Jedro

Predvsem pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopka s tem, ko je samo ugotavljalo utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke glede plačila pogodbene kazni zaradi kršitve pogodbe o ekskluzivni prodaji. Glede na to, da je za znesek 17.247.251,76 SIT na Okrožnem sodišču v L. že izšla prvostopna sodba, ki še ni pravnomočna, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo pobotni ugovor tožene stranke za ta znesek glede na litispendenco.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi t a sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje, potem ko je vzelo na znanje umik tožbe za znesek 1.227.312,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.1997 dalje in v enakem obsegu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v A. opr. št. Ig 98/00029 z dne 26.2.1998 v točki 1 izreka razveljavilo in postopek v tem obsegu ustavilo, pobotni ugovor tožene stranke, s katerim je ta uveljavljala v pobot svojo nasprotno terjatev v obsegu 17.247.251,76 SIT zavrglo. Odločilo je, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v A. opr. št. Ig 98/00029 z dne 26.2.1998 v točkah 1 in 3 izreka v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 5.126.133,99 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od več posameznih zneskov od dneva zapadlosti do plačila ter sodno odmerjene stroške izvršilnega postopka v višini 116.791,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.1998 dalje do plačila, v preostanku, to je za izvršilne stroške v znesku 27.382,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.1998 dalje pa je citirani izvršilni sklep v točki 3 izreka razveljavilo in zahtevek zavrnilo. Pobotni ugovor tožene stranke, s katerim je ta uveljavljala v pobot nasprotno terjatev do tožeče stranke v znesku 2.280.844,00 SIT, v znesku 873.787,00 SIT ter v znesku 6.353.445,99 SIT pa je kot neutemeljen zavrnilo. Pravilno bi sicer sodišče prve stopnje ravnalo, če bi izrek o pobotnem ugovoru tožene stranke oblikovalo tako, da bi ugotovilo, da terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko ne obstoja, kar bi lahko ugotovilo le do zneska, glede katerega je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča ta nepravilnost ne pomeni take kršitve, ki bi vplivala na samo zakonitost in pravilnost izdane sodbe. Glede pravdnih stroškov pa je še odločilo, da jih mora tožena povrniti tožeči v znesku 629.483,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2005 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeni sklep in sodbo v celoti razveljavi in vrne v ponovno odločanje zadevo sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da sprejme pobotni ugovor tožene stranke in zato zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke po opravljenem pobotu. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje že napačno ugotovilo, da naj bi tožeča stranka utemeljeno razdrla pogodbo o ekskluzivni proizvodnji, in sicer z dnem 22.9.1997, tako da od takrat dalje tožeča stranka ne bi več mogla kršiti pogodbe. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo določila 8. čl. omenjene pogodbe, pa tudi ne določilo 10. čl. pogodbe, po katerem velja enoletni odpovedni rok. Rok 30 dni za izpolnitev obveznosti, ki ga je dala tožeča stranka toženi, pa je absolutno prekratek in ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Tožeča stranka je vedela, da v roku 30 dni tožena stranka ne bo mogla odpraviti zatrjevanih kršitev, ta rok pa je dala le zato, da se je lahko na lahek način in poceni znebila svojega poslovnega partnerja. Sicer pa je tožeča stranka tudi po izteku 30-dnevnega roka, ki je bil postavljen z dopisom toženki dne 22.8.1997, s toženko normalno še naprej poslovala. Nepravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da naj bi tožeča stranka, dokler je pogodba o ekskluzivni prodaji še veljala, tretjim prodajala predmete pogodbe s soglasjem tožene stranke, kar pa ni točno. Tožena stranka je sicer odobrila tožeči stranki prodajo nekaterih izdelkov, med drugim tudi za Nemčijo, ni pa to dovoljenje bilo dano za izvoz v BiH. Sodišče prve stopnje se je oprlo na to, da naj bi tožena stranka dala k taki prodaji ustno soglasje. Da je tožeča stranka zlorabila institut razdrtja pogodbe v svoje pridobitne namene kaže tudi to, da je takoj po tem, ko naj bi prekinila pogodbo, samovoljno in brez vsakršnih zadržkov začela prodajati rotorje povsod po Evropi in v BiH. Nepravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka imela pravico odstopiti od pogodbe zaradi slabe kvalitete proizvodov. Sodišče prve stopnje je dalje v nasprotju z določili ZPP zavrnilo zahtevo tožene stranke, da naj bi prekinilo predmetni postopek, dokler ne bo pravnomočno končan postopek med istima strankama pred Okrožnim sodiščem v L. zaradi kršitve pogodbe ter plačila pogodbene kazni. Tako pa bo prišlo do tega, da bo o isti stvari sojeno na dveh različnih sodiščih in da lahko izideta tudi dve različni sodbi, če bi tožena stranka v pritožbenem postopku pred Višjim sodiščem v L. uspela. Dejansko bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek in počakati do dokončanja postopka pred Okrožnim sodiščem v L., kjer se rešuje predhodno vprašanje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo glede bistvenih okolnosti dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Predvsem pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopka s tem, ko je samo ugotavljalo utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke glede plačila pogodbene kazni zaradi kršitve pogodbe o ekskluzivni prodaji. Glede na to, da je za znesek 17.247.251,76 SIT na Okrožnem sodišču v L. že izšla prvostopna sodba, ki še ni pravnomočna, kot to izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo pobotni ugovor tožene stranke za ta znesek glede na litispendenco. Sodišče prve stopnje je sicer po obsežno izvedenem dokaznem postopku prišlo do, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, sprejemljivega zaključka, da je tožeča stranka dne 22.9.1997 utemeljeno razdrla pogodbo o ekskluzivni prodaji s toženo stranko. Tožena stranka v pritožbi le dokazno nepodprto zatrjuje nasprotno. Glede na to, da je bila pogodba razdrta 22.9.1997, toženi stranki seveda ne gre plačilo pogodbene kazni za kasnejše ravnanje tožeče stranke, ki naj bi bilo v nasprotju s to pogodbo. Kar pa se tiče ravnanja tožeče stranke pred 22.9.1997 pa se pritožbeno sodišče prav tako pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala kršitev ekskluzivne prodaje, ampak je nasprotno na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno prišlo do zaključka, da je tožeča stranka opravljala prodajo rotorjev v BiH z ustnim soglasjem zastopnika tožene stranke. Kaj konkretnega v nasprotni smeri tožena stranka v pritožbi niti ne navaja. Zato seveda toženi stranki tudi ne gre preostali znesek pogodbene kazni, ki ga uveljavlja v pobot, to je znesek 6.353.445,99 SIT. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaključki sodišča prve stopnje o razdrtju pogodbe o ekskluzivni prodaji na dan 22.9.1997 niso v nasprotju z določilom 8. in 10. čl. sklenjene pogodbe. Osmi čl. sklenjene pogodbe ni mogoče razlagati v tem smislu, kot to počne tožena stranka v pritožbi, da naj bi bil med strankama sklenjen poseben dogovor o tem, na kakšen način naj bi urejali kršitve pogodbe in da torej tak način, kot ga je izbrala tožeča stranka ni možen. Kar pa se tiče navedbe tožene stranke, da je odpovedni rok za pogodbo minimalno eno leto, torej da gre s strani tožeče stranke za kršitev 10. čl. pogodbe, pa pritožbeno sodišče le ugotavlja, da v predmetnem primeru ni šlo za odpoved, ampak za razdrtje zaradi kršitve na strani tožene stranke. V tej smeri, da take kršitve ne bi bilo, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, pa tožena stranka v pritožbi prav tako ne pove nič konkretnega. Njena trditev, da naj bi bil rok 30 dni za izpolnitev obveznosti iz pogodbe, ki ga je dala tožeča stranka toženi, prekratek in zato neupošteven, pa je sploh novota, saj česa takega v postopku pred sodišče prve stopnje tožena stranka ni zatrjevala, ne da bi sedaj pojasnila, zakaj tega ni storila. Tudi trditev, da naj bi po razdrtju pogodbe o ekskluzivni prodaji z dnem 22.8.1997 tožeča in tožen stranka še naprej poslovali, nima nobenega pravnega pomena. Z razdrtjem pogodbe o ekskluzivni prodaji seveda ni bilo nobene ovire, da bi po drugih dogovorih tožeča in tožena stranki normalno poslovali naprej. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo tako sklep, kot sodbo sodišča prve stopnje.