Jedro

Zapuščinsko sodišče lahko odloča s sklepom o dedovanju o tistem premoženju, glede katerega ni spora o tem, da spada v zapuščino. Sklep o dedovanju je namreč zgolj ugotovitvena odločba in njegova vsebina mora izhajati iz ugotovitev zapuščinske obravnave in iz ugotovitev morebitnega pravdnega ali upravnega postopka oziroma iz odločitev, sprejetih v teh postopkih. Ker je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz pritožbenih navedb očitno, da je med dedičem in B., torej tretjim (nekom, ki ni udeleženec zapuščinskega postopka), spor o tem, ali v zapuščino spadajo tudi nekateri predmeti, ki so v muzeju, je stališče sodišča prve stopnje, ki o tem premoženju (v fizični obliki) z izpodbijanim sklepom ni odločalo, pravilno.

Če je zapustnica podarila ali posodila (le) fizične primerke avtorskih del (če gre za avtorska dela, s čimer se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo), z avtorsko pravico pa ni razpolagala (s čimer se sodišče prve stopnje tudi ni ukvarjalo), je avtorska pravica kot celota podedljiva (68. člen ZASP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dedičev predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju za "premoženje, ki se nahaja v c. muzeju".

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dedič A. A. Meni, da mu ni bila omogočena obravnava pred sodiščem, saj mu sodišče ni posredovala dopisa Muzeja s 7. 12. 2016, sodišče pa je tudi napačno uporabilo predpise, ki varujejo avtorske pravice. Zapustničine pesmi, spomini in besedila stenskega časopisa so avtorska dela, ki se dedujejo kot celota, za časa življenja pa kot celota niso prenosljiva. O dediščini bi moralo odločiti sodišče v zapuščinskem postopku, ne v pravdnem. Dedič namreč z Muzejem nima nobenega spora, ker ta le zlorablja uničevalni odnos sodišča prve stopnje do dedičeve skupine, za kar dedič ne najde drugih razlogov razen etičnih, spolnih, kulturnih ali drugih nestrpnosti in zgodovinskih razlik. Motiv muzeja je preprečiti objavo in onemogočiti dediču uporabo teh pravic, ga oškodovati in si pridobiti veliko premoženjsko korist. To nosi znake več kaznivih dejanj. Sociopatski dejavnik neresnici nagnjene uradne osebe jasno manipulira s sodiščem. Zdaj je dediču že nastala škoda iz naslova neuporabe avtorskih pravic.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V zapuščinskem postopku ugotovi sodišče, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. člen Zakona o dedovanju; ZD). Zapuščinsko sodišče lahko odloča s sklepom o dedovanju o tistem premoženju, glede katerega ni spora o tem, da spada v zapuščino. Sklep o dedovanju je namreč zgolj ugotovitvena odločba in njegova vsebina mora izhajati iz ugotovitev zapuščinske obravnave in iz ugotovitev morebitnega pravdnega ali upravnega postopka oziroma iz odločitev, sprejetih v teh postopkih. Ker je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz pritožbenih navedb očitno, da je med dedičem in Muzejem, torej tretjim (nekom, ki ni udeleženec zapuščinskega postopka), spor o tem, ali v zapuščino spadajo tudi nekateri predmeti, ki so v muzeju, je stališče sodišča prve stopnje, ki o tem premoženju (v fizični obliki) z izpodbijanim sklepom ni odločalo, pravilno.1 Dokler spor med dedičem in muzejem o delih, ki so v muzeju, ne bo razrešen, zapuščinsko sodišče prve stopnje s sklepom o dedovanju ne more odločati o tem premoženju.

5. A pritožnik povsem utemeljeno opozarja na drug aspekt materiala, ki ga hrani Muzej, - na pravico avtorja na delih s področja književnosti oziroma drugih pisanih del v smislu 2. točke 2. odstavka 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Ta aspekt je sodišče prve stopnje ob odločanju o dedičevem predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju spregledalo. Z njim ni razčistilo, ali zahteva (le) vrnitev stvari iz muzeja (do česar se je pritožbeno sodišče opredelilo zgoraj) ali dedovanje avtorske pravice. Če je zapustnica podarila ali posodila (le) fizične primerke avtorskih del (če gre za avtorska dela2, s čimer se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo), z avtorsko pravico pa ni razpolagala3 (s čimer se sodišče prve stopnje tudi ni ukvarjalo), je avtorska pravica kot celota podedljiva (68. člen ZASP). Dedujejo se vsa upravičenja, če in dokler trajajo: moralno (razen pravice do skesanja), materialna in druga4. Dediči glede avtorske pravice v celoti stopijo v položaj avtorja po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti; to velja tudi glede moralnih pravic, ki naj bi se izvajale v smislu in duhu pokojnega avtorja.5

6. Zaradi opisanega je višje sodišče v skladu s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku najprej oceniti trditve dediča o obstoju avtorsko varovanih del, razčistiti stališče Muzeja do narave prenosa, nato pa o predlogu odločiti. Obenem pa pritožbeno sodišče glede na nekatere navedbe dediča v pritožbi in spisu še dodaja, da mora v skladu z določbo 166. člena ZD zapuščinsko sodišče posebno skrbeti, da pridejo do svojih pravic osebe, ki zaradi kakšnih okoliščin niso sposobne ali niso popolnoma sposobne, da bi same skrbele za svoje zadeve. Če sodišče iz okoliščin primera posumi na situacijo iz 166. člena ZD ali na pomanjkanje procesne sposobnosti, mora o obstoju oziroma neobstoju procesne sposobnosti odločiti s stopnjo zanesljivosti (argument iz 80. člena ZPP). Procesno nesposobne osebe morajo biti namreč v postopku zastopane, da se zagotovi kakovostnejše varstvo njihovih pravic. Ta zahteva je tudi izraz načela socialne države6. 1 Prim. sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 319/2006. 2 Če so torej izpolnjeni pogoji individualne duhovne stvaritve. 3 Ta kot celota v skladu z 69. členom ZASP res ni prenosljiva, a avtor lahko v skladu z 2. odstavkom 70. člena ZASP s pogodbo ali drugim pravnim poslom prenese posamične materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja. 4 Kot rečeno to seveda ne velja za tiste pravice, ki jih je bil avtor za časa življenja prenesel na druge osebe. 5 Več o tem: Miha Trampuž, Branko Oman in Andrej Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1997, stran 181. 6 Tako: Ustavno sodišče RS v odločbi Up-752/07 z dne 6. 12. 2007 in A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 333 - 336.