Jedro

Pasivna solidarnost je obligacijsko razmerje, v katerem je vsak od sodolžnikov (ne glede na deljivost obveznosti) dolžan izpolniti upniku celotno obveznost. Za nastanek solidarne obveznosti je vedno potrebna posebna pravna podlaga. Solidarnost dolžnikov (tožencev) je podana samo, če tako določa zakon ali če se tako dogovorita stranki oziroma je tako naloženo v oporoki.

Utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe je odvisna od rešitve vprašanja, kdo od tožencev je zavezanec iz spornega razmerja za plačilo vtoževanega zneska oziroma ali sta tožnika izkazala za verjetno, da imata terjatev do prve toženke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 371/2013 – I z dne 20.2.2013 ugodi in se navedeni sklep razveljavi ter zavrne predlog za izdajo začasne odredbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom P 371/2013 – I z dne 20.2.2013 prvi toženki prepovedalo odtujitev ali obremenitev nepremičnine z ID znakom 000, ki je v zemljiški knjigi vknjižena na njeno ime z zaznambo te prepovedi oziroma obremenitve v zemljiški knjigi in z veljavnostjo do pravnomočne rešitve spora, ki poteka med strankama. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor prve toženke proti takšni odločitvi.

Prva toženka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu ugovoru ugodi in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe. Navaja, da sta ji tožnika plačala vtoževani znesek po asignaciji. Znesek je sprejela na račun in v imenu drugotožene stranke, ki je bila njen dolžnik po prodajni pogodbi z dne 12.7.2011, ki je bila nadomeščena z novo prodajno pogodbo z dne 19.4.2012. Prejeto nakazilo s strani tožnikov se šteje kot delna izpolnitev druge tožene stranke iz naslova obveznosti plačila kupnine. Med tožnikom in drugo toženko je šlo za asignacijski dogovor, po katerem ena oseba, nakazovalec (asignant), pooblašča drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev. Prva toženka je bila v skladu z drugim odstavkom 271. člena Obligacijskega zakonika dolžna sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima kakšen pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena. Tožnika sta bila v pogodbenem razmerju zgolj z drugo toženko, ne pa tudi s prvo toženko. Razveljavitev pogodbe z dne 19.4.2012 pomeni, da bi bila upravičena zahtevati vrnitev 95.521,50 EUR zgolj druga toženka. Ta to tudi namerava storiti, saj je sodišče na njeno prošnjo podaljšalo rok za vložitev tožbe, ki ji ga je določilo s sklepom o izdaji začasne odredbe Z 58/2013 z dne 20.2.2013. Tožnika nimata nobene terjatve zoper prvo toženko, ampak zgolj zoper drugo toženko, s katero sta sklenili prodajno pogodbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da so izpolnjene predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve iz prvega in drugega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Navedlo je, da sta tožnika izkazala verjeten obstoj svoje terjatve do prve toženke, hkrati pa tudi nevarnost, da bo zaradi njenega ravnanja terjatev onemogočena oziroma otežena.

Tožnika s tožbo zahtevata od tožencev kot solidarnih plačnikov plačilo zneska 95.521,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pasivna solidarnost je obligacijsko razmerje, v katerem je vsak od sodolžnikov (ne glede na deljivost obveznosti) dolžan izpolniti upniku celotno obveznost. Za nastanek solidarne obveznosti je vedno potrebna posebna pravna podlaga. Solidarnost dolžnikov (tožencev) je podana samo, če tako določa zakon ali če se tako dogovorita stranki oziroma je tako naloženo v oporoki (1). Tožnika ne navajata nobene od navedenih pravnih podlag za solidarno obveznost tožencev. Tudi iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da gre za položaj, ko solidarno obveznost določa zakon, ali da sta se toženca (dolžnika) s pogodbo obvezala kot solidarna dolžnika. Utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe je zato odvisna od rešitve vprašanja, kdo od tožencev je zavezanec iz spornega razmerja za plačilo vtoževanega zneska oziroma ali sta tožnika izkazala za verjetno, da imata terjatev do prve toženke.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sporno pravno razmerje med strankami tega postopka izvira iz dveh temeljnih poslov, in sicer iz prodajne pogodbe z dne 12.7.2011, ki sta jo sklenili prva toženka kot prodajalka nepremičnine parc. št. 336 k.o. X in druga toženka kot ena od kupcev in s katero se je prva toženka obvezala drugo toženki izročiti navedeno nepremičnino v last v deležu 22/100, druga toženka pa se je obvezala plačati svoj delež kupnine. Navedeno pogodbo sta navedeni pravdni stranki nadomestili s pogodbo z dne 19.4.2012. Temu pravnemu poslu je sledila prodajna pogodba med drugo toženo stranko (pogodba z dne 19.9.2011), s katero se je druga toženka kot prodajalka obvezala prodati tožnikoma prej omenjeno nepremičnino v deležu 20,4 %, tožnika pa sta se ji obvezala plačati kupnino. Druga toženka in tožnika sta v tej pogodbi sprejeli pogodbeni dogovor, da bosta tožnika svojo obveznost plačila kupnine iz te pogodbe (obveznost do prodajalca) izpolnila prvi toženki, s čimer bosta izpolnila obveznost druge toženke do prve toženke po prej navedeni pogodbi (peti odstavek 4. člena prodajne pogodbo z dne 19.9.2011). Šlo je torej za dva povezana pravna posla med različnimi pogodbeniki, iz katere izhaja jasen namen druge toženke, da pridobi lastninsko pravico od prve toženke na solastnem delu nepremičnine, po pridobitvi (so)lastninske pravice na tem delu, pa ga proda tožnikoma. Hkrati je bilo dogovorjeno skrajšanje plačila. Namesto, da drugotoženka prejme od tožnikov znesek kupnine v višini 95.521,50 EUR in jih nato izroči prvi toženki, je bilo dogovorjeno, da tožnika ta znesek plačata (neposredno) prvi toženki. S plačilom sta tožnika izpolnila svoj dolg do drugotoženke in dolg drugotoženke do prve toženke. (2) Po tožbenih trditvah je prišlo do razveze pogodbe med tožnikoma in drugo toženko zaradi drugotoženkine neizpolnitve pogodbene obveznosti. Učinek razvezane pogodbe pogojuje pridobitev pravice tiste stranke, ki je popolnoma ali delno izpolnila pogodbe, do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 111. člena OZ in tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Če sta tožnika izpolnila svojo pogodbeno obveznost, upravičeno terjata od druge toženke vrnitev plačanega zneska. Ker je obogatitev tudi v zmanjšanju pasive obogatenega oziroma v tem, da se izpolni njegova obveznost iz drugega posla oziroma plača njegov dolg, je druga toženka za vtoževani znesek obogatena.

Prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da je prejemnica koristi prva toženka. To drži, in sicer iz pogodbenega razmerja med njo in drugotoženko. Če je prva tožena stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost do druge toženke (če ji je prodala solastni del nepremičnine), potem nima koristi oziroma ni obogatena. Ali obstoji njena obveznost vrnitve, je tako odvisna zgolj od usode pogodbe med njo in drugotoženko, ne pa tudi od usode pogodbe med tožnikoma in drugo toženko. (3) Če je iz te pogodbe obogatena druga toženka, ne more biti hkrati obogatena tudi prva toženka. Tožnika zato napačno uveljavljata solidarno obveznost prve toženke.

Tožnika nista izkazala pogoja verjetnosti obstoja terjatve do prve toženke. Ker tako ni izpolnjen prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, je bilo treba pritožbi ugoditi in spremeniti izpodbijani sklep, tako kot izhaja iz izreka te odločbe (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

(1) A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran 554. (2) Pritrditi je treba prvi toženki, da bi bilo, glede na ugotovljena dejstva, mogoče razmerje med strankami označiti za asignacijsko, o čemer pa se prvostopenjsko sodišče ni izreklo.

(3) Če gre za asignacijsko razmerje, glede na določbe 1037. člena OZ velja, da je neodvisno od razmerja med pogodbenimi strankami iz temeljnih pogodbenih razmerij.