Jedro

Postopek po ZVEtL-1 se vodi po pravilih nepravdnega postopka, ki pa ni primeren za razreševanje spornih lastninskopravnih vprašanj. V skladu s svojim namenom, da osebam, ki s pravnim naslovom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, omogoči vpis lastninske pravice na tem delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo, zakon olajšuje postopek tako, da sodišče odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev iz ZVEtL-1, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali če je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa (18. člen ZVEtL-1). Med udeleženci postopka spornih dejstev sodišče v postopku po ZVEtL-1 ne rešuje, niti postopka ne prekinja, pač pa odloči v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz ZVEtL-1, če se ne nanašajo na sporna vprašanja, pa v korist tistega udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno (24. člen ZVEtL-1).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih 1. alinei točke C.III. in 12. alineji točke C.VI. potrdi.

II. Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe na naslovu P. 6, 8, 10, 12, X., sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je najprej v postopek pritegnilo več zakonitih udeležencev (A. točka izreka sklepa); vzpostavilo zemljiškoknjižno listino, pogodbo z dne 29. 6. 1983 št. L 1796/BM-KZ (B. točka izreka); vzpostavilo etažno lastnino na stavbi 0000-0001, povezani s parcelami 902/5, 909/7, 901/11, 910/14, 910/4, 914/6, 915/11 in 915/4, k. o. ... (C.I. točka izreka); ugotovilo, da te parcele predstavljajo pripadajoče zemljišče v obsegu zemljišča pod stavbo in so skupni splošni del stavbe (C.II. točka izreka sklepa); ugotovilo, da so skupni deli stavbe tudi ID znak 0000-0001-2, 0000-0001-74, 0000-0001-252, 0000-0001-253, 0000-0001-254, 0000-0001-261 in 0000 902/13 (C.III. točka izreka); ugotovilo idealne deleže na splošnih skupnih delih stavbe (C.IV. točka izreka); ugotovilo posebne skupne dele stavbe (C.V. točka izreka), ugotovilo posamezne dele stavbe, pri njih določilo lastninsko pravico in druge stvarne pravice (C.VI. točka izreka); ugotovilo da nerazdeljeni posamezni deli stavbe z začasnim ID znakom 0000-0001-9999 po dokončni vzpostavitvi etažne lastnine ne obstojijo več (C.VII. točka izreka); ugotovilo, da se ohranijo vse pravice in bremena, ki so ustanovljeni pri posameznih delih stavbe (C.VIII. točka izreka); in odločilo, da se po pravnomočnosti po uradni dolžnosti opravil vpis tega sklepa v zemljiško knjigo (C.IX točka izreka).

2. Zoper 1. alinejo točke C.III. s katero je bilo odločeno, da je tudi nepremičnina z ID znakom 0000-0001-2 splošni skupni del stavbe, je pritožbo vložila Republika Slovenija. Zoper 13. alinejo točke C.VI., v kateri je bila ugotovljen posamezni del stavbe 0000-0001-80 in pri njem določena lastninska pravica v korist in na ime osebe A. A. pa je pritožbo vložila B. B. O PRITOŽBI REPUBLIKE SLOVENIJE:

3. V pritožbi Republika Slovenija predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu spremeni in ugotovi, da je posamezni del z ID znakom 0000-0001-2 lastnina Republike Slovenije, oz. da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Republika Slovenija nasprotuje temu, da je sodišče prve stopnje po presoji listinskih dokazov zaključilo, da obstaja večja verjetnost (ne pa gotovost) da navedeni posamezni del predstavlja skup prostorov, ki je bil ob načrtovanju in izgradnji stavbe v letu 1986 namenjen hišnemu svetu in ni bil dan na razpolago investitorju, čeprav je ta kasneje v letu 1988 ta sklop prostorov začel oddajati v najem svojim zaposlenim. Republika Slovenija ne more sprejeti zaključka, ki temelji na verjetnosti in ne na gotovosti. pri tem opozarja na dejstvo, da je lastninska pravica ustavna kategorija, zato odločitve o njej ne morejo temeljiti na verjetnosti. Prav tako pa tudi narava in same določbe ZVEtL-1 ne dajejo pravne podlage za odločanje na podlagi verjetnosti. Opozarja, da je bil njen pravni prednik (JLA) v času sprejema Stanovanjskega zakona1 »zakoniti lastnik oz. imetnik stvarnopravnih upravičenj« do stavbe kot celote z izgradnjo objekta. Tak pravni položaj se bistveno razlikuje od položaja investitorjev, ki so v času družbene lastnine gradili stanovanja za trg. Kupci so posamezna stanovanja kupovali v obsegu, razvidnem iz pogodb (ki so lahko vključevale tudi sorazmeren delež kupnine za hišniško stanovanje, če je obstajalo). V obravnavanem primeru pa je bila celotna stavba »lastnina« investitorja JLA, ki je stanovanja oddajal v skladu z zakonom in svojimi internimi akti. Vsi najemniki so pridobili stanovanjsko pravico in so imeli možnost odkupa pod pogoji SZ. Pri odkupu se je vrednost stanovanja določila po prvem odstavku 121. člena SZ tako, da so se upoštevali elementi za izračun, ki jih je določal Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja2. Dokaz, da je imetnik stanovanjske pravice skupaj s stanovanjem kupil tudi pravico na hišniškem stanovanju, je točkovni zapisnik, ki je bil podlaga za izračun vrednosti stanovanja. Točkovni zapisnik namreč vsebuje dodatne točke na račun prostorov skupne rabe oz. za hišni svet. Tega dokaza za potrebe gotovosti odločitve niso predložili posamezni kupci oz. predlagatelj postopka in jih zato tudi ni uporabilo sodišče pri odločitvi. Kljub temu je sodišče prve stopnje odločilo, da predstavlja navedeno stanovanje solastnino etažnih lastnikov, do takega zaključka pa je prišlo na podlagi sklepanja (ugibanja). Na koncu Republika Slovenija še navaja, da se sporno stanovanje ni nikoli uporabljalo kot hišniško. Vse od izgradnje in tudi še po sprejemu SZ-I je bilo v posesti Republike Slovenije oz. njenega pravnega prednika. 12. 2. 1988 je bilo tako oddano v najem, zanj pa se je tudi obračunavala najemnina.

4. Na pritožbo je odgovorila zakonita udeleženka Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe na naslovu P. 6, 8, 10, 12, X. (v nadaljevanju: Skupnost etažnih lastnikov), ki predlaga pritožbenemu sodišču, da zavrne pritožbo Republike Slovenije in ji naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo. V vlogi opozarja, da je bilo sporno stanovanje v letu 1986 namenjeno hišnemu svetu oz. hišniku in ni bilo na razpolago investitorju. Hišniško stanovanje in ključe zanj so leta 1986 prevzeli stanovalci večstanovanjske stavbe od investitorja JLA. Namen je bil, da stanovalci poiščejo hišnika, ki bo skrbel za stavbo, v zameno pa brezplačno prebival v stanovanju. Ker hišnika niso našli, je ostalo stanovanje prazno, stanovalci pa so plačevali stroške tega praznega hišniškega stanovanja. Kot navaja, je iz listinske dokumentacije razvidno, da je C. C. od prevzema stanovanja do prenosa upravljanja na upravnika opravljal naloge blagajnika hišnega sveta in da se je takrat stanovanje uporabljalo v skladu z načrtom za izvajanje nalog hišnega sveta, vsak stanovalec pa je plačeval svoj delež stroškov za to stanovanje. Do prenehanja namena skupnih delov in prostorov nekega objekta bi lahko prišlo le na podlagi skupne odločitve trajnih uporabnikov (lastnikov) - akta zbora stanovalcev oziroma lastnikov stanovanj, do česar pa ni prišlo. Etažni lastniki so celo vrsto let opozarjali, da je Republika Slovenija kot pravni naslednik investitorja protipravno pričela uporabljati hišniško stanovanje. Po mnenju Skupnosti etažnih lastnikov so nepomembne trditve Republike Slovenije v zvezi s tem, kdo je zasedal stanovanje in na kakšni podlagi. Od izgradnje dalje stanovalci oz. lastniki niso nikoli sprejeli sklepa s katerim bi spremenili namembnost hišniškega stanovanja. Hišniška stanovanja po določbah SZ niso bila predmet privatizacije, saj so po zakonu postala last etažnih lastnikov, kupci stanovanj pa so postali solastniki skupnih prostorov večstanovanjske hiše (tudi hišniškega stanovanja) s samim nakupom stanovanja po SZ. Investitor zato po mnenju Skupnosti etažnih lastnikov ni mogel sam spremeniti namembnosti spornega stanovanja.

5. Pritožba Republike Slovenije ni utemeljena.

6. Zaradi pomena, ki ga imata zemljiška knjiga in usklajenost zemljiškega katastra ter zemljiške knjige z dejanskim in pravnim stanjem za zagotovitev pravne varnosti prometa z nepremičninami in udeležencev na nepremičninskem trgu, je zakonodajalec ocenil, da je treba zagotoviti čimprejšnjo ureditev doslej neurejenih etažno-lastninskih razmerij. Zato je bil uzakonjen Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča3, ki je interventni zakon. Postopek se vodi po pravilih nepravdnega postopka, ki pa ni primeren za razreševanje spornih lastninskopravnih vprašanj. V skladu s svojim namenom, da osebam, ki s pravnim naslovom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, omogoči vpis lastninske pravice na tem delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo, zakon olajšuje postopek tako, da sodišče odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev iz ZVEtL-1, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali če je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa (18. člen ZVEtL-1). Med udeleženci postopka spornih dejstev sodišče v postopku po ZVEtL-1 ne rešuje, niti postopka ne prekinja, pač pa odloči v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz ZVEtL-1, če se ne nanašajo na sporna vprašanja, pa v korist tistega udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno (24. člen ZVEtL-1)4. 7. V obravnavani zadevi je med Skupnostjo etažnih lastnikov in Republiko Slovenijo sporno, ali stanovanje z ID znakom 0000-0001-2 predstavlja del skupnih prostorov ali posamezni del stavbe v lasti Republike Slovenije. Ker je vprašanje sporno, v skladu z določbo 24. člena ZVEtL-1 sodišče ne bi smelo odločati po verjetnosti, ampak zgolj v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz ZVEtL-1. In ravno to je ena od pritožbenih trditev Republike Slovenije.

8. Te navedbe sicer držijo, a vendarle tudi za odločitev v pravdi ni vedno nujna gotovost, kaj šele v primeru postopkov, kjer odločitev ne postane materialno pravnomočna. Večinsko stališče teorije je, da je treba za meritorno odločanje, trditve o pravno relevantnih dejstvih dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost (dokazni standard gotovosti). Vendar pa upoštevaje namen ZVEtL-1 odločba o vzpostavitvi etažne lastnine ne postane materialno pravnomočna. 35. člen ZVEtL-1 namreč daje pravico, da udeleženci in druge osebe po vzpostavitvi etažne lastnine v postopku za vzpostavitev etažne lastnine uveljavljajo svoje pravice na skupnih in posameznih delih v pravdi oziroma v drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju. Vse to pa pomeni, da odločitev o vzpostavitvi etažne lastnine ne temelji nujno na dokaznemu standardu gotovosti. Zaradi narave oziroma specifičnosti relevantnih dejstev je ta dokazni standard v marsikateri situaciji praktično nedosegljiv, kar ima v sodni praksi v posameznih primerih za posledico znižanje dokaznega standarda tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Nižji dokazni standard se sprejme v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena5. In tak je tudi položaj v postopkih vzpostavitve etažne lastnine, ko je poudarjeno načelo hitrosti in je namen v čimprejšnji ureditvi doslej neurejenih etažno-lastninskih razmerij. Kot že povedano, pa ZVEtL-1 udeležencem ne odvzema možnosti uveljavljati zahtevek na delu stavbe v pravdnem postopku.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, v delu, ki se nanaša na nepremičnino z ID znakom 0000-0001-2. Navedena nepremičnina namreč predstavlja stanovanje (št. 4), ki je bilo ob načrtovanju in izgradnji stavbe v letu 1986 namenjeno hišnemu svetu (torej za sestajanje in poslovanje le-tega) in ne investitorju (pravnemu predniku Republike Slovenije). Da je bilo to res, je razvidno iz prilog D 98 in D 100. Četudi je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo stanovanje nato namenjeno hišniku, ki pa ga hišni svet do leta 1988, ko je investitor pričel stanovanje oddajati kot službeno stanovanje, pa je bil za oddajo hišniškega stanovanja v najem še vedno pristojen hišni svet in ne investitor (četrti odstavek 40. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih6). Pritožbeno sodišče zato soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da kasnejša enostranska sprememba namembnosti prostorov s strani investitorja (pravnega prednika Republike Slovenije) ne more pomeniti, da se je spremenila prvotna namembnost stanovanja. Hišniško stanovanje je z uveljavitvijo SZ postalo solastnina lastnikov ene ali več stanovanjskih hiš (četrti odstavek 8. člena SZ), prostori hišnega sveta pa so bili po prvem odstavku 8. člena SZ del skupnih prostorov večstanovanjske zgradbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča samo dejstvo, da je Republika Slovenija (in v času od leta 1988 do 1991 tudi njen pravni prednik) oddajala sporno stanovanje v najem svojim zaposlenim, ne pomeni, da sporno stanovanje ni več del skupnih prostorov. ZVEtL-1 namreč ni vzpostavil domneve, da bi se v takem primeru štelo, da nepremičnina postane last tistega, ki jo je oddajal v najem.

10. Republika Slovenija v pritožbi navaja še, da bi lahko kupci stanovanj oz. predlagatelja predložili za potrebe gotovosti odločitve o lastnini točkovne zapisnike, ki so bili izdelani v skladu s Pravilnikom o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanja in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja7, a da tega niso storili. Po mnenju Republike Slovenije bi to bil ključni dokaz o statusu prostorov skupne rabe kot je hišniško stanovanje. Te navedbe predstavljajo pritožbeno novoto.

11. Po določilu 3. člena ZVEtL-1 se za vprašanja, ki niso posebej urejena z zakonom, uporabljajo določila ZNP, ki v 37. členu napotuje na smiselno uporabo ZPP, v katerem je pravica novot v pritožbenem postopku omejena. Sodna praksa to določbo uporablja predvsem pri predlagalnih postopkih, kot je tudi obravnavani, vendar ob izhodišču, da so udeleženci na to opozorjeni. Pri tem upošteva smisel in namen postopka, ki je v konkretnem primeru v uskladitvi zemljiškoknjižnih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin, in zakonski namen prekluzije, da se preprečijo zlorabe in neupravičeno podaljševanje postopka. Glede na namen postopka, kjer ne gre za spor med dvema strankama, temveč za uskladitev evidenc z dejanskim stanjem, prekluzija pritožbenih novot ni smiselna. Zato uporaba 337. člena ZPP v takšnih okoliščinah ne bi bila v skladu s pravno naravo postopka in njegovim smotrom ter tudi ne v skladu z načelom procesne ekonomije8. 12. Vendar pa je pomembno, da morajo biti skladno z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena pritožbene novote substancirane: pritožnik, ki navede v pritožbi novo dejstvo, mora predlagati tudi ustrezen dokaz. Nesubstanciranih novot namreč ni mogoče preizkusiti9. Republika Slovenija za svoje trditve o točkovnih zapisnikih ni predlagala oz. predložila nobenega dokaza, zato njene pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je posledično neutemeljena. Kot pa je že opozorilo tudi sodišče prve stopnje, bo Republika Slovenija v skladu s 35. členom ZVEtL-1 zatrjevano pravico lahko uveljavljala v pravdi.

O PRITOŽBI B. B.:

13. B. B. v pritožbi opozarja, da je šlo v njenem primeru za dokazljivo potrjeni sum ponarejanja uradnih dokumentov. Prvotni najemnik stanovanja št. 2 in garaže 80-110 je ponaredil stanovanjsko odločbo tako, da je najemništvo iz ene pogodbe razdelil na dve pogodbi: eno za stanovanje, drugo pa za garažo. B. B. je nato izročil samo najemno pogodbo za stanovanje in ključe garaže ter ji rekel, da pogodba za garažo še sledi. Očitno pa je predelano odločbo za garažo potem prodal tretji osebi. V nadaljevanju pritožbe obširno pojasnjuje podrobnosti o tem, zakaj naj bi šlo za ponarejanje ter opozori na kronologijo dogajanja v zvezi s sporno garažo in na tožbo, ki jo je vložila pred Upravnim sodiščem v X. 14. Predlagatelja in ostali udeleženci na pritožbo niso odgovorili.

15. Pritožba B. B. ni utemeljena.

16. Kot je razvidno iz 48. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje lastninsko pravico v korist A. A. ugotovilo na podlagi verige prodajnih pogodb z dne 12. 9. 1995, 4. 6. 1996 in 19. 4. 200011. V zvezi z navedeno garažo je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi morebitno pravico B. B. na njej (50. točka obrazložitve). Pri tem je pravilno ugotovilo, da v spisu ni zadosti dokazov o tem, da bi sporna garaža pripadala stanovanju št. 2. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na te ugotovitve sodišča prve stopnje. Ker je na eni strani sodišče prve stopnje razpolagalo z verigo prodajnih pogodb, na podlagi katere je ugotovilo lastnika sporne garaže, na drugi strani pa ni imelo dovolj dokazov, ki bi potrjevali trditev B. B., je pravilna odločitev, da se pri posameznem delu stavbe 0000-0001-80 določi lastninska pravica v korist in na ime osebe A. A. Tudi v tem primeru seveda lahko B. B. v skladu s 35. členom ZVEtL-1 dokazuje svojo lastninsko pravico na sporni garaži v pravdi.

17. Ker v zvezi z nobeno od obeh pritožb niso podani niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1).

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 35. člena ZNP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 nosijo udeleženci vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Ur. list RS, št. 18/91-I, v nadaljevanju: SZ. 2 Ur. list SRS, št. 25/81. 3 Ur. list RS, št. 34/2017, v nadaljevanju: ZVEtL-1. 4 Prim. VSL Sklep I Cp 2466/2017. 5 VSL sodba I Cp 3490/2013, VSK Sodba I Cp 830/2016. 6 Ur. list SRS, št. 35/82, v nadaljevanju: ZSR. 7 Ur. list SRS, št. 25/81. 8 VSL Sklep I Cp 679/2018. 9 Zobec, J. v Pravdni postopek - Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 236. 10 Iz navedb B. B. je mogoče razbrati, da je predmet njene pritožbe posamezni del stavbe 0000-0001-80. To je mogoče ugotoviti na podlagi njenega sklicevanja na prodajno pogodbo z dne 19. 4. 2000, s katero pa je bila prenesena lastninska pravica ravno na navedeni garaži (priloga D 199). 11 Priloge D 153 do D 155.