Jedro

Sodišče sme odmeriti odškodnino zaradi sekundarnega strahu (zaskrbljenosti za izid zdravljenja), kadar je ta take stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši duševno ravnovesje oškodovanca do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o glavni stvari delno spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje v tem delu glasi: "Tožena stranka, Z. T., d.d., L., Območna enota ..., je dolžna tožeči stranki, Š. B., plačati 259.026,00 (dvestodevetinpetdesettisočšestindvajset 00/100) SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - od zneska 9.026,00 SIT od 11.8.1993 dalje do plačila, - od zneska 250.000,00 SIT od 14.1.1997 dalje do plačila; vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." Izrek o pravdnih stroških ostane nespremenjen.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi poškodbe, ki jo je tožnik dne 29.6.1993 utrpel pri delu. Ugotovilo je, da tožnik ni z ničimer prispeval k poškodbi, da pa je obrezovanje oblog nevarna dejavnost, saj takšne dejavnosti kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod nadzorstvom. Ker je zavarovanec tožene stranke imel zavarovano civilno odgovornost pri toženi stranki, je tej naložilo plačilo odškodnine: 250.000,00 SIT za telesne bolečine, 50.000,00 SIT za prestani strah, 150.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in še 9.026,00 SIT za materialno škodo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na del pritožbenih razlogov, s katerimi je tožena stranka v pritožbi grajala dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki nima dokazne ocene izvedenskega mnenja dr. V., praktičnega testa tožnika, opravljenega pri zavarovancu tožene stranke, in izpovedi priče I. G. Ni vsako delo z nožem nevarna dejavnost, kot to zmotno ugotavljata obe sodišči. Analizirati je potrebno vse okoliščine škodnega dogodka in dokazno oceniti vse izvedene dokaze, česar sodišči nista storili. Delo z nožem, ko je treba le do konca izrezati kroge, ni nevarno, sploh pa ne, če bi ga tožnik delal tako, da bi imel obdelovanec naslonjen na delovno mizo in ne ob telo. Revizija graja sprejeto dokazno oceno o poteku dogodkov. Trdi, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi dejanja oškodovanca samega, obe sodbi pa nimata razlogov o tem, zakaj štejeta tožnikovo delo za nevarno dejavnost. Tožena stranka graja tudi prisojeno odškodnino po višini. Za prestane in bodoče bolečine je prisojena odškodnina pretirana glede na vrsto poškodbe in bolečinsko obdobje. Povsem neutemeljena je dosojena odškodnina za strah, saj tožnik poškodbe niti ni čutil. Vreznina ni mogla povzročati zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Brazgotina, kot jo ima tožnik, ne more povzročati duševnih bolečin, saj je skrita pod oblačili. Izvedenec je ugotovil le estetsko motnjo, za kar ne gre odškodnina za skaženost. V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena glede višine dosojene odškodnine, neutemeljeno pa izpodbija temelj odškodninske odgovornosti.

Očitek revizije, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko ni odgovorilo na vse pritožbene ugovore, je povsem neutemeljen in neresničen. Pritožbeno sodišče je sprejelo vse dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje in je to obrazložilo v 2. odstavku na 3. strani svoje sodbe. Tožena stranka v reviziji pravzaprav graja zavrnitev njenih ugovorov in terja drugačno dokazno oceno. Izpodbijanje dejanskih ugotovitev v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Pravilna je pravna presoja sodišča druge stopnje, da je izrezovanje kroga z zelo ostrim nožem na način, kot je to moral delati tožnik, nevarno. Ta presoja temelji na ugotovitvah izvedenca, da ni mogoče držati noža pri izrezovanju kroga ves čas proč od telesa. Ob tem sta sodišči upoštevali dejstvo, da nikoli tožnik istega dela ni opravljal napačno (izpoved priče G.) in da je bil tudi test o varstvu pri delu uspešno opravljen. Sodišči nista našli pri delu tožnika nobenega izmed tistih elementov dela, ki jih je izvedenec označil za napačne in zaradi katerih bi bilo mogoče tožniku pripisati prispevek k nastanku škodnega dogodka. Pokaže se, da sta obe sodišči upoštevali vse okoliščine primera, tako kot to terja tožena stranka. Tudi sta obrazložili, zakaj štejeta delo z nožem v okoliščinah tega primera za nevarno dejavnost (4. in 5. stran sodbe sodišča prve stopnje; 3. strah sodbe sodišča druge stopnje; 173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Revizijska trditev, da je tožnik sam kriv za nastalo škodo, je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje. Ti sta namreč ugotovili, da tožniku ni mogoče očitati nobene napake pri delu. Trditev, da je tožnik imel obdelovanec naslonjen na mizo in ne položen, je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami, ki jih v reviziji ni mogoče izpodbijati. Sklepanje, ki ga ponuja tožena stranka o poteku dogodkov, nima opore v dejanskih ugotovitvah. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Po uradni dolžnosti je revizijsko sodišče preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Utemeljeni pa so očitki tožene stranke o zmotni uporabi materialnega prava glede višine dosojene odškodnine. Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šla odmerjena odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njenim namenom (200. člen ZOR). Zato je potrebno pri določanju odškodnine upoštevati širše okvire, ki se izražajo v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa upoštevati specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno prizadetost in kako se ta izraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Z upoštevanjem navedenih kriterijev je opravljena konkretizacija in individualizacija odmere odškodnine ter na ta način pravilno uporabljeno materialno pravo.

Ni mogoče prezreti očitkov revizije o previsoko odmerjeni odškodnini za poškodbo tožnika. V nezgodi je tožnik utrpel vreznino na desni strani trebuha v višini pasu, ki je dolga cca 16 cm, širine najmanj 8 mm. Izvedenec je ocenil, da je tožnik trpel trajne hude bolečine 3 ure, občasne hude bolečine 6 ur, trajne srednje močne bolečine 2 dni, občasne srednje močne bolečine 2 dni, trajne zmerne bolečine 8 dni in občasne in pojemajoče zmerne bolečine 10 dni. Neprijetna je bila kirurška oskrba v lokalni anesteziji, ko so tožniku zašili rano, neprijetnih je bilo 6 pregledov in odstranitev šivov. Opisano bolečinsko obdobje je po oceni revizijskega sodišča relativno kratko, zdravljenje ni bilo bolnišnično, potekalo je brez posebnosti. Pokaže se, da sta sodišči pripisali preveliko težo stopnji bolečin tožnika in s tem zmotno uporabili 200. člen ZOR, ki določa kriterije za odmero pravične odškodnine. Po oceni revizijskega sodišča je primerna odškodnina za prestane in bodoče tožnikove bolečine 200.000,00 SIT, zato je ustrezno temu znižalo dosojeno odškodnino.

Strah je posebna oblika pravno priznane škode, za katero sme sodišče odmeriti odškodnino, če ugotovi tak poseg v duševno ravnovesje oškodovanca, da je bilo to bistveno porušeno in posledično terja denarno nadomestilo za duševno trpljenje oškodovanca. Strah mora biti intenziven, načeloma mora trajati dalj časa. V sodni praksi se je izoblikovalo razlikovanje tako imenovanega primarnega strahu (ob škodnem dogodku) in sekundarnega strahu (za izid zdravljenja oziroma zaskrbljenosti zaradi negotovega izida zdravljenja). V primeru sekundarnega strahu ima pomembno vlogo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za odškodnino iz naslova strahu tudi okoliščina, kateri organ je prizadet in kako poteka zdravljenje. Stopnja intenzivnosti (in s tem upoštevnosti glede na pravni standard) zaskrbljenosti za izid zdravljenja se gotovo spreminja v soodvisnosti glede na poškodovani organ (ali njegov del) in z (morebitnimi) zapleti pri zdravljenju. Utemeljeni so očitki revizije, da tožnik ni utrpel takega strahu, ki bi bil podlaga za priznanje odškodnine.

Izvedenec je ugotovil, da se je tožnik kratko prestrašil brez prestajanja primarnega strahu. Zdravljenje velike rane ga je skrbelo, kar je privedlo do zmernega sekundarnega strahu v strnjeni obliki 7 dni. Sodišči sta ugotovili, da tožnik poškodbe sploh ni začutil takoj, ampak šele, ko mu je začela teči kri. Opisane ugotovitve sta sodišči prve in druge stopnje prav tako precenili, ko sta presodili, da je šlo pri tožniku za tak strah, ki je pravno varovan. Po presoji revizijskega sodišča temu ni tako. Nedvomno izhaja iz dejanskih ugotovitev, da upoštevnega primarnega strahu pri tožniku sploh ni bilo. Zaskrbljenost za izid zdravljenja se načeloma pojavi pri vsakem poškodovancu. Da bi sodišče smelo odmeriti odškodnino zaradi sekundarnega strahu (zaskrbljenosti za izid zdravljenja), pa mora ta biti take stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši duševno ravnovesje oškodovanca do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. Revizijsko sodišče pritrjuje toženi stranki, da pri tožniku ni šlo za tako doživljanje zaskrbljenosti in zato ne za pravno priznano škodo, ki bi upravičevala odmero odškodnine. Tožbeni zahtevek iz tega naslova je zato v celoti zavrnilo.

Glede skaženosti je bilo v postopku ugotovljeno, da ima tožnik na desnem ledvenem predelu na zunanji strani poševno 16 cm dolgo brazgotino, široko 8 mm, nekoliko pobledelo, obdano z nizom šivnih brazgotin. Brazgotina je vidna samo v letnem času, tožnik se zaradi nje počuti neprijetno. Tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti revizijsko sodišče ne more prezreti opozorila tožene stranke, da je ta odmerjena previsoko. Dejstvo je, da je brazgotina tožnika pretežni del časa (in letnih časov) prekrita z oblačili in zato nevidna okolici. Neprijetni občutki, ki jih brazgotina vzbuja, so torej časovno bistveno omejeni in zato je omejeno tudi trajanje duševnih bolečin pri tožniku v zvezi s tem. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je pravična odškodnina iz tega naslova zato 50.000,00 SIT, na kolikor jo je znižalo, višji zahtevek pa zavrnilo.

Pravilna uporaba materialnega prava je revizijskemu sodišču ob utemeljenih očitkih tožene stranke v reviziji narekovala delno spremembo pravnomočne sodbe (1. odstavek 395. člena ZPP), kot je to zgoraj obrazloženo.

Revizijsko sodišče ni poseglo v izrek o pravdnih stroških, čeprav je delno spremenilo odločitev sodišč prve in druge stopnje. Sprememba se nanaša le na višino dosojene odškodnine, ne pa tudi na temelj odškodninske odgovornosti, ki ga je tožena stranka sicer v reviziji tudi izpodbijala, vendar neutemeljeno. Tako višina tožbenega zahtevka kakor tudi višina dosojene odškodnine sta v istem točkovnem razredu odvetniške tarife za odmero pravdnih stroškov in zato tudi s tega stališča poseg v višino priznanih stroškov tožeči stranki ni utemeljen. Tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbenega postopka, stroške revizijskega postopka pa je priglasila v višini sodne takse in manipulativne stroške. V spisu ni izkazano, da bi ji priglašeni stroški tudi nastali, zato jih revizijsko sodišče ni upoštevalo.