Jedro

Pritožnik dvomi o pravilnosti ugotovitve, da toženka ni bila sposobna oblikovati pravnoposlovne volje. Dvom izraža s trditvami, da ob sklenitvi posojilne pogodbe pri notarju ni bilo mogoče zaznati, da toženka ne razume posledic s pogodbo prevzetega bremena, in da je bila toženki poslovna sposobnost odvzeta šele po sklenitvi posojilne pogodbe. Zaradi učinkov pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je posojilna pogodba nična, pritožnikov dvom ne more biti (več) utemeljen. Poleg tega pritožnik v tej pravdi ne uveljavlja izpolnitvenega zahtevka (veljavna pogodbena podlaga je pogoj za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka).

Za zahtevke iz ničnih pogodb se uporabljajo pravila vračanja, ki veljajo za zahtevke na podlagi neupravičene obogatitve. Obveznost plačila zamudnih obresti v primeru vračanja neupravičeno pridobljenega ureja 193. člen OZ, ki razlikuje med položajem poštenega in nepoštenega pridobitelja (prvi je dolžan plačati zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, drugi pa od dneva pridobitve). Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da toženke glede na razlog ugotovljene ničnosti posojilne pogodbe ni mogoče šteti za nepošteno pridobiteljico.

Izrek

I. Ugotovi se, da je tožena stranka delno umaknila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje (zoper I. in III. točko izreka).

II. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna iz naslova povrnitve pravdnih stroškov pritožbenega postopka (tožene stranke) v roku 15 dni od prejema odločbe plačati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu IBAN SI56 0000, sklic SI 00 000, koda namena: GOVT, namen: brezplačna pravna pomoč, znesek 559,98 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da v roku 15 dni tožniku plača 2.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 28. 2. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku (glede glavnice 29.000 EUR in zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za obdobje od 9. 9. 2015 do 28. 2. 2020) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da mora toženka tožniku v roku 15 dni povrniti 158,07 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka) in da mora tožnik toženkine pravdne stroške v višini 1.386,69 EUR plačati na račun sodišča (IV. točka izreka).

2. Tožnik, ki se zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe (II. in IV. točka izreka) pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP1, pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni (ugodi tudi preostalemu delu tožbenega zahtevka), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih naj pritožbeni stroški bremenijo toženko.

Tožnik je tožbo vložil zoper (edino) osebo, s katero je sklenil posojilno pogodbo in ji kot posojilo izročil 31.000 EUR. V času sklenitve pogodbe pri notarju ni bilo mogoče zaznati, da toženka ne razume dogajanja. Ni bilo razlogov za dvom o njeni poslovni sposobnosti. Priča A. A. je v drugem postopku povedal, da je toženka pri notarju povedala, da je eno parcelo že prodala in ob tem B. B. opomnila z besedami: „pa saj ti to veš“. Njene besede izkazujejo, da je vedela, da v zavarovanje posojila zastavlja svoje nepremičnine. Tudi notar, ki bi lahko zavrnil sklenitev pogodbe, ni zaznal nobenih nepravilnosti. Tožnik je pogodbo sklenil v obliki notarskega zapisa prav zaradi večje pravne varnosti. Toženka je bila šele po sklenitvi pogodbe obravnavana s strani CSD, kar je vodilo v delni odvzem poslovne sposobnosti. B. B. se je predstavljal kot toženkin partner, zato tožnik ni imel pomislekov, ker se je za sklenitev pravnega posla dogovarjal on. Da je B. B. toženko predstavljal kot svojo prijateljico oziroma partnerko, sta izpovedala notar C. C. in A. A. Tožnik je toženki in njenemu partnerju B. B. pri notarju izročil 31.000 EUR. Denar sta oba štela, oziroma ga imela v rokah, kar kaže na to, da je toženka denar prevzela kot posojilojemalka. Ali je denar kasneje izročila B. B., oziroma kakšen je bil njun dogovor glede prejetega zneska, tožniku ni znano, niti zanj ni pomembno. Iz izpovedi notarja in priče D. D. izhaja, da je toženka del prejetega denarja kot posojilo izročila B. B. Sodišče je nekritično verjelo toženki (da je denar, položen na mizo pri notarju, štel in vzel B. B.), zanemarilo pa je izpovedi prič C. C. in A. A., iz katerih izhaja, da je bil denar dan v štetje obema, oziroma da sta ga oba štela. Zaznava prič D. D. in E. E., da se toženkin finančni položaj po sklenitvi posojilne pogodbe ni izboljšal, ne pomeni, da toženka zneska po posojilni pogodbi ni prejela. Ker sta toženka in B. B. nastopala skupaj, ni nenavadno, da je slednji poravnal stroške notarskih storitev. Toženka je znesek po posojilni pogodbi prejela, kako pa je z denarjem kasneje razpolagala, ne vpliva na njeno obveznost vrnitve prejetega. Obveznost vračila na podlagi nične pogodbe nastane takoj ob izpolnitvi, zato tečejo zamudne obresti že od dneva izpolnitve dalje (9. 9. 2015).

3. Toženka se je pritožila zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (I., III. in IV. točka izreka), kasneje pa je skladno s 334. členom ZPP pritožbo zoper I. in III. točko izreka umaknila, kar pritožbeno sodišče ugotavlja v I. točki izreka te odločbe. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da IV. točko izreka sodbe spremeni tako, da bo celotno stroškovno breme, v polni višini, nosil tožnik.

Trdi, da je sodišče pri odmeri stroškov upoštevalo 5. odstavek 17. člena ZOdv2, ki je bil kasneje razveljavljen. Od 26. 4. 2023 dalje se tudi storitve odvetnika, ki izvaja brezplačno pravno pomoč, plačujejo v polni višini. Po končanem postopku, ko bo odmerjal odvetniške stroške, organ za brezplačno pravno pomoč ne bo mogel uporabiti določbe 5. odstavka 17. člena ZOdv. Sodišče bi moralo z odločanjem o pravdnih stroških počakati do pravnomočnosti sodbe, oziroma odločiti, da jih je dolžan tožnik povrniti v polni višini (v višini, kot jih bo odmeril organ za brezplačno pravno pomoč).

4. Toženka v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev, tožnik pa na toženkino pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

_O tožnikovi pritožbi_

6. Tožnik zahteva vračilo zneska, danega na podlagi nične posojilne pogodbe. Njegov zahtevek ima podlago v določbi 1. odstavka 87. člena OZ, ki kot posledico ničnosti pogodbe strankama nalaga, da druga drugi vrneta vse, kar sta prejeli na podlagi take pogodbe. Tožnik je trdil in dokazoval, da je na podlagi nične posojilne pogodbe izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan (toženki je izročil 31.000 EUR), zato zahteva vrnitev danega s kondikcijskim zahtevkom.

7. Tožnik (kot posojilodajalec) in toženka (kot posojilojemalka) sta 9. 9. 2015 v notarskem zapisu sklenila posojilno pogodbo, za znesek 31.000 EUR, z 1 – letnim rokom vračila in 12 % letno obrestno mero. Del pogodbenega dogovora je bil tudi sporazum o zavarovanju terjatve s hipoteko, ustanovljeno v breme toženkinih nepremičnin. Toženka je zoper tožnika v pravdnem postopku uveljavljala ničnost obeh pogodbenih podlag in izbris neveljavne vknjižbe hipoteke. Z zahtevkom je uspela, saj je dokazala, da ni razumela pomena in posledic izjavljene volje (ni imela sposobnosti razsojanja); ni razumela, da jemlje posojilo v svojem imenu, da prevzema mesečno obveznost v višini približno 3.000 EUR (ob tem, da so njeni prejemki izjemno nizki) in da zastavlja nepremičnine, ki njej in njenim otrokom predstavljajo streho nad glavo (sodba Okrožnega sodišča v X P 49/2016 z dne 23. 2. 2018, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1134/2018 z dne 12. 12. 2018)3. Toženki je bila 2. 3. 2016 delno odvzeta poslovna sposobnost (s trajanjem do 7. 9. 2020, v obsegu prepovedi razpolaganja z nepremičninami in sklepanja finančnih poslov brez odobritve skrbnika), 14. 9. 2020 pa je bila postavljena pod skrbništvo CSD.

8. Glede na materialnopravno izhodišče, da je kondikcijski zahtevek lahko utemeljen le, če je nasprotna stranka obogatena, je bilo na tožniku breme dokazovanja, da je na podlagi posojilne pogodbe izročil 31.000 EUR in da je ta znesek prejela toženka. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni presoji sodišča prve stopnje, da je bila toženka obogatena le za 2.000 EUR.

9. Pritožnik dvomi o pravilnosti ugotovitve, da toženka ni bila sposobna oblikovati pravnoposlovne volje. Dvom izraža s trditvami, da ob sklenitvi posojilne pogodbe pri notarju ni bilo mogoče zaznati, da toženka ne razume posledic s pogodbo prevzetega bremena, in da je bila toženki poslovna sposobnost odvzeta šele po sklenitvi posojilne pogodbe. Zaradi učinkov pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je posojilna pogodba nična, pritožnikov dvom ne more biti (več) utemeljen. Poleg tega pritožnik v tej pravdi ne uveljavlja izpolnitvenega zahtevka (veljavna pogodbena podlaga je pogoj za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka).

10. Po sodišču prve stopnje opravljeno dokazno oceno izvedenih dokazov je mogoče strniti v ugotovitev, da je imel glavno vlogo pri sklepanju spornega pravnega posla B. B., toženka pa je bila zaradi svojih osebnostnih lastnosti (pretirana zaupljivost, podredljivost, sugestibilnost) in življenjskih okoliščin žrtev njegove manipulacije. B. B. se je zaradi lastnih interesov (potreboval je denar za svoje posle) toženki predstavljal kot nekdo, ki ji lahko pomaga pri reševanju njenega težkega finančnega položaja (toženka je bila vdova, s štirimi otroci, brez zaposlitve in z zelo nizkimi prejemki), in ki bo v zameno za njeno uslugo (sam ni mogel najeti posojila) odplačal celotno posojilo. B. B. se je tudi navzven predstavljal kot oseba, ki obvlada (posel) in odloča. Preko posrednika A. A. je vzpostavil kontakt s tožnikom in se dogovoril za sestanek pri notarju, na katerem je jasno izražal lasten interes za sklenitev posla. Tožnik je ob podpisu posojilne pogodbe pri notarju na mizo položil kuverto z denarjem. Opisi dogajanja po tem trenutku so bili različni. Toženka je izpovedala, da je denar štel in prevzel B. B., ki ji je kasneje izročil 2.000 EUR. B. B., zaslišan kot obdolženec v kazenskem postopku, v katerem se mu očita, da je na škodo toženke storil kaznivo dejanje goljufije, je v izpovedi dopustil možnost, da je denar štel on, kuverto pa je nato vzela toženka, ki je od skupno posojenega zneska 22.000 EUR prejela 2.000 EUR. Priča A. A. je izpovedal, da sta denar štela oba, toženka in B. B., ni pa mu bilo znano, kdo od njiju je denar prevzel. Notar C. C. ni vedel, kdo je denar štel niti kdo ga je nato prevzel. 11. Dokazni postopek ne podpira pritožbene teze, da je posojeni denar prejela toženka, ga shranila in kasneje izročila (posodila) B. B. V izvedenih dokazih je podlaga za drugačen zaključek, in sicer da je posojeni denar prevzel in z njim razpolagal B. B. Takšen zaključek je skladen z ugotovitvijo, da se je za posel dogovoril in ga vse do sklenitve vodil B. B. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo toženki, da je denar prevzel B. B. Četudi drži, da nobena zaslišana priča ni potrdila, da bi denar fizično prevzel B. B., je (glede na tožnikovo materialno dokazno breme) odločilno, da tudi noben izveden dokaz, ocenjen kot verodostojen, ne potrjuje, da je denar prevzela toženka. Iz toženkine izpovedi izhaja, da je zmotno mislila, da ji želi B. B. pomagati, ker je bila v stiski, in da se je o poslu pogovarjala zgolj z B. B., ki ji je naročil, naj pri notarju ne govori. Sodišče prve stopnje je njeni izpovedi pripisalo ustrezno dokazno težo. Podrobnost iz izpovedi, da se je B. B. pri štetju denarja obrnil stran, tako da ga je zakril (sama zato ni vedela koliko je bilo denarja)4, po presoji pritožbenega sodišča potrjuje njeno verodostojnost. Prepričljivost toženkine izpovedi se izkazuje tudi v skladnosti z drugimi dokazi. Izpoved notarja, da je toženka sicer delovala normalno, ni pa izražala želje po pogovoru, potrjuje, da je bilo toženkino sodelovanje pri poslu omejeno na podpis pogodbe. Takšno sklepanje omogoča tudi izpoved A. A., da se je toženka zanašala na B. B., da bo denar z lahkoto vrnil in da je tako prikazoval tudi sam, ko je po sklenitvi posojilne pogodbe v gostilni govoril o svojih milijonskih poslih. Tožnik ni mogel biti v zmoti o tem, kdo je njegov dejanski sopogodbenik. Njegove domneve, da sta toženka in B. B. partnersko povezana (in da v tem smislu delujeta usklajeno), ne potrjuje noben izvedeni dokaz. A. A. je (zaslišan v kazenskem postopku) zanikal, da bi mu B. B. toženko predstavil kot partnerko. Zaznava socialnih delavcev, da se toženkino finančno stanje po sklenitvi posojilne pogodbe ni izboljšalo, pa je pomemben indic, ki je v korist toženkinih argumentov.

12. Pritožnik se neutemeljeno zavzema za plačilo zamudnih obresti že od dneva izročitve posojila dalje. Za zahtevke iz ničnih pogodb se uporabljajo pravila vračanja, ki veljajo za zahtevke na podlagi neupravičene obogatitve. Obveznost plačila zamudnih obresti v primeru vračanja neupravičeno pridobljenega ureja 193. člen OZ, ki razlikuje med položajem poštenega in nepoštenega pridobitelja (prvi je dolžan plačati zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, drugi pa od dneva pridobitve). Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da toženke glede na razlog ugotovljene ničnosti posojilne pogodbe ni mogoče šteti za nepošteno pridobiteljico.

_O toženkini pritožbi_

13. Napačno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje z odločanjem o povrnitvi pravdnih stroškov počakati do pravnomočnosti sodbe. Sodišče lahko počaka z odločanjem o višini stroškov do pravnomočnosti sodbe (in v tem primeru v sodbi odloči o pravdnih stroških zgolj po podlagi; 4. odstavek 163. člena ZPP), ni pa tega dolžno storiti. Toženka je upravičenka do brezplačne pravne pomoči, zato je sodišče prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov pravilno odločalo skladno s 3. odstavkom 46. člena ZBPP,5 in na podlagi (v času odločanja veljavne) določbe 5. odstavka 17. člena ZOdv.

_Sklepno in o pritožbenih stroških_

14. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov v zvezi z vloženo pritožbo. Tudi tožnik zaradi pritožbenega neuspeha ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Toženkini pritožbeni stroški v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo, ki jih je tožnik dolžan povrniti na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP, pa znašajo 559,98 EUR (750 točk oziroma 450 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT,6 povečano za 2 % materialne stroške po 3. odstavku 11. člena OT in 22 % DDV).7 Ker je toženka prejemnica brezplačne pravne pomoči, mora tožnik priznane stroške plačati v korist proračuna Republike Slovenije (3. odstavek 46. člena ZBPP), oziroma tehnično na račun sodišča, in sicer v roku 15 dni od vročitve te odločbe (1. in 2. odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o odvetništvu, Ur. l. RS, št. 18/1993, s spremembami in dopolnitvami. 3 Tožbenemu zahtevku je bilo ugodeno tudi zato, ker je toženec (v tem sporu tožnik) sklenil kreditno pogodbo brez dovoljenja ministrstva, pristojnega za varstvo potrošnikov (3. odstavek 27. člena Zakona o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 59/2010, s spremembami in dopolnitvami). 4 Takšno izpoved je toženka podala v tem postopku in v kazenskem postopku zoper B. B. 5 Zakon o brezplačni pravni pomoči, Ur. l. RS, št. 48/2001, s spremembami in dopolnitvami. O višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka (3. odstavek 46. člena ZBPP). 6 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami. 7 Tožnici je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu vložitve odgovora na pritožbo (odločba Okrožnega sodišča v X Bpp 572 /2023 z dne 13. 7. 2023).