V pritožbi se toženec prvič sklicuje na svojo pravico do doma. Ker na prvi stopnji ni podal nobenih trditev, ki bi lahko nakazovale na to, da bo v njegovo pravico do doma poseženo (šele v pritožbi pa je le pavšalno navedel, da sodišče ni upoštevalo posledic izselitve za starost in zdravstveno stanje pritožnika, pri čemer teh posledic sploh ni opisal), sodišče ni bilo zavezano k presoji sorazmernosti posega.
I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II.Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.
Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje
1.Tožnik je kot zemljiškoknjižni lastnik stanovanja na naslovu A., od toženca (tožnikovega očeta), ki v stanovanju živi, zahteval izpraznitev tega stanovanja in izročitev v posest. Zahteval je tudi pačilo uporabnine za čas od maja 2024 do avgusta 2025 v višini 700 EUR mesečno. Sodišče je zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik postal lastnik stanovanja na podlagi sklepa o dedovanju po pokojni babici (mami toženca). Toženec je imel ustanovljeno pravico služnosti stanovanja za 10 let, služnost je prenehala 24. 2. 2024. Za obdobje po tem ni izkazal ustnega dogovora o brezplačni uporabi nepremičnine do svoje smrti, zato mora stanovanje izprazniti in izročiti tožniku. Višini uporabnine toženec ni ugovarjal, prav tako ne teku zakonskih zamudnih obresti, zato je sodišče ugodilo zahtevku za plačilo uporabnine v celoti.
Pritožbeni postopek
2.Zoper sodbo1 se pritožuje toženec in navaja, da je v stanovanju neprekinjeno živel od leta 1993 in da je obstoj ustnega dogovora potrdila njegova sestra. Tožnik v stanovanju ni živel. Po izteku služnosti bi morala odločitev o izselitvi upoštevati dejansko rabo, dogovorjene pravice in življenjski kontekst, pa tudi obstoječo vpisano služnost, dosmrtno prebivanje toženca in družinski dogovor, ki omejuje pravico lastnika, da zahteva izselitev. Toženec je vzdrževal stanovanje in plačeval stroške. Odločitev sodišča ne upošteva širše družinske presoje, ki vključuje starost, zdravstvene omejitve in življenjsko vez toženca s stanovanjem. Izselitev toženca iz edinega doma predstavlja poseg v njegovo pravico do doma; sodišče ni opravilo testa sorazmernosti ter ni upoštevalo starosti in toženčevega zdravstvenega stanja. Tožnik ni predložil nobenega listinskega dokaza za izselitev. Višina uporabnine ni bila podprta z izvedensko oceno ali z drugimi dokazi. Sodišče ni utemeljilo roka za izpraznitev. Toženčeva dopolnitev je bila neutemeljeno označena kot prepozna, v njej pa so bila navedena ključna dejstva.
3.Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.
4.Pritožba ni utemeljena.
O bistvenih kršitvah določb postopka
Sodišče je na naroku 27. 8. 2025 zaključilo glavno obravnavo, kot jasno izhaja iz zapisnika (list. št. 73). Toženec je 5. 9. 2025 na sodišče vložil vlogo z naslovom "Dopolnitev izjave na naroku za glavno obravnavo z dne 27. 8. 2025". Sodišče vsebine te vloge pravilno ni upoštevalo, ker jo je prejelo že po zaključku glavne obravnave (v njej tudi ni opisanih nikakršnih okoliščin, ki bi lahko utemeljevale upoštevanje navedb iz vloge, npr. da dejstev toženec ni mogel navajati prej ali da obstoji upravičen razlog za poznejše navajanje dejstev). Toženec se je imel možnost izjaviti o vseh dejstvih in v postopku mu je bila zagotovljena možnost, da postavlja ter dokazuje svoje trditve, zato mu z neupoštevanjem vloge, vložene po zaključku glavne obravnave, ni bila kršena pravica do izjave ali kakšna druga procesna pravica.
O dejanskem stanju in uporabi materialnega prava
Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja pravilno materialnopravno stališče, da je utemeljenost tožbenega zahtevka za izpraznitev stanovanja odvisna le od vprašanja lastništva tega stanovanja (ki je razvidno že iz zemljiške knjige) in morebitnega pravnega naslova za toženčevo bivanje v njem (nesporno je, da toženec v stanovanju živi).2 Nepomembne so pritožbene navedbe o vzdrževanju stanovanja, plačevanju stroškov zanj, dolgotrajnem bivanju toženca v stanovanju (in na drugi strani neuporabi stanovanja s strani tožnika) ter o umanjkanju pisne listine, ki bi upravičevala toženčevo izselitev. Glede edine za odločitev pomembne sporne okoliščine - obstoja dogovora o prebivanju toženca v stanovanju - pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje: pojasnilo je, da so izpovedbe toženca deloma kontradiktorne in da priča B. B. ni potrdila njegove izpovedbe, da tožnik po dogovoru ne bo posegal v nepremičnino, dokler se ne proda. Tega zaključka pritožba obrazloženo ne napade. Toženec v pritožbi navede, da bi o obstoju ustnega dogovora lahko izpovedale še priče C. C., D. B., E. B. in F. B., vendar navedene osebe niso bile predlagane za zaslišanje pred sodiščem prve stopnje.
Toženec v pritožbi navaja okoliščine, ki jih na prvi stopnji ni zatrjeval: da je v stanovanju živel kot uporabnik po darilnem izročilu, opozoril je na svojo starost in zdravstvene težave. Ker gre za pritožbene novote, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku3). V pritožbi se toženec prvič sklicuje tudi na svojo pravico do doma. Ker na prvi stopnji ni podal nobenih trditev, ki bi lahko nakazovale na to, da bo v njegovo pravico do doma poseženo (šele v pritožbi je posplošeno navedel, da sodišče ni upoštevalo posledic izselitve za starost in zdravstveno stanje pritožnika, pri čemer teh posledic sploh ni opisal), sodišče ni bilo zavezano k presoji sorazmernosti posega.4 Toženec ni nasprotoval predlaganemu 30-dnevnemu roku za izselitev iz stanovanja, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezen in enak roku, ki ga za izselitev na podlagi izpraznitvenega naloga zaradi uporabe stanovanja brez pravnega naslova določa drugi odstavek 111. člena Stanovanjskega zakona.5
Višini zahtevane uporabnine toženec na prvi stopnji ni ugovarjal (tudi postavitve izvedenca ni predlagal), zato se dejstva o ustreznosti zahtevane uporabnine štejejo za priznana skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP.6 Pri določitvi primerne uporabnine se družinski kontekst in pretekli stroški vzdrževanja stanovanja - če bi bili kot ugovor zoper zahtevano višino uporabnine zatrjevani na prvi stopnji - ne bi upoštevali, ker uporabnina v izhodišču ustreza povprečni tržni najemnini.
Odločitev pritožbenega sodišča in stroški
Sodišče prve stopnje je ustrezno opravilo dokazno oceno, pravilno je uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka ter je svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo ne uveljavljenih ne zatrjevanih kršitev (tudi ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo pravno sredstvo, mora odločiti tudi o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženec, ki s pritožbo ni uspel, mora tožniku, ki je na pritožbo vsebinsko odgovoril, povrniti stroške pritožbenega postopka. Ti obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 500 odvetniških točk, materialne stroške v višini 2 % od vrednosti storitve v višini 10 točk, skupaj torej 510 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 306 EUR. K temu je treba prišteti še 22 % DDV (67,32 EUR), tako da celotni stroški, ki jih mora povrniti toženec, znašajo 373,32 EUR. Sodišče ni priznalo stroškov konference in končnega poročila stranki, ker ne gre za samostojni storitvi in je nagrada za to delo že zajeta v drugih priznanih stroških. Stroške je toženec dolžan povrniti tožniku v 15 dneh (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (378. člen OZ).
-------------------------------
1V laični pritožbi je toženec zapisal, da se pritožuje zoper sklep opr. št. II P 503/2024 z dne 13. 10. 2025 (sodišče je v isti odločbi izdalo tudi sklep o objektivni spremembi tožbe in o delni ustavitvi postopka, izpodbijano odločbo pa naslovilo kot "sodba in sklep"), vendar je iz same vsebine povsem jasno, da se njegova pritožba nanaša na sodbo.
2Prim. 92. in 93. člen Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02 in nadaljnji).
3Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
4Prim. sodbo VSRS II Ips 87/2020 z dne 18. 12. 2020.
5Uradni list RS, št. 69/03 in nadaljnji.
6Toženec ne more v pritožbi vztrajati pri postavitvi izvedenca (ali izvedbi kakšnega drugega dokaza), če tega niti ni predlagal in trditvam tožnika ni nasprotoval (prim. sodbo in sklep VSL I Cp 1329/2019 z dne 18. 12. 2019 in sodbo in sklep VSL I Cpg 370/2022 z dne 1. 3. 2023).