodišče ni z ničemer izkazalo, da ima očitano ravnanje tožnika hkrati tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja, zlasti pa se ni spuščalo v ugotavljanje subjektivnega elementa, to je krivde. Sodišče se ni opredelilo do pritožbenih očitkov o prekoračitvi 15 dnevnega prekluzivnega roka za odpoved. Očitek kršitve se nanaša zgolj na dva datuma, 22.11. in 15.12.2003, izredna odpoved pa je bila dana 16.2.2004, ni pa jasno, kaj naj bi tožena stranka 9. oziroma 10.2.2004 izvedela v zvezi z očitanima kršitvama. Tožniku ni bil omogočen zagovor niti sodelovanje sindikata. Vabilo na zagovor je vsebovalo zgolj pavšalen očitek hujše kršitve delovne obveznosti, zagovora pa se ni mogel udeležiti zaradi bolezni, o čemer je toženo stranko obvestil na običajen način. V odpovedi niso bili navedeni razlogi, zakaj ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je namesto tožene stranke poskušalo pojasniti sodišče. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ti razlogi niso zgolj pavšalni, saj se sodišče druge stopnje do njih izrecno opredeli, tudi do tistih, ki jih tožnik izpostavlja v reviziji in jih je navajal že tudi v pritožbi. To pa pomeni tudi, da ima izpodbijana sodba tudi obrazložitev o navedbah pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zato ni podana niti smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik sicer zmotno uveljavlja kot kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato navedb tožnika, iz katerih izhaja njegovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati. Navedbe o nepravilnostih v dokaznem postopku, kolikor pomenijo smiselno zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pa so neutemeljene. Tožnik tudi v tem delu kršitve zmotno opredeli kot kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in povsem neutemeljeno tudi kot kršitev po 8. točki: povsem nedvomno je, da je tožnik imel možnost obravnavanja pred sodiščem.

Sodišče prve stopnje je na obravnavi dne 22.10.2004 sprejelo jasen dokazni sklep tudi o tem, katerih predlaganih dokazov ne bo izvedlo, ker so za odločitev nepotrebni. V sodbi ta del dokaznega sklepa res ni izrecno naveden, navedeno je le, kateri dokazi so bili podlaga za odločitev. Sodišče druge stopnje pa se je strinjalo z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno prvostopnega sodišča in tudi s presojo o tem, da je izvedba drugih dokazov, vključno z dokazom z zaslišanjem tožnika, nepotrebna. Taka odločitev sodišč je v skladu z določbami 8. oziroma 213. člena ZPP.

Neutemeljeno je stališče tožnika, da gre pri video posnetkih za nezakonito pridobljen dokaz. Revizijsko sodišče se strinja s presojo nižjih sodišč, da nadzor z avdio video napravami v prostorih tožene stranke izrecno dovoljuje že Zakon o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 27/95). Pri tem mu je tak nadzor predpisan kot obvezen za nadzor nad igralci (v 78. členu) in nad prirejanjem iger na igralnih mizah in nad obračunom blagajn in trezorja (v 80. členu). Že iz teh določb izhaja, da obvezen video nazor zajema tako igralce kot zaposlene. Povsem jasno pa to izhaja iz četrtega in petega odstavka 79. člena, ki omogoča (ne izključuje) video nadzor tudi za ugotavljanje nepravilnosti na igralnih napravah in pripomočkih ter pri izvajanju in poteku iger. Tožena stranka je bila dolžna predpisati podroben način izvajanja takega nadzora. Dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je tožena stranka ustrezne akte sprejela in da je bil tožnik z njimi seznanjen oziroma je moral biti seznanjen. Video nadzor v prostorih, kjer bi tudi lahko prišlo do nepravilnosti na igralnih pripomočkih (igralnih kartah), zato ni bil v nasprotju z zakonom in dokaz z vpogledom v take video posnetke ni bil pridobljen na nezakonit način.

Zmotno je prepričanje tožnika, da "je praktično nemogoče, da bi v vseh treh zadevah sodil isti senat". Ne glede na to, da gre za tri zadeve, ki so glede dejanskega stanja med seboj povezane, je bistveno, da se zadeve dodeljujejo sodnikom in ne senatom. Da pa bi pri tem prišlo do kršitve pravil o zakonitem oziroma naravnem sodniku, tožnik ne navaja in tudi z ničemer ne dokazuje. Sočasno obravnavanje treh podobnih in vsebinsko celo povezanih zadev pa ni nezakonito ali celo neustavno.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožniku ni bila očitana storitev kaznivega dejanja, temveč ravnanje, ki pomeni kršitev njegovih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja. Zato so neutemeljeni očitki, da je sodišče ugotavljalo njegovo kazensko odgovornost. Opis tožnikovega ravnanja pa je v odpovedi dovolj jasen in določen glede znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic. Sodišče temu opisu ni ničesar dodajalo ali ga spreminjalo ("konkretiziralo").

Odpovedni razlog je v odpovedi z dne 16.2.2004 povsem jasno opredeljen in ga sodišče ni z ničemer spreminjalo ali dopolnjevalo. To, da se odpoved sklicuje na določbo Kolektivne pogodbe o hujših (disciplinskih) kršitvah delovnih obveznosti, ne pomeni, da je šlo za disciplinski postopek in disciplinsko sankcijo. Pomeni le jasno navedbo, da gre pri tožnikovem ravnanju za ravnanje, ki je v (veljavnem in tudi za tožnika zavezujočem) aktu, že vnaprej opredeljeno kot kršitev tožnikovih delovnih obveznosti.

Po določbi drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 - ZDR), mora delodajalec zaradi kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja, podati izredno odpoved v 15 dneh, odkar se je zvedelo za kršitev in storilca. Kdaj je delodajalec zvedel za dejanje in storilca, je dejansko vprašanje. Iz obširnih in prepričljivih razlogov v obrazložitvi prvostopne sodbe, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje, izhaja dejanska ugotovitev, da je bilo to šele 9. oziroma 10.2.2004. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano. Bistveno pa je, da se je 25.11.2003 pokazal sum, da v igralnicah tožene stranke prihaja do goljufij. Ugotavljanje na kakšen način in kdo je pri tem udeležen, je trajalo do 9. oziroma 10.2.2004, ko je bila končana policijska preiskava in so bile pri tožniku doma zasežene igralne karte, mikroskop in pripomočki (slednjega tožnik ne zanika in ne pojasnjuje).

Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe glede zagovora tožnika. Pisna obdolžitev, ki je bila tožniku vročena skupaj z vabilom na zagovor, je povsem jasna in ne gre zgolj za pavšalen očitek kršitve delovnih obveznosti. Ob tem, da je bila zaradi očitanega ravnanja pri tožniku pred tem opravljena hišna preiskava in zaseženi določeni predmeti, povezani s to kršitvijo in je bil s strani policije tudi pridržan, je zgolj sprenevedanje, da ni vedel, česa je obdolžen oziroma osumljen. Revizijsko sodišče je že sprejelo stališče, da za opravičilo za odsotnost z zagovora ne zadošča zgolj predložitev zdravniškega potrdila o nezmožnosti za delo. Delavec mora predložiti opravičilo za odsotnost z zagovora in ne z dela, torej opravičilo, iz katerega bo razvidno, da se iz utemeljenih (opravičljivih) razlogov ni mogel udeležiti zagovora ali da se ni mogel zagovarjati.

Glede sodelovanja sindikata tožnik tudi v reviziji ne navaja, da je sploh bil član sindikata in da je zahteval, da tožena stranka sindikat, katerega član je bil ob uvedbi postopka, obvesti o nameravani izredni odpovedi. Samo v takem primeru bi bilo ravnanje tožene stranke lahko v nasprotju s 84. členom ZDR.

V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi res ni izrecno obrazloženo, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Na to, da je podan tudi ta pogoj, kaže le navedba 110. člena ZDR kot pravne podlage za odpoved. Toda nižji sodišči imata prav, da ob znani dejavnosti tožene stranke in glede na delovno mesto tožnika, storjena kršitev tudi brez posebne obrazložitve kaže na to, da ni bilo v interesu tožene stranke po nadaljnji zaposlitvi tožnika - ob podani izredni odpovedi tudi do poteka odpovednega roka ne. Ker tudi v sodnem postopku ni bilo ugotovljeno kaj drugega, je revizijo tudi v tem delu treba zavrniti kot neutemeljeno.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia