Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka s tem, ko je predlagala uvedbo postopka za odvzem tožnikove poslovne sposobnosti, ni ravnala protipravno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu jo povzročila toženka s tem, ko je zoper njega 21. 5. 2009 na Okrožnem sodišču v Celju vložila predlog za odvzem poslovne sposobnosti. Sodišče je zaključilo, da tožena stranka ni odgovorna za tožniku nastalo škodo v skladu z določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče je zaključilo, da ravnanje toženke, vložitev predloga za odvzem poslovne sposobnosti tožniku in nato tudi vložitev pritožbe zoper sklep nepravdnega sodišča, s katerim je bil njen predlog zavržen in ni bil uveden postopek po uradni dolžnosti, ni protipravno ravnanje. Tako manjka eden od elementov odškodninske odgovornosti.

Tožnik se je zoper sodbo pravočasno pritožil in v laični pritožbi navaja, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 14. točki drugega odstavka 339. člena in po 340. členu ZPP. Sodišču očita, da ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in tudi ni ugotovilo odločilnih dejstev. Sodišče ni upoštevalo določil po 45. členu ZNP, s tem pa je tudi zakon kršilo in ravnalo protipravno. Pri tem navaja, da je toženka morala in mogla vedeti, da je v 45. členu ZNP izrecno določeno, da sodišče začne postopek po uradni dolžnosti, če izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega je potrebno določeni osebi odvzeti poslovno sposobnost. Sodišče ni upoštevalo, da se je ves čas do zaključka postopka počutil ponižanega tako, da ponoči ni spal, bilo ga je sram in mu je bilo hudo pri srcu. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodbo popolnoma razveljavi.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem ponavlja svoje navedbe iz postopka na prvi stopnji in navaja, da je sodišče pravilno zaključilo, da njenega ravnanja ni mogoče šteti kot protipravnega. Navaja, da se je na tak način samo branila, da je želela le mir, saj je tožnik zoper njo vlagal ovadbe in tožbe, ki jih je kasneje umikal. S tem ji je povzročil visoke stroške, ki jih nikoli ni dobila povrnjenih, saj je tožnikovo premoženjsko stanje slabo. Zato predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne, saj je odločitev sodišča pravilna.

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo škode za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic, ki naj bi mu jih povzročila toženka s tem, ko je po 45. členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) vložila predlog za uvedbo postopka za odvzem njegove poslovne sposobnosti. Tožnik je zatrjeval še, da je s tem posegla v njegovo ustavno pravico do sodnega varstva in ga razžalila, zato je do dne 14. 1. 2011, ko je bil nepravdni postopek pod opr. št. N 20/2010 pravnomočno zaključen, duševno trpel. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno podlago pravilno presojalo toženkino odškodninsko odgovornost v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (OZ) in v skladu s 179. členom OZ. Pravilno je tudi presojalo odgovornost toženke za nastalo nepremoženjsko škodo po pravilih o krivdni odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi pogleda v nepravdni spis, zlasti vloge toženke, ugotovilo, da je toženka predlagala, da se tožniku odvzame poslovna sposobnost oziroma, da sodišče izpelje postopek po uradni dolžnosti iz razlogov, ker je tožnik zoper njo neprestano vlagal tožbe, s tem ji je povzročal stroške za sestavo odgovora na tožbo, nato pa je te tožbe umikal. Tako ji tožnik iz naslova neporavnanih izvršilnih stroškov dolguje približno 4.000,00 EUR glavnice. Ker je zaradi takšnega tožnikovega ravnanja sama duševno trpela in ker tožniku ni mogla preprečiti, da zoper njo vlaga različne tožbe, ki jih je pozneje umikal, je sodišče zaključilo, da je toženka tudi predlagala pri nepravdnem sodišču, da se tožniku odvzame poslovna sposobnost. Sodišče je še ugotovilo, da je nepravdno sodišče zavrglo predlog predlagateljice za odvzem poslovno sposobnosti in da zoper tožnika ta postopek ni stekel. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo odškodninsko odgovornost tožene stranke v skladu s 131. členom OZ in pravilno zaključilo, da toženkino ravnanje ni bilo protipravno. Obrazložilo je, da je toženka razloge za vložitev predloga za odvzem poslovne sposobnosti natančno pojasnila že v odgovoru na tožbo in tudi zaslišana kot stranka, ti razlogi pa so bili znani tudi tožniku.

Pritožnik s pritožbo izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da toženka ni ravnala protipravno in to argumentira z dejstvom, da je vedela, da se takšen postopek ne more začeti na njen predlog. Vendar pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je štelo, da dejanje ni protipravno. Dejanje je protipravno, nedopustno, kadar oškodovalec prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca. Zadostuje, da je njegovo ravnanje v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji. Dejanje je protipravno kadar preseže okvire svobode ravnanja, ki jih opredeljujejo neizogibna medsebojna soodvisnost ljudi, njihovih položajev in dobrin (Obligacijski zakonik s komentarjem, uvodni komentar k 131. členu). Načelo nikomur škodovati spada med temeljna načela obligacijskega prava. 10. člen OZ določa, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Sodišče je tisto, ki tehta ravnanje ene in druge stranke in ki ugotavlja, ali so izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo ravnanje toženke in pravilno zaključilo, da njeno ravnanje ni bilo protipravno. Pri tem je izhajalo iz tožnikovega ravnanja, ki ga ni zanikal in ugotovilo, da je tožnik večkrat podal različne tožbe zoper toženko, da je morala toženka odgovarjati na te tožbe in plačevati takse, da pa je potem takšne tožbe umikal. Tožnik je to dejstvo priznal, toženka pa je tudi povedala, da je bila edina možnost, da se je obranila takšnih ravnanj v tem, da je predlagala uvedbo postopka za odvzem poslovne sposobnosti. Očitno se ji je glede na tožnikovo nerazumno ravnanje porajal dvom o njegovem duševnem stanju.

ZNP res ne predvideva možnosti, da lahko ta postopek začne vsakdo, saj je v 45. členu izrecno navedeno, kdo so stranke tega postopka, vendar pa to ne pomeni, da oseba, ki da iniciativo ali predlaga uvedbo postopka, krši pravice osebnosti, saj gre v tem primeru le za iniciativo, ker lahko sodišče začne takšen postopek tudi po uradni dolžnosti. Tudi okoliščina, da sodišče takšnega postopka ni začelo po uradni dolžnosti in da je predlog predlagateljice zavrglo, še ne pomeni, da je ravnanje predlagateljice protipravno. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zadostno obrazložilo, zakaj je štelo, da takšno ravnanje ni protipravno. Predlagatelj s pavšalnimi pritožbeni navedbami tega niti ne izpodbija, saj le navaja, da sodišče ni upoštevalo 45. člena ZNP. Zgolj dejstvo, da se lahko ta postopek začne le po uradni dolžnosti, pa še ne pomeni, da je bilo ravnanje predlagateljice protipravno. Ostalih zaključkov sodišča prve stopnje pa pritožnik s pritožbo ne izpodbija. Zgolj navedbe predlagatelja,da se je počutil ponižanega, tako da ponoči ni spal, pa še ne morejo pomeniti, da je bilo ravnanje predlagateljice tudi protipravno, še posebno ne, ko je sodišče ugotovilo, da je tudi predlagatelj z vlaganjem tožb zoper toženko in z umiki le-teh toženki povzročil kup nevšečnosti.

Tožnik v pritožbi le pavšalno navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ne pove pa v čem vidi to kršitev. Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče naj ne bi navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, saj je natančno in obširno obrazložilo svojo odločitev. Ker pritožba ni utemeljena jo je bilo potrebno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.