Jedro

Če sodišče po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave, ter presodi, da terjatev obstaja, z odločbo ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi.

Do prekinitve postopka je prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja, izdati je treba samo še odločbo. Ker so posledice prekinitve nastale po koncu glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, sodišče druge stopnje tega dejstva ne sme vezati na uporabo določb 301. člena ZFPPIPP, saj gre za objektivno novo dejstvo.

Ker je tožeča stranka uspela dokazati, da ni odgovorna za nastanek škode zaradi (njene) zamude, tožena stranka pa tudi v pritožbi tega ne uspe izpodbiti, so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani razlogi iz 240. člena OZ, ki določajo, da je dolžnik prost svoje odgovornosti, zato je pravilna odločitev prve stopnje, da je ugovor pobota za povrnitev navadne škode neutemeljen. V povezavi z zgornjo ugotovitvijo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka poleg tega, da pogodbene kazni ni uveljavljala pravočasno, je ni upravičena zahtevati niti na podlagi 250. člen OZ, saj je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik (tožeča stranka) ni odgovorna.

Pavšalen dokazni predlog, da naj izvedenec na podlagi podatkov odgovori na vprašanje razlogov za zamudo in čas njenega nastanka, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomeni nedovoljeno informativno dokazovanje. Ob že izvedenih dokazih glede ugotovljenega nepravočasnega uveljavljanja pogodbene kazni in zamude tožeče stranke, za katero ni odgovorna, dokaz z izvedencem gradbene stroke tudi ni bil potreben.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da je tožena stranka dolžna najpozneje do 11. 12. 2016 tožeči stranki plačati glavnični znesek 528.699,27 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne zamuda dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu potrdi.

Obrazložitev

1. V konkretni zadevi je bilo na prvi stopnji že enkrat razsojeno in prvo sodbo je uspešno izpodbila tožena stranka. Naslovno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (uporabe določb o dokaznem bremenu pri ugotavljanju vzroka zamude) glede odločanja o utemeljenosti zahtevka zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ker je bila sodba v delu neutemeljenosti ugovora zastaranja in drugih vsebinskih sklopov uveljavljanja predpravdnega pobota1 potrjena, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločalo samo še o utemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke na plačilo pogodbene kazni zaradi zamude na podlagi 14.1 točke podizvajalske pogodbe in pobotnega ugovora na plačilo škode izvirajoče iz obveznosti tožene stranke plačati pogodbeno kazen investitorju.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene ob začetku postopka prisilne poravnave nad toženko v znesku glavnice 747.711,19 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka sodbe), da mora tožena stranka najpozneje do dne 2. 4. 2016 tožeči stranki plačati glavnični znesek 528.699,27 EUR (II. točka izreka sodbe) ter ji naložilo plačilo stroškov postopka v višini 14.383,97 EUR (III. točka izreka sodbe), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Zoper odločbo sodišča prve stopnje je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Vpliv stečaja na postopek na drugi stopnji

5. Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, St 001 z dne 17. 10. 2016 se je nad toženo stranko začel stečajni postopek. S tem dnem je do prekinitve postopka prišlo po zakonu samem (4. točka 212. člena ZPP). Pravilo je, da ne more sodišče opravljati nobenih pravdnih dejanj, dokler traja prekinitev postopka, razen izjemoma, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave (2. odstavek 214. člena ZPP). Izjemo dovoljuje zakon zato, ker so bila pred prekinitvijo postopka opravljena že vsa procesna dejanja v postopku, razen izdaje odločbe. Na to dejanje, ki je procesno dejanje samo sodišča, pa prekinitev postopka ne vpliva, niti niso zaradi njega kakorkoli ogrožena procesna upravičenja strank.2

6. V konkretnem primeru gre za primerljivo situacijo. Do prekinitve postopka je prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja, izdati je treba samo še odločbo.3 Ker so posledice prekinitve nastale po koncu glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, sodišče druge stopnje tega dejstva ne sme vezati na uporabo določb 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; v nadaljevanju ZFPPIPP), saj gre za objektivno novo dejstvo. Časovni mejnik pravnomočnosti odločbe sega v čas zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje; ta mejnik mora upoštevati in spoštovati tudi sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi. Glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje je bila v konkretnem primeru opravljena 8. 9. 2015, medtem ko je bil sklep o začetku stečajnega postopka izdan 17. 10. 2016. Objektivne meje pravnomočnosti zajemajo dejstva, ki nastanejo pred koncem glavne obravnave,4 kar mora upoštevati in spoštovati tudi sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi.

7. Pritožba je delno utemeljena.

Glede zapadlosti dajatvenega dela

8. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da dajatvenega dela izreka sodbe (II. točka) ni vezalo na dan pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave zoper toženko St 000 z dne 22. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku napravilo očitno pomoto pri navajanju datuma zapadlosti terjatve. V 217. členu ZFPPIPP je določeno, če sodišče po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave, ter presodi, da terjatev obstaja, z odločbo ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. V sklepu o potrditvi prisilne poravnave zoper toženko St 000 z dne 22. 11. 2012 je dan zapadlosti vezan na obdobje štirih let po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Sklep je postal pravnomočen 11. 12. 2012, torej je pravilni datum, do katerega mora tožena plačati tožeči stranki glavnico 528.699,27 EUR, datum 11. 12. 2016 (drugi odstavek 62. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je sodišče prve stopnje kot datum zapadlosti napačno navedlo datum 2. 4. 2016, je pritožbeno sodišče posledično spremenilo sodbo tako, kot izhaja iz izreka.

9. V preostalem je pritožba neutemeljena.

10. Za presojo utemeljenosti pritožbe sodišče druge stopnje izpostavlja naslednje pravno relevantno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje: - pogodbeni stranki sta pogodbeno sodelovali na podlagi Pogodbe o izvajanju (A6), s katero se je tožeča stranka (kot podizvajalec tožene stranke), zavezala izvršiti določena dela pri gradnji šestih večstanovanjskih objektov, - po terminskem planu celotnega gradbišča je bilo predvideno, da so dela tožeče stranke (obrtniška dela, in sicer ključavničarska dela, PVC okna in vrata, Alu dela, mizarska dela, keramika, montažne stene in stropi, tlakarska dela-parket, slikopleskarska dela, fasaderska dela, strojni ometi) zaporedno gledano na vrsti kot povsem zadnja na gradbišču, - da je tožeča stranka pogodbeno dogovorjene obveznosti opravila časovno kasneje, kot je bilo med strankama dogovorjeno v okviru pisne Pogodbe o izvajanju del št. 714/07-G (neprerekano, da je bila tožeča stranka v zamudi), - da je tožena stranka objekt prevzela hkrati z izdajo uporabnega dovoljenja, št. 351-2619/2008-8 z dne 30. 10. 2008, torej dne 30. 10. 2008, in da je pogodbeno kazen uveljavljala najprej enkrat po 16. 12. 2008 (B71).

Glede ugovora pobota za plačilo pogodbene kazni

11. Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje napravilo napačne zaključke, ko je ugotovilo, da je tožena stranka objekt prevzela hkrati z izdajo uporabnega dovoljenja, torej 30. 10. 2008 in da slednja skladno z določbo petega odstavka 251. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni pravočasno pridržala pravice do uveljavljanja pogodbene kazni. V pritožbi navaja, da nasprotno izhaja iz 25. točke sklepa naslovnega sodišča I Cpg 475/2014 z dne 1. 4. 2015, obvestila o zaključku del (B62), podizvajalske pogodbe in zapisnika o končnem obračunu (B1).

12. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 25. točka sklepa naslovnega sodišča I Cpg 475/2014 z dne 1. 4. 2015, ki govori o tem, da izvajalčeva obveznost ni izpolnjena že s tem, ko konča objekt oziroma druga dela, ki so predmet njegovega izpolnitvenega ravnanja, temveč je dan izpolnitve šele dan izročitve opravljenega posla naročniku, predstavlja obrazložitev instančnega sodišča glede ugotavljanja trenutka dokončanja pogodbenih obveznosti izvajalca in izročitve opravljenega dela ter začetka teka zamude. V prvotnem postopku je namreč tožeča stranka trdila, da je dela zaključila že avgusta oziroma najkasneje septembra 2008, ko je vodja del toženke ugotovil, da je objekt zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem. Naslovno sodišče je v citiranem sklepu pojasnilo, da je tovrstno sklicevanje, da je objekt prevzet že z izdajo dokumenta o zanesljivosti objekta, napačno in da objekt ni prevzet že s tehničnim dokončanjem objekta. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevaje navedeno in na podlagi dokaznih listin ter 112. člena Posebnih gradbenih uzanc (PGU)5 ugotovilo, da je bil z dnevom izdaje uporabnega dovoljenja objekt prevzet (to je 30. 10. 2008), tožena stranka pa prej kot po 18. 12. 2008 pogodbene kazni ni uveljavljala. Sodišče druge stopnje s takšnim zaključkom soglaša. 13. Obvestilo o zaključku del tožeče stranke (B62), na katere se sklicuje pritožba, je za presojo pravočasnega uveljavljanja pogodbene kazni brezpredmetno, saj tudi če bi sodišče štelo, da je bil izveden prevzem in izročitev objekta šele s predmetnim dopisom (to je na dan 2. 12. 2008), toženi stranki ne uspe zatrjevati in dokazati, kdaj točno je pogodbeno kazen uveljavljala, saj (v pritožbi) navaja le, da je bilo to pravočasno. Iz podizvajalske pogodbe ne izhaja način uveljavljanja pogodbene kazni, ampak je določena samo višina, zato se uporabi peti odstavek 251. člena OZ, ki določa takojšnje uveljavljanje pogodbene kazni po sprejemu izpolnitve.

14. Sodišče prve stopnje se je v sodbi pod I. točko A/1 obrazložitve določno opredelilo o dokazni vrednosti zapisnika o končnem obračunu (B1)6 in predloga zapisnika o končnem obračunu (A9). Slednja dokumenta predstavljata predlog končnega obračuna vsake stranke posebej, vendar pri nobenem od njiju do obojestranskega podpisa (sporazuma) ni prišlo, zato ne dokazujeta pravočasnosti uveljavljanja pogodbene kazni in zamude tožnice (kar niti ni sporno), kot napačno zatrjuje pritožba. Tudi sicer je pritožba sama s seboj v nasprotju v razlogih, da je tožeča stranka, ko je v svoj predlog obračuna (B1) vključila "penale v višini 173.311,83 EUR", s tem pripoznala pogodbeno kazen, saj bi z nasprotnim razlogovanjem (da bi za sodišče navedena dokumenta imela dokazno vrednost) bilo treba zaključiti, da tožena stranka ne uveljavlja pogodbene kazni, saj v svojem predlogu zapisnika o končnem obračunu (A9) penalov ne omenja, kar bi po logiki pritožbe pomenilo, da pogodbene kazni ne uveljavlja.

Glede ugovora pobota za plačilo navadne škode

15. Predmet presoje v ponovljenem postopku je bila tudi utemeljenost ugovora predpravdnega pobota tožene stranke za plačilo navadne škode (škoda, ker je tožena stranka morala investitorju plačati pogodbeno kazen zaradi zamude pri dokončanju del). Ves čas postopka je nesporno, da je bila tožeča stranka v zamudi z izvedbo svojih del, je pa trdila in dokazovala, da je njena zamuda z izpolnitvijo posledica objektivnih okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe in jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člena OZ). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožeči stranki uspelo dokazati, da je zamuda celotnega gradbišča posledično povzročila zamudo pri izdelavi obrtniških del tožeče stranke. Svoje stališče je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Drugačna interpretacija v pritožbi tega ne more omajati.

16. Pritožba napačno navaja, da so bila dela tožeče stranke (ključavničarska dela, mizarska dela, montaža oken, zimskih vrtov in zunanjih vrat) podlaga za začetek del tožene stranke (izvedba strehe). Iz terminskega plana (B63) izhaja, da bi morala določena dela tožeče in tožene stranke sovpadati oziroma potekati vzporedno, določena dela tožeče stranke bi se morala začeti po dokončanju del tožene, v planu pa ni nikjer predvideno, da bi morala tožeča stranka začeti pred toženo. Ravna streha, kleparska dela in mizarska dela bi se morala začeti izvajati istočasno, istočasno s poševno streho (leseno ostrešje) pa bi se morala začeti izvajati ključavničarska dela in fasada. Montaža oken, zimskih vrtov in zunanjih vrat bi se po terminskem planu morala začeti izvajati po začetku izvajanja ravne in poševne strehe. Montažne stene in stropi ter keramičarska dela bi se morala začeti izvajati kot četrta po vrsti, to je po zaključku del ravne in poševne strehe ter kot zadnja, slikopleskarska dela, kar vse je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

17. Splošno znano je, da se lahko notranja dela (mizarska dela, montaža oken, montaža sten) izvajajo samo ob suhem vremenu ali če ima stavba pokrito streho. V konkretnem primeru je zaradi nedokončane strehe prišlo do zamakanja, kar daje razumen zaključek, da se dela tožeče stranke niso mogla nadaljevati oziroma se je na že izvedenih delih napravila škoda. Zato je investitor ukrepal in 27. 3. 2008 ustavil vsa dela na gradbišču (A16). Iz slednjega dopisa izhaja, da je tožeča stranka že izvajala dela, ki so bila po terminskem planu predvidena po dokončanju strehe. Stene so bile že postavljene, bilo je prebeljeno in položena keramika. Iz priloženih listin (A16, A19) izhaja, da je tožeča stranka svoja dela izvajala v skladu s terminskim planom, to je v marcu 2008. Streha, ki bi morala biti dokončana pred začetkom izvajanja montažnih sten in stropov ter keramičarskih del, ni bila zaključena. Nobeno logično sklepanje ali posebno izvedensko znanje ne more pripeljati do zaključka, da bi morala biti notranja, zaključna dela, ki zahtevajo suhe pogoje, opravljena prej kot temeljno delo, to je postavitev strehe, še manj pa, kot trdi pritožba, da so slednja dela podlaga za začetek izvedbe strehe, ampak ravno nasprotno. Zato pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča. 18. Iz zapisnika sestanka na gradbišču z dne 15. 4. 2008 (A22) izhaja, da je na gradbišču prišlo do zamude in da je prišlo do usklajevanja terminskih planov. Iz zapisnika operativnega sestanka št. 39 z dne 5. 8. 2008 (B54-hrbtna stran), zapisnika sestavljenega s strani tožeče stranke z dne 18. 8. 2008 (B55) in zapisnika operativnega sestanka št. 41 z dne 19. 8. 2008 (B57-hrbtna stran, B58) izhaja, da so se dela opravljala, da so bile na dela dane pripombe, da do popravil napak ni vedno prišlo v predvidenem roku in da so zamude nastajale pri obrtniških delih, pri strojnih inštalacijah, krovsko/kleparskih delih in elektroinštalacijah. Vse to so nesporna dejstva, ki jim pritožnica pripisuje pomen, da dokazujejo odgovornost za zamudo tožnice.

19. Pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zgoraj omenjenih listin, je neutemeljena. Ker nespornih dejstev ni treba dokazovati in ker vse listine ter izjave strank in prič za odločitev niso pomembne, se do dokazov, s katerimi se taka dejstva dokazujejo, sodišču ni treba opredeljevati, zato sodišče s tem ni kršilo procesnih pravil. Stališče, da bi se moralo sodišče prav posebej opredeliti do vsake posamezne priložene listine strank, ki dokazujejo nesporna ali pravno irelevantna dejstva, presega metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Važno je le, da sodišče oceni vse izvedene dokaze, na katere opira svojo odločitev, svojo oceno obrazloži ter na tej podlagi ugotovi obstoj pravno odločilnih dejstev. To vse je sodišče prve stopnje storilo.

20. Pritožba tudi neutemeljeno opozarja, da izjava podizvajalca tožeče stranke dana na zapisnik operativnega sestanka št. 39, da "se strinja, da voda prodira v objekt pri njegovih elementih tam, kjer še ni zaključeno" (B54, B58), jasno dokazuje to, da je za zamakanje s strehe izključno odgovorna tožeča stranka. Iz izjave ni mogoče razbrati, kaj ni zaključeno oziroma katera dela niso zaključena; dela izvajalca (tožeče stranke) ali druga dela. Izjava daje zgolj pojasnilo, na katerih mestih prodira voda v objekt, ni pa mogoče ugotoviti, da je za vdor vode odgovorna tožeča stranka zaradi neizvedbe svojih del. Poleg tega so dela, za katere je bila zadolžena tožeča stranka, notranja, zaključna dela in nimajo neposredne zveze s prodiranjem vode v objekt, kar pa ni mogoče reči za dela tožene stranke, ki je bila zadolžena za izvedbo strehe.

21. Ker je tožeča stranka uspela dokazati, da ni odgovorna za nastanek škode zaradi (njene) zamude, tožena stranka pa tudi v pritožbi tega ne uspe izpodbiti, so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani razlogi iz 240. člena OZ, ki določajo, da je dolžnik prost svoje odgovornosti, zato je pravilna odločitev prve stopnje, da je ugovor pobota za povrnitev navadne škode neutemeljen. V povezavi z zgornjo ugotovitvijo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka poleg tega, da pogodbene kazni ni uveljavljala pravočasno, je ni upravičena zahtevati niti na podlagi 250. člen OZ, saj je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik (tožeča stranka) ni odgovorna.

22. Pritožba kot zadnje graja še neizvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, saj sodišče samo ne posreduje ustreznega strokovnega znanja za odgovor na vprašanje, kdo je odgovoren za zamudo in kdaj je do zamude prišlo. Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da za ugotovitev, kateri izvajalci so bili na gradbišču v spornem obdobju prisotni, izvedenec ni potreben. Pavšalen dokazni predlog, da naj izvedenec na podlagi podatkov odgovori na vprašanje razlogov za zamudo in čas njenega nastanka, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomeni nedovoljeno informativno dokazovanje. Ob že izvedenih dokazih glede ugotovljenega nepravočasnega uveljavljanja pogodbene kazni in zamude tožeče stranke, za katero ni odgovorna, dokaz z izvedencem gradbene stroke tudi ni bil potreben.

23. Pritožbeni razlog se se izkazali za neutemeljene, z izjemo enega. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobene od kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbi v delu, ki se nanaša na rok izpolnitve obveznosti ugodilo in spremenilo sodbo kot izhaja iz izreka, v preostalem (vsebinskem) delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

24. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločitev sodišča o tem odpadla.

1 Glede stroškov ureditve gradbišča in zavarovanje, stroški postavitve WC, pospravljanje in odvoz smeti, elektrika, zavarovanje, varovanje, stroški nadomestnih izpolnitev, stroški izdelave PID dokumentacije, poškodbe povzročene s strani tožene stranke. 2 Tako tudi sodna praksa; III Ips 41/1997, I Cp 1/2017. 3 Pritožba je bila vložena 26. 10. 2015 (odgovora na pritožbo ni bilo), kar pa je veliko pred tem, ko so nastopile posledice (začetek stečaja), ki narekujejo prekinitev postopka. 4 Podobno sklep VSRS III Ips 26/2014. 5 112. člen PGU, za katerega uporabo sta stranki izrecno soglašali (30. 2 člen pogodbe) določa, da če je začel naročnik uporabljati objekt pred njegovim sprejemom in izročitvijo, se šteje, da sta bila sprejem in izročitev opravljena z dnem začetka uporabe. 6 Pripravila ga je tožeča stranka in ga posredovala toženi v pregled in podpis, v njem pa je tožeča stranka toženi stranki ponudila plačilo pogodbene kazni v višini 173.311,83 EUR.