Jedro

Za ekskulpacijo ni dovolj, da toženec dokaže, da se ni zavedal, da je v zvezi z njegovo vožnjo prišlo do nesreče. Dokazati mora, da se tudi ni mogel zavedati tega dejstva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 12388/2008 z dne 27.3.2008 v še nerazveljavljenem delu, to je glede glavnice 1.623,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2008 dalje do plačila ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 750,27 EUR pravdnih stroškov tožencu.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu. Graja dokazno oceno, na podlagi katere je sodišče zaključilo, da je toženec dokazal obstoj ekskulpacijskega razloga. Čeprav je edina nepristranska priča izpovedala, da sta vozili med seboj trčili, je sodišče verjelo tožencu, da trčenja za seboj ni zaznal. Nobene pozornosti tudi ni posvetilo izjavi policista, da se storilci obvezno vračajo na kraj dejanja. Očitno je toženec prehitevanje zaradi nestrpnosti izvedel na najslabši možni način. Sodišče pa okoliščin dogodka sploh ni raziskovalo, saj je iz nerazumljivega razloga zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca cestnoprometne stroke. Zato marsikaj ni razjasnjeno: od trčenja med vozili, do različnih navajanj hitrosti in ocene zavornih sledi. Tudi ključne priče oškodovanca B. sodišče ni zaslišalo, češ da ni sposoben pričanja. Vendar pa tega v zapisniku obravnave ni zaslediti, pa tudi seznanjeni niso s psihiatričnim izvedeniškim mnenjem. Ob takem vodenju postopka je evidentno, da dejanskega stanja niti ni bilo mogoče ugotoviti, zaradi neizvajanja predlaganih dokazov pa je bilo kršeno tudi materialno pravo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz pravilnih materialnopravni izhodišč: 7. točke 3. odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-03) tožeče stranke. Skladno z navedenimi predpisi voznik izgubi zavarovalne pravice, če po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Vendar pa, če dokaže, da ni kriv za to, da ni posredoval zahtevanih podatkov po nesreči, zavarovalnih pravic ne izgubi. Povzeta določila pa si je prvostopenjsko sodišče razlagalo zmotno. Zavarovanec namreč izgubi zavarovalne pravice že tudi, če je imel možnost zavedati se obstoja okoliščin, zaradi katerih izgubi zavarovalne pravice. Zato je za odločitev v tej zadevi relevantno, ali bi se toženec glede na okoliščine primera lahko zavedal, da je prišlo takoj po prehitevanju oziroma v zvezi s prehitevanjem pred njim vozečega vozila do prometne nesreče. Za ekskulpacijo torej ni dovolj, da toženec dokaže, da se ni zavedal, da je v zvezi z njegovo vožnjo prišlo do nesreče. Dokazati mora, da se tudi ni mogel zavedati tega dejstva. Zaključke v zvezi s tem pa bi lahko prvostopenjsko sodišče naredilo le, če bi podrobneje raziskalo okoliščine, v katerih se je zgodila obravnavana nesreča. Obe pravdni stranki sta predlagali sodišču, naj angažira izvedenca cestnoprometne stroke. Tožeča stranka je ta dokazni predlog specificirala v prvi pripravljalni vlogi pod točko I. in na prvem naroku za glavno obravnavo. Zatrjevala je, da je toženec (so)kriv, da je do nesreče prišlo, v kakšnih okoliščinah je prišlo do nesreče, ter da bo to potrdil izvedenec cestnoprometne stroke. Toženec pa je v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke postavitev izvedenca cestnoprometne stroke predlagal v dokaz, da se „niti ni mogel zavedati, da je povzročil kakršnokoli nevarno situacijo“.

Obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze. Skladno z 2. odst. 287. člena ZPP lahko zavrne tiste dokaze, za katere meni, da niso potrebni za odločbo. Sodišču tako ni treba izvajati predvsem dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno; c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Pri zadnjem razlogu je potrebna posebna previdnost; ne sme se namreč pretvoriti v t.i. vnaprejšnjo dokazno oceno. Pravdni stranki sta dokaz z izvedencem cestnoprometne stroke substancirali. Iz njunih navedb je razvidno, da sta z njim hoteli dokazovati pravno odločilna dejstva, in sicer takšna, ki sodijo v pristojnost izvedenca cestnoprometne stroke. Sodišče prve stopnje pa je izvedbo tega dokaza zavrnilo, ker je zaradi zmotne razlage prej navedenih določb menilo, da okoliščine, katere naj bi ugotavljal izvedenec, niso relevantne za razsojo v tej zadevi. Tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno razjasnjeno, kljub ustreznim predlogom pravdnih strank. Šele ko bodo znane vse okoliščine, v katerih se je prometna nesreča zgodila, bo lahko sodišče naredilo zaključek, ali se toženec ne samo ni, ampak se tudi ni mogel zavedati, da je prišlo ob njegovem prehitevanju oziroma takoj zatem, ko je prehitel pred seboj vozeči avto, do prometne nesreče. V primeru, ko pritožbeno sodišče ugotovi, da je prvostopenjsko zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, oceni glede na naravo stvari in okoliščine primera, ali bo postopek dopolnjevalo samo ali pa bo izjemoma razveljavilo izpodbijano sodbo (355. člen ZPP). Odločilo se je za drugo možnost, saj bi postopek na drugi stopnji sojenja zaradi izenačevanja spoznavnih možnosti sodišč prve in druge stopnje trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar pa je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka (11. člen ZPP). Razen tega bi z razpisom pritožbene obravnave in ugotavljanjem celih sklopov pravno relevantnih dejstev šele na drugi stopnji poseglo v ustavno zavarovano pravico pravdnih strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče angažirati izvedenca cestnoprometne stroke ter nato po celostni oceni izvedenih dokazov (8. člen ZPP) presoditi, ali bi se toženec lahko zavedal, da je nastal škodni dogodek. V kolikor bo mogoče, naj zasliši tudi pričo E.B.. Pritožbena graja v zvezi z njegovim nezaslišanjem je utemeljena. Iz podatkov spisa (zaenkrat) ne izhaja, da priča ni sposobna za zaslišanje. Zgolj izjava njegove žene, čeprav je bila podkrepljena s psihiatričnim mnenjem, ki pa ga v spisu ni, niti ne ugotovitve, kaj v zvezi z možnostjo zaslišanja je v mnenju zapisano oziroma če sploh je kaj, ne zadostuje za ugotovitev sodišča, da zaslišanje priče ni možno.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.