Jedro

Tožena stranka je zahtevala izvedbo naroka, ki se ga nato ni udeležila. Sodišče je zato ravnalo pravilno, ko ni zaslišalo z njene strani predlagane priče. Podlago za takšno postopanje predstavlja določba petega odstavka 282. člena ZPP, po kateri sodišče odloča na podlagi stanja spisa in ne prvega odstavka 455. člena, ki domneva umik dokaznih predlogov stranke, ki ni prišla na narok.

Izrek

I . Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 60648/2010 z dne 7.5.2010 ostane v veljavi v dajatvenem in stroškovnem delu. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je o pritožbi odločala sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je: - tožeča stranka po naročilu tožene stranke izdelala delovne obleke; - da jih je tožena stranka prevzela, a z njimi ni bila zadovoljna; - da iz tega razloga zavrača plačilo računa; ter - da tožena stranka ni dokazala, da je napake na oblačilih določno grajala in da je prišlo do sporazumnega odstopa od pogodbe.

7. Glede na tako ugotovljena dejstva je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo v plačilo zahtevani znesek, materialnopravno pravilna in temelji na določbi 453. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

8. Sodišče prve stopnje pri odločanju tudi ni storilo procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba in so tovrstni očitki neutemeljeni.

9. Pritožba sicer pravilno opozarja, da se sodba glede neizvajanja dokazov ne bi smela opreti na določbo prvega odstavka 455. člena ZPP. Ta namreč uzakonja domnevo o umiku dokaznih predlogov stranke, ki ni prišla na narok, le v primeru, ko stranke niso zahtevale naroka, a ga je sodišče kljub temu izvedlo. Za takšno situacijo pa v danem primeru ne gre, saj je tožena stranka zahtevala izvedbo naroka, s katerega je nato dne 29.5.2012 izostala. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko predlagane priče N. L. K. ni zaslišalo, saj je v takšni procesni situaciji mogoče odločiti že na podlagi stanja spisa (peti odstavek 282. člena ZPP).

10. Ker določba 455. člena ZPP ne predstavlja relevantne podlage za odločitev sodišča, da ostalih dokazov ne bo izvajalo, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na obširne pritožbene navedbe o neustavnosti te določbe, saj na odločitev ne vplivajo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Pritožba ne more uspeti z navedbo, da se sodišče prve stopnje glede grajanja napak na oblačilih ni opredelilo do listinskih dokazov (dopisa z dne 9.3.2011 in 24.3.2010 ter zapisnika št. 1794 na list. št. 46, 47 in 50). Gre namreč za dokaze tožeče in ne tožene stranke, zato se slednja ne more sklicevati na smiselno zatrjevano kršitev pravice do izjave.

12. Brez podlage je tudi pritožbena graja o procesni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba zadostne in jasne razloge o vseh tistih dejstvih, ki so bistvena za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, tako da jo je mogoče preizkusiti.

Takšen pritožbeni očitek je v pretežnem delu ostal na ravni pavšalnega zatrjevanja, saj pritožba ne pove, katere konkretne navedbe tožene stranke so ostale v sodbi neupravičeno prezrte, temveč v celoti prepiše vsebino vseh svojih dosedanjih vlog.

Tožena stranka v pritožbi izpostavi le trditev, da je bila dogovorjena ''nulta oziroma poskusna serija'' delovnih oblačil, kar pa ni odločilno, zato sodba temu dejstvu utemeljeno ne posveča nobene pozornosti. Takšno poimenovanje namreč nima nobenega pravnega pomena in zato ne pove ničesar o obveznosti tožene stranke, sama stranka pa tudi ni pojasnila, kako bi jo to dejstvo lahko odvezalo njene obveznosti, da izpolni to, kar se je s pogodbo zavezala.

13. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanega nasprotja med tem, kar so o odločilnih dejstvih zatrjevale stranke in tem, kar je v sodbi povzeto o njihovih trditvah (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Da je tožena stranka naročila delovne obleke, res ni bilo sporno, saj je v vlogi na list. št. 51 sama to izrecno priznala (le da z dodatkom, da gre za ''nulto'' serijo).

14. Brez podlage so nadalje tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na višino tožbenega zahtevka. Toženi stranki je bilo poznano zadosti podatkov, da bi lahko podala ugovore tudi v tej smeri. Ker jih ni, ji je sodišče pravilno naložilo v plačilo celotnih 254,70 EUR in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

15. Pomanjkljiva ni niti odločitev v obrestnem delu zahtevka, kjer se sodišče sklicuje na zamudo tožene stranke ter ustrezne zakonske določbe (299. in 378. člen OZ).

16. Ker v pritožbi uveljavljeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).