Jedro

Zgolj zaradi vloženega osebnega dela v nepremičnino oz. obdelovanje kmetijskih in gozdnih zemljišč, če te niso bistveno spremenile vrednosti, zakonec, ki ni lastnik, ne pridobi lastninske pravice, ker ni ustvarjeno skupno premoženje. Samo občasno delo na kmetiji, ki ga nudijo otroci kot pomoč staršem, ne da bi se povečalo zapustnikovo premoženje od tega tudi ni odvisna njegova ohranitev, ne daje podlage za izločitev dela premoženja iz zapuščine.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I/1 v celoti in v točki I/4 glede prve tožnice ter pod točko II/1 glede pravdnih stroškov razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem se pritožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne in se v nerazveljavljenem delu (pod točko I/2 in I/3 ter I/4 glede drugega tožnika) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je 12% nepremičnin, ki so vpisane pri vl.št.397 k.o.,vl.št. 500 k.o. in vl. št.503, 568 in 633 k.o., razen stanovanjske stavbe na parc. št. 1744/2 k.o., pri kateri je vknjižena lastninska pravica pokojnika, na podlagi dela in vlaganj ter skupno ustvarjenega premoženja last prve tožnice in da v tem obsegu to premoženje ne spada v zapuščino po pokojniku. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek, da nadaljnja 1/3 zgoraj navedenih nepremičnin zaradi dela in vlaganj drugega tožnika ne spada v zapuščino po pokojniku. Zavrglo je tožbo na ugotovitev, da je predmetna stanovanjska stavba skupaj s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem njegova izključna last in da v tem obsegu to premoženje ne spada v zapuščino po pokojniku. Zavrnjen je bil tudi tožbeni zahtevek, da je toženka kot dedinja po zapustniku dolžna izstaviti drugemu tožniku zemljiškoknjižne listine za vpis njegove lastninske pravice, ugodilo pa je prvi tožnici, da ji mora toženka izstaviti listino za vknjižbo lastninske pravice v njeno korist v višini 12% pri zgoraj naštetih vložkih. Tožnikoma je bilo tudi naloženo, da morata nerazdelno povrniti toženki pravdne stroške v znesku 17.397,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Proti sodbi sta se pritožili obe stranki. Tožeča stranka jo izpodbija v zavrnilnem delu, tožena stranka pa v ugoditvenem delu, obe pa tudi v odločitvi o pravdnih stroških in sicer iz vseh možnih pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Tožnika trdita, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ni pa tudi navedeno, na podlagi katerih zakonitih določil je sodišče ugotavljalo tožničin solastninski delež. Zmotno je ocenjen prispevek k povečanju vrednosti gozdnih parcel, saj je njihova vrednost naraščala zaradi prirasta lesne mase in le na parc. št. 1479/1 tudi s pomlajevanjem, poleg čiščenja gozda, ki ga je opravljala tožnica. V zvezi s tem ni bilo zavzeto stališče. Izvedenka tudi ni pojasnila, zakaj je od leta 1960 pa do leta 1992 prišlo do več kot enkratnega povečanja vrednosti kmetijskih zemljišč in zakaj je vrednost v letu 1992 znašala 54% današnje vrednosti. Izvedenka je ugotovila, da je za delo na kmetiji potrebno letno 3360 ur in vrednost tega dela ocenila na 566.772,00 SIT, kar je tožnici sicer sodišče priznalo, vendar pa opozarja, da je tožnica delala na kmetiji 32 let, zato je njen prispevek bistveno višji, zlasti ob nadaljnjem dejstvu, da bi kmetijsko zemljišče izgubilo 40% do 50% vrednosti, če se ne bi obdelovalo. Upoštevalo pa tudi ni pri tožnici vrednosti novih bukovih in hrastovih plohov in smrekovega lesa, kar vse je dobila doma, pa v zvezi s tem v sodbi ni zavzetega stališča. Upoštevane tudi niso bile vrednosti, ki jih je pridobila s prodajo tržnih viškov, zato meni, da je bil njen prispevek bistveno večji od 12%, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje.

Tudi drugi tožnik nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka in zavrženju njegove tožbe na ugotovitev lastninske pravice. Meni, da je zahtevek za izločitev 1/3 nepremičnin pokojnega izkazan z njegovim pričevanjem, drugih nasprotnih dokazov pa ni bilo. Poudarja, da je že kot otrok pomagal materi, njegov prispevek je šel na račun obdelave kmetijskih in gozdnih površin, poleg tega pa je prispeval tudi denarna sredstva. Zaključek, da so ta bila namenjena izključno gradnji njegove hiše, niso v skladu s spisovnimi podatki. Pritožnika predlagata, da se njuni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo obravnavanje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče morebitni solastninski delež prve tožnice ugotavljati na vsaki nepremičnini posebej. Sodišče prve stopnje pa je celotna vlaganja v stavbna zemljišča in gozdno parcelo pripisalo tožnici, čeprav je najmanj z redno plačo k temu prispeval tudi zapustnik. Od vrednosti vlaganj tožnice bi bilo treba odšteti še najemnine in vse koristi, ki jih je od kmetije imela. Zaradi propada objektov se je vrednost izničila.

Vrednosti dela na kmetijskem zemljišču ni mogoče enačiti z vrednostjo vlaganj v kmetijska zemljišča. Če bi tožnica ne delala, se zemljišča prav gotovo ne bi zarasla, saj nihče ni trdil, da pokojni ni delal. Lahko pa bi zemljišča tudi oddal v najem. Sodbi sodišča prve stopnje tudi očita, da nima dokazne ocene o tem, zakaj verjame trditvam tožeče stranke o neaktivnosti in nezmožnostih pokojnega v pogledu dela na posestvu. Vlaganj v gozdne parcele tožeča stranka sploh ni zatrjevala in vrednost teh del že zaradi svoje majhnosti ne more predstavljati podlage za priznanje solastninskega deleža. Tudi odločitev o pravdnih stroških je napačna, saj je drugi tožnik v tožbi popolnoma propadel in bi moral nositi vse toženkine stroške.

Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke je v celoti, pritožba tožeče stranke pa le delno utemeljena.

Prav ima tožena stranka, da vrednosti dela na kmetijskem zemljišču ni enačiti z vrednostjo vlaganj v kmetijska zemljišča. Dejstvo, da je prva tožnica obdelovala kmetijo, redila živino, vodila gospodinjstvo in skrbela za otroke, še ni dovolj za nastanek lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih, ki so bila vseskozi last pokojnega, saj le z obdelovanjem ni mogoče pridobiti stvarne pravice, je pa treba rezultate njenega dela upoštevati pri določanju deleža na tistem premoženju, ki je zaradi bistvene spremembe vrednosti postalo skupno premoženje. To pa je pri tistih nepremičninah, ki so posebej pridobile na vrednosti v času njenega skupnega življenja s pokojnikom zaradi njunega dela. Prva tožnica izloča iz zapuščine 1/2 nepremičnin na podlagi 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze njuno skupno premoženje. Premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze pa ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Ker je njen pokojni mož bil sam lastnik kmetije, je lahko njuno skupno premoženje le tisto, kar sta pridobila od leta 1960, ko je tožnica prišla na kmetijo, pa vse do moževe smrti v letu 1992. Kaj je bilo to, pa sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni ugotovilo ali ovrednotilo in so v tem pogledu očitki pritožbe obeh strank utemeljeni. Res je ugotovilo, za koliko se je povečala vrednost kmetijskih zemljišč in vrednost stavb ter gozdnih parcel, vendar pa je potrebno pri vsaki nepremičnini posebej ugotavljati ali je z vloženim delom in sredstvi v času, ko sta tožnica in pokojni živela skupaj in ustvarjala, postala več vredna. Sodišče je tožnici zmotno priznalo kot vložek le enoletno delo na kmetiji, ko pa je vendar delala 32 let, kar utemeljeno graja pritožba, čeprav pritožbeno sodišče meni, da za odločitev v predmetni zadevi ni bistveno koliko ur tožničinega dela je bilo vloženega, ampak je bistveno, le to, koliko se je povečala vrednost pokojnikovega premoženja tekom trajanja njune zakonske skupnosti tudi zaradi njenega vloženega dela in sredstev. Pri tem pa je treba pojasniti s strani izvedenke, zakaj je v letih 1960 do 1992 prišlo do več kot enkratnega povečanja kmetijskih zemljišč in zakaj je vrednost v letu 1992 znašala le 54% današnje vrednosti. Le tisto povečanje vrednosti nepremičnin, ki je razultat dela in vloženih sredstev zakoncev v času trajanja zakonske zveze, je skupno premoženje, na katerem lahko zakonec pridobi določen delež, ustrezen njegovemu prispevku. Šele po ugotovitvi, kolikšno je bilo povečanje premoženja oziroma posamezne nepremičnine v času skupnega življenja tožnice in sedaj pokojnega moža, pa bo sodišče lahko ugotovilo, kakšen delež pri tem je imela tožnica in kakšen pokojni glede na to, koliko sta pač prispevala in se trudila. Pri tem je seveda upoštevati tudi, kaj je tožnica prinesla v skupnost glede na zatrjevanje o bukovih in hrastovih plohih ter smrekovem lesu, česar sodišče v sodbi ni obrazložilo, zakaj tega ni upoštevalo. Iz izpodbijane sodbe je tudi zaključiti, da je sodišče prve stopnje vse, kar je ugotovilo, da je bilo vloženega v nepremičnine, tako z delom kot v denarju, štelo v celoti v korist tožnice, ne da bi pri tem ugotovilo, da njen pokojni mož ni v ničemer k temu prispeval, na kar utemeljeno opozarja toženka, ko navaja, da je tudi pokojni bil redno zaposlen in z redno plačo prispeval tudi k stroškom bodisi gradnje ali drugega. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo zato v delu, ki se nanaša na prvo tožnico razveljaviti in v tem obsegu pritožbeno sodišče vrača zadevo sodišču prve stopnje, da o njej, vključno s pravdnimi stroški, ki so tudi razveljavljeni kot posledica razveljavitve o glavni stvari, odloči. V ponovljenem postopku bo moralo zato sodišče prve stopnje ugotoviti, kakšno premoženje je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, tako da bo ocenilo posamezne nepremičnine po vrednosti, kot so bile v času, ko je prišla k hiši in po vrednosti v času smrti pokojnega, vse po današnjih cenah, nato pa na tistih nepremičninah, ki so dejansko več vredne in so zaradi spremembe vrednosti postale skupno premoženje, določiti delež tožnice in delež pokojnega, nakar šele bo lahko kot rezultat tega bodisi ugodilo, bodisi zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožnice.

Neutemeljeno pa se pritožuje tožeča stranka zoper odločitve, ki se tičejo drugega tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo (in ne tožbeni zahtevek, ker se le-ta zavrne) na ugotovitev, da je stanovanjska stavba izključna njegova last, saj za kaj takega glede na to, da je v zemljiško knjigo vpisan kot lastnik, nima pravnega interesa. Odločitev sodišča prve stopnje o tem je zato pravilna, pravilna pa je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka, da idealna 1/3 nepremičnin, ki so bile zgoraj omenjene, na podlagi dela in njegovih vlaganj, ne spada v zapuščino po pokojniku, ampak so njegova last. Razlogi sodišča prve stopnje, zakaj je tako odločilo so prepričljivi in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Ni namreč verjetno, da bi drugi tožnik, ko je kot mlad fant gradil svojo hišo, vlagal istočasno tudi sredstva v ohranitev kmetije. Če je drugi tožnik kot otrok pomagal materi in očetu, je pač pomagal tako kot so tudi ostali otroci. Ker tudi ni izkazal konkretnih prispevkov, ki naj bi ohranjali kmetijo, oziroma dela, zaradi česar naj bi se konkretno povečala ali ohranila vrednost zapustnikovega premoženja, pa je tudi ta tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Dokazno oceno o tem pritožbeno sodišče sprejema, saj samo njegovo pričevanje, ki v ničemer tudi ni bilo konkretizirano, sodišča prve stopnje ni moglo prepričati. V tem pogledu je zato pritožba tožeče stranke neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 368. čl. ZPP. Pomislekov tožnika glede oprostitve plačila takse tožene stranke pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati glede na to, da pritožba zoper sklep o oprostitvi plačila sodne takse ni dopustna.

Na podlagi 166. člena ZPP je odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo.