Jedro

Gre za spremenjeno traso služnostne poti, priposestvovalna doba se zato ne všteva.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje .

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek , da obstoji v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 1790 in 1793 k.o. B. služnostna pravica hoje in vožnje s traktorji in z vso kmetijsko mehanizacijo po parc. št. 1789/1 iste k.o., ki poteka po parc. št. 1789/1 k.o. B. iz jugovzhodnega vogala parc. št. 1790 na mejo med parcelama 1789/1 in 1777, vse k.o. B., tako da je njena krajša stranica dolga 8 m in je pot po vsej dolžini široka 4 m ter je tožena stranka dolžna izdati dovoljenje za vknjižbo navedene služnostne pravice v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v I. B. v korist parc. št. 1790 in 1793 k.o. B. in v breme parc. št. 1789/1 k.o. B., ker bo sicer le-to nadomestila sodba ter zavrnilo tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 460.840,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15-ih dni.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da mu je bila ob vložitvi tožbe zagotovljena pravica do revizije, zaradi kasnejše spremembe zakona mu ta pravica ne more biti odvzeta. Zato je ob spremembi tožbe zvišal vrednost spornega predmeta na 1.100.000,00 SIT. Sodišče o tem ni odločilo. Zato je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe o tem, za kršitev določb pravdnega postopka ter za kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva. Pa tudi sicer je sodba nezakonita. Na naroku 11.3.2002 je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je možen na parc. št 1789/1 en sam dostop, skozi edino sporno vrzel med parc. št. 1789/1 in 1777. Tožnik in toženec sta, odkar te vrzel obstaja, prihajala na svoje nepremičnine po isti poti. Prej je pot potekala deloma drugače, ker je bila vrzel za dostop na toženčevo parcelo pri lipah in sporne vrzeli takrat še ni bilo. Ko pa je bila vrzel pri lipah zasuta, ker je podjetje J. zasipalo zemljišče, je bila odprta sporna vrzel. To izhaja iz izpovedi toženca, grafično je to prikazano na topografskem posnetku z dne 3.12.2003 in mapnih kopijah, ki jih je tožnik priložil k tožbi. Sporno je, kdaj je bila zasuta vrzel pri lipah (tožnik - 1967 leta, toženec - 1988 leta, sodišče - 1982 leta), vendar za pravilno presojo zadeve ta okoliščina ob pravilni uporabi materialnega prava po mnenju pritožbe ni pomembna. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da ukinitev vrzeli pri lipah in odprtje sporne vrzeli ne predstavlja utesnitve iste služnostne pravice, ampak novo služnostno pravico, ki zato ni priposestvovana. Pravilen je materialnopravni zaključek, da gre za utesnitev iste služnosti. Prestavitev iste in edine poti za dostop na služečo in gospodujočo nepremičnino (ki predstavlja zmanjšanje obremenitve - krajša za 8 m ) ne predstavlja nove služnosti, ampak isto, utesnjeno služnost in je zato priposestvovanje potrebno upoštevati v okviru iste priposestvovalne dobe in drugih pogojev priposestvovanja služnosti v korist parc. št. 1790 in 1793 k.o. B.. Nepomembno je kdaj je bila služnost utesnjena, tako da je bila pot skrajšana zaradi zasutja vrzeli pri lipah. Zaključki sodišča o tem, kdaj je bila sporna služnost utesnjena, so tudi sicer zmotni. K temu je največ prispeval dopis družbe J. in listine v zvezi s tem. Pravni predniki današnjega J. so namreč zemljišče proti lipam nasipali že veliko prej kot sedaj navajajo v dopisu. Nasipali so ga zato, ker so potrebovali plato za zlaganje hlodov in desk in za odlaganje žagovine. Iz dopisa pa tudi sicer izhaja, da so nasipanje začeli v letu 1980, do vložitve tožbe je zato potekla priposestvovalna doba. Tožnik je zgrožen nad sodbo iskal vir fotografije, ki jo je predložil sodišču. Tako sta z zetom ugotovila, da Geodetski zavod hrani ne le zadnji, ampak tudi prejšnje letalske posnetke spornega zemljišča. Tako je tožnik z zetovo pomočjo 9.6.2004 pridobil posnetek spornega zemljišča iz leta 1975 in to predlaga kot nov dokaz. Prej za ta posnetek ni vedel, zato ga ni mogel predložiti. Resničnost njegovih navedb je mogoče preveriti s potrdilom Geodetskega zavoda Slovenije na hrbtni strani posnetka in z zaslišanjem tožnika in z zaslišanjem njegovega zeta P.T.. Iz aeroposnetka iz leta 1975 je vidna sporna vrzel - pot, vidno je, da drugega dostopa na gospodujoče in služeče zemljišče ni, vidni sta lipi in nasutje ob njih, ki se že uporablja za odlaganje tovarne. Sodišče prve stopnje je čas nastanka sporne vrzeli napačno ugotovilo. Iz dopisa družbe J. je jasno, da zasutje vrzeli pri lipah nikakor ne sega v leto 1988 kot je zatrjeval toženec in njegove priče, saj naj bi bilo stanje tam nespremenjeno vsaj od leta 1982. Priče J.T., A.Z., N.A., F.T. in A.L. so vsi vaščani B. in so jim razmere dobro poznane. Njihove izpovedi o pomoči tožnikovemu očetu, ko je bil sin pri vojakih, o smučanju skozi sporno vrzel, o poteku kabla skoznjo itd. so logične in prepričljive. Dokazne oceni izpovedi S.S., zasebnega buldožerista, ki je že leta 1974 in 1975 urejal deponijo za les, sodba ne vsebuje, pri povzemanju pričanja B.B., pa ni upoštevano, da je hči toženčeve žene in torej v tesnem razmerju s tožencem. Njeno pričanje in pričanje B. in H. ni verodostojno. Vsi postavljajo nastanek vrzeli v leto 1988, kar je v nasprotju z ostalimi dokazi, se pa sklada s toženčevo izpovedjo, kar kaže na dogovor o tem, kako naj pričajo. Po izpovedi B. naj bi tožnikov oče vozil vzdolž celotne sosednje parcele, medtem ko naj bi dostop na to parcelo nastal šele leta 1988. Zaključek sodišča, da naj bi H. in B. hodila v gostilno M. po spodnji (cerkveni) parceli, je zmoten in v nasprotju z listinami v spisu. Iz izjave, ki jo je F.H. celo overil pri notarju izhaja, da naj bi v gostilno hodili po stezi na K. in Š. parceli ob živi meji, torej ne po spodnji, ki meji s parcelami pravdnih strank. Nasprotje med razlogi in listinami v spisu predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Tako H. kot B., pa ne vesta nič povedati o dejstvu, da je bila prav sporna vrzel kar dvakrat prekopana, zato da je bil v pot, ki po njej poteka položen kabel, ki teče po celotni toženčevi parceli. Da je bil izkop napravljen tam, kjer je najmanj obremenjeval nepremičnino, po poti, ki je že obstajala, je življenjsko logično, toženec sam pove, da je bilo to storjeno prvič že leta 1973. Ne eden ne drugi pa se o tem nič ne spomnita, čeprav jima je izkopani jarek kar dvakrat presekal pot, po kateri sta trdila, da sta hodila. Ni tudi dokazne ocene fotografije, ki jo je predložil tožnik in kaže grabljenje sena ter sporno vrzel in sega v čas več deset let nazaj. Sodba o teh okoliščinah nima razlogov, gre pa za odločilna dejstva, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločitvi o pravdnih stroških, zato je ni mogoče preizkusiti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne (verjetno pravilno, da zahtevku ugodi) in toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v roku 15-ih dni. Priglaša pritožbene stroške.

Toženec je po pooblaščencu na pritožbo odgovoril in navedel, da je tožnik ob vložitvi tožbe navedel vrednost spornega predmeta 700.000,00 SIT, tedaj pa je bila že določena vrednost preko 1.000.000,00 SIT kot pogoj za vložitev revizije. Sicer meni, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Pritožbi priloženi aeroposnetki so nedopustna novota. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vse odločilne okoliščine pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, pri tem pa ne uveljavljanih in ne uradoma upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. člena ZPP) ni storilo. Tožnik je v obravnavni zadevi vložil tožbo 24.5.2001 in opredelil vrednost spornega predmeta 700.000,00 SIT. Tedaj je že bil v veljavi Zakon o pravdnem postopku (ZPP-stopil v veljavo 14.7.1999-Ur. l. RS, št. 26/99), ki je zvišal vrednostno mejo za dovoljenost revizije od prejšnjih 80.000,00 SIT na 1.000.000,00 SIT. ZPP je jasen - upoštevna je le navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi (2. odst. 44. člena ZPP). Neupoštevna je tožnikova navedba drugačne vrednosti v pripravljalni vlogi z dne 30.12.2003. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s pravico do naknadne spremembe vrednosti spornega predmeta zaradi zagotovitve pravice do revizije. Očitek bistvene postopkovne kršitve, niti očitek kršitve ustavne pravice do pravnega sredstva ni podan.

Pravna podlaga za odločanje v tej pravdi je, tako kot je navedlo že sodišče prve stopnje, v Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki se še uporablja glede na določbo 268. člena Stvarnopravnega zakonika. 54. člena ZTLR določa, da se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval, 56. člen pa, da lastnik gospodujoče stvari lahko zahteva, da se nasproti lastniku služne stvari ugotovi obstoj stvarne služnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo dokazni postopek o odločilnih vprašanjih, to je o ustrezno dolgem, nemotenem izvrševanju služnosti in v posledici o priposestvovanju. Obširne pritožbene navedbe odločitve prvostopenjskega sodišča, ki temelji na natančni in prepričljivi dokazni oceni in pravilni uporabi materialnega prava, to je že cit. določbah ZTLR, niso omajale. Sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na listinske dokaze, dopis družbe J. z dne 31.3.2004, na upravna dovoljenja v zvezi z gradnjo žagalnice ter dopis podjetja J.F.K. z dne 22.2.1983 v zvezi z odkupom parc. št. 1773 in 1789, glede zaključka, da je bil teren nad dvema lipama zasut v letu 1982 in od tedaj naprej je ostal bolj ali manj v nespremenjenem stanju. Ni sledilo zatrjevanju tožnika in tistim pričam, ki jih je predlagal tožnik in ki so zatrjevale, tako kot tožnik, da je bil teren nasut že leta 1967 in od tedaj dalje naj bi tožnik uporabljal za potrebe dostopa na svoje parcele sporno vrzel. Drugače so namreč izpovedale priče B., K., B., H., ki jih je predlagal toženec, da je bila sporna vrzel odprta šele leta 1988. O nasprotujočih si izpovedih vseh prič se je sodišče natančno opredelilo in nasprotja posebej obravnavalo. Tako B. kot H., katera izpostavlja pritožba, sta izpovedala o prvotni poti (pri lipah) in o zaraščeni živi meji. B. (list. št. 96) - "o poti napravljeni leta 1988 - bilo je vse razrito", H. (list. št. 97) - "živa meja zaraščena in ni bilo vrzeli kot je vidna danes, ta je nastala leta 1988", in tudi iz izjave, na katero se sklicuje pritožba (list. št. 52 spisa) ne izhaja, da bi hodili skozi " sporno vrzel". Ne drži, da priči nista povedali o položitvi kabla, o tem, da je bil položen leta 1973, leta 1998 pa rekonstrukcija, pa je izpovedal toženec (list. št. 100 spisa). Sodišče prve stopnje res ni ocenilo izpovedi priče S.S., vendar pritožba ne pove, v čem naj bi vplivala na odločitev; ta priča je govorila o deponiji pri fabriki in da o zasutju dostopne poti ne ve ničesar in ni potrdila tožnikove trditve o zasutju leta 1967. Tudi ni ocene fotografije (o grabljenju sena - priloga A5 spisa), kar pa ni odločilno, saj je na hrbtni strani te fotografije zapis - košnja, junij 2000 - in ne kot trdi tožnik, košnja več deset let nazaj. Dejstvo, da je B.B. hči toženčeve žene, pa samo zase še ne pomeni dvoma v verodostojnost njene izpovedi. Zato graja dokazne ocene, ki je izčrpna, analitično-sintetična in povsem v skladu z 8. členom ZPP, ni utemeljena. V pritožbi predlagan nov dokaz - posnetek z dne 9.6.2004 - in zaslišanje tožnika ter njegovega zeta v zvezi s tem, pa je v nasprotju s 337. čl. v zv. z 286. čl. ZPP, zato za pritožbeno sodišče neupoštevno. Tožnik v pritožbi napada kot zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da zaprtje vrzeli "pri lipah" in odprtje "sporne vrzeli" ne predstavlja utesnitve iste služnosti, ampak novo služnost, in ponavlja tožbene trditve, "da je bila trasa poti z nasutjem terena pri lipah spremenjena in odprta vrzel med parc. št. 1777 in 1789/1 k.o. B., šlo je le za utesnitev obstoječe služnostne poti v korist parcel 1790 in 1793 k.o. B., ki je do tedaj potekala po jugozahodnem delu sedanje parc. št. 1789/2 in vzdolž cele jugozahodne strani toženčeve parcele št. 1789/1 k.o. B., po utesnitvi pa teče služnostna pot po sedaj spornem delu v dolžini 8 m od meje parc. št. 1789/1 s parc. št. 1777 k.o. B., zato se priposestvovalna doba dotedanje služnosti všteva v čas priposestvovanja sedanje služnosti". Pritožba nima prav. Razlaga prvostopenjskega sodišča (2. odst. 6. strani sodbe) je povsem pravilna. Gre za spremenjeno traso služnostne poti, priposestvovalna doba se zato ne všteva. Že iz prej navedenih tožnikovih navedb jasno izhaja, da je prvotna pot potekala drugače kot vtoževana trasa služnostne poti in kar izhaja tudi iz mapnih kopij, ki se nahajajo v spisu in na katere se tudi pritožba sklicuje. Zato je odločilen nastanek "sporne vrzeli" in s tem pričetek izvrševanja nove služnosti - kot že navedeno, je sodišče prve stopnje to štelo v letu 1982. Trditev, da naj bi predniki podjetja J. zemljišče pri lipah nasipali že veliko prej kot navajajo v dopisu z dne 31.3.2004, v izvedenih dokazih nima opore. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča, da od leta 1982 pa do leta 1995, ko naj bi po zatrjevanju toženca pričel s preprečevanjem uporabe sporne poti, tako da je vrzel zagradil, ni potekla potrebna priposestvovalna doba, kot tudi ne do vložitve predmetne tožbe (24.5.2001). Tudi ne, če se upošteva leto 1980 (čas pričetka nasipanja, kot trdi pritožba), saj pritožba pri tem prezre (neizpodbijano) ugotovitev prvostopenjskega sodišča (izpoved toženca in priče J.K.) o tem, da je toženec pričel s preprečevanjem uporabe sporne poti leta 1995. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita - potrebna priposestvovalna doba ni potekla (54. člen ZTLR). Ne drži tudi, da sodbe ni mogoče preizkusiti v stroškovni odločitvi. Sodišče prve stopnje je odmerilo potrebne stroške po stroškovniku, predloženem na glavni obravnavi 16.4.2004 (list. št. 113 spisa), zato je preizkus mogoč. Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP). Pritožbene stroške glede na neuspeh trpi pritožnik sam, stroški v zvezi z odgovorom na tožbo, ki ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve, pa so bili nepotrebni, zato jih tudi toženec nosi sam (154. in 155. ter 165. člen ZPP).