Jedro

Odločbo državnega organa v smislu 42. člena Stvarnopravnega zakonika, s katero kupec originarno pridobi lastninsko pravico na prodani nepremičnini, predstavlja po sedaj sprejeti sodni praksi in pravni teoriji šele sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, in ne sklep o domiku, kot je večinsko veljalo po Zakonu o izvršilnem postopku in na njegovi podlagi uveljavljeni sodni praksi. Zato z upoštevanjem doložnikovega ugovora po izteku roka, vloženega po izdaji sklepa o domiku, ni poseženo v kupčevo pridobljeno pravico. Kupec ima zaenkrat le pričakovano pravico, ki je sicer tudi pravno varovana, vendar pa je treba v vsakem primeru posebej tehtati, ali dati prednost dolžnikovi ustavno varovani lastninski pravici ali pričakovani pravici kupca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžničin predlog za umik javne dražbe (1. točka izreka) ter nepremičnino, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, to je stanovanje št. ...., na naslovu ... v Kamniku, v skupni izmeri 46,27 m2 s kletjo v izmeri 1,64 m2, do sedaj v lasti dolžnice, za ceno 5.375.947,00 SIT domaknilo najboljšemu ponudniku P. K., ...

Zoper sklep se pritožuje dolžnica. Pritožbenih razlogov izrecno ne uveljavlja, navaja pa, da iz njene vloge, datirane s 16.6.2003, jasno izhaja, da je dolg plačala, zato je sodišče kršilo določila javne dražbe, ko je le-to kljub temu opravilo. Poudarja, da je dolg celo že preplačala, saj sodišče ni upoštevalo njenega plačila v znesku

80.552,00 SIT z dne 19.9.2002. Predlaga razveljavitev javne dražbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče v prvi vrsti ugotavlja, da prvostopno sodišče ni sledilo njegovim napotkom, podanim v razveljavitvenem sklepu z dne

7.7.2004. Ni namreč ugotavljalo, ali so verjetne trditve dolžnice, da je vlogo z dne 16.6.2003, izvod katere se nahaja v prilogi B8 spisa (glede katere je seveda jasno, da jo je predložila sodišču skupaj z ugovorom z dne 12.9.2003 - red. št. 43 spisa), predložila sodišču že pred javno dražbo. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je od presoje te okoliščine tudi odvisno, ali lahko dolžnica z ugovori, da sodišče javne dražbe ne bi smelo opraviti, uspe ali ne. Ker je bil torej sklep o domiku izdan, ne da bi se najprej odločalo o morebiti pravočasnem ugovoru dolžnice, je bilo treba že iz tega razloga izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur.

l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo - ZPP v zvezi s

15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur.l. RS, št. 51/98 s spr.; ZIZ).

Kot je bilo sodišču prve stopnje že pojasnjeno, bo treba v ponovljenem postopku oceniti, ali je dolžnica izvod vloge, ki se nahaja v prilogi B8, posredovala sodišču že pred javno dražbo, pri tej oceni pa v dvomu glede pravočasnosti (ki jo bo treba raziskati do stopnje verjetnosti, saj gre za procesno dejstvo), odločiti v korist stranke. V primeru zaključka, da je bila sporna vloga posredovana sodišču pred javno dražbo, pa bo treba presoditi, ali ne gre te laične vloge dolžnice obravnavati kot ugovor po izteku roka (56. člen ZIZ) ter kot predlog za odlog izvršbe (71. člen ZIZ). V tem primeru bo kasnejši ugovor po izteku roka z dne 12.9.2003 postal bodisi brezpredmeten bodisi nedovoljen (2. odst. 56. člena ZIZ).

Če pa bo sodišče prve stopnje zaključilo, da vloga z dne 16.6.2003 ni bila posredovana sodišču, pa bo moralo ponovno odločiti še o ugovoru po izteku roka z dne 12.9.2003. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da je zmotno pravno naziranje sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, češ da je ugovor po izteku roka, vložen po izdaji sklepa o domiku, brez učinka. V skladu z določbo 1. odstavka 56. člena ZIZ lahko dolžnik ugovor po izteku roka vloži vse do konca izvršilnega postopka. Konec izvršilnega postopka pa praviloma označuje poplačilo upnika. Res je sicer, da je situacija pri izvršbi na nepremičnine nekoliko drugačna, vendar pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, češ da tak ugovor po izdaji sklepa o domiku ni več mogoč, z argumentacijo, da je kupec že na originaren način pridobil lastninsko pravico na nepremičnini. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je bila svojčas sicer res takšna, vendar pa se tudi sodna praksa spreminja. Odločbo državnega organa v smislu 42. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur.l. RS, št. 87/02; SPZ), s katero kupec originarno pridobi lastninsko pravico na prodani nepremičnini, predstavlja po sedaj sprejeti sodni praksi in pravni teoriji namreč šele sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, in ne sklep o domiku, kot je večinsko veljalo po Zakonu o izvršilnem postopku (Ur.l. SFRJ, 20/78 s spr.; ZIP) in na njegovi podlagi uveljavljeni sodni praksi (glej Vesna Rijavec: Civilno izvršilno pravo; GV založba, Ljubljana 2003; str. 310). Sklep o domiku torej še ne pomeni pridobitve lastninske pravice, temveč je pridobitev le-te odvisna še od izpolnjenosti dveh nadaljnjih pogojev, to je pravnomočnosti sklepa o domiku in plačila kupnine (prim. 192. člen ZIZ). Zato ni mogoče pritrditi pravnemu naziranje prvostopnega sodišča, da bi bilo z upoštevanjem dolžničinega ugovora po izteku roka, vloženega po izdaji sklepa o domiku, poseženo v kupčeve pridobljene pravice. Kupec ima zaenkrat le pričakovano pravico, ki je sicer tudi pravno varovana, vendar pa je treba tehtati, ali je treba glede na okoliščine konkretnega primera dati prednost dolžničini ustavno varovani lastninski pravici ali pričakovani pravici kupca, in po oceni pritožbenega sodišča je treba v konkretnem primeru (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) dati prednost dolžničini lastninski pravici.

Da lahko dolžnik ustavitev izvršbe s prodajo nepremičnine s plačilom izterjevane terjatve doseže vse do pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, je, kot je razbrati iz odločbe U-I-93/03-26 z dne

18.11.2004, tudi stališče ustavnega sodišča (glej 11. točko odločbe).

Res je v ZIZ uveljavljeno načelo proste izbire izvršilnih sredstev in je tako izvršba s prodajo dolžnikove nepremičnine lahko prvo in edino izvršilno sredstvo v izvršilnem postopku, ne glede na višino upnikove terjatve, vendar pa je treba vendarle upoštevati, da je namen izvršbe v tem, da pride upnik do poplačila svoje terjatve v primeru, ko je dolžnik ne želi prostovoljno izpolniti. Prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku predstavlja nujen in dopusten poseg v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine dolžnika le v primeru, ko je mogoče predpostavljati, da dolžnik obveznosti ni prostovoljno poravnal ter da nima drugega premoženja oziroma da z drugim premoženjem dolga ne želi poravnati (prim. že citirano ustavno odločbo). Po nasprotnem razlogovanju pa je treba v primeru, kot je obravnavani, ko je očitno, da dolžnica izterjevano obveznost (čeravno šele tekom izvršbe) hoče prostovoljno poravnati, pri tem pa zgolj zaradi svoje nevednosti (zaradi nepravilnega poračuna zakonskih zamudnih obresti) te kljub večkratnim plačilom nikoli ne uspe poravnati v celoti, poleg interesa upnika upoštevati tudi načelo varstva dolžnika (kot enega izmed načel izvršilnega postopka - prim.

Dragica Wedam-Lukić: Civilno izvršilno pravo; ČZ UL RS 1992; str. 34-35) ter presoditi, ali je poseg v dolžničino lastninsko pravico v tej zadevi sploh nujen za dosego zasledovanega cilja, to je poplačila upnika. In po oceni pritožbenega sodišča glede na prizadevanja dolžnice, poravnati izterjevano obveznost, v tem primeru ni tako.

Zato je po oceni pritožbenega sodišča naloga sodišča prve stopnje, da v takem primeru v okviru načela pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP) dolžnico pouči, kako lahko ustavitev izvršbe, ki si jo ves čas postopka prizadeva doseči, tudi doseže. Tudi opisani razlogi so torej narekovali razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v smislu zgoraj podanega ponovno odloči o ugovorih dolžnice. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da bo moralo sodišče ob očitni neaktivnosti upnika v tej zadevi, ki sodišča ne obvešča o delnih plačilih dolžnice, med strankami izvršilnega postopka razčistiti, koliko je bilo na račun izterjevanih obveznosti že plačano (kot opozarja dolžnica v pritožbi, je dne 19.9.2002 upniku plačala še dodatnih 80.552,00 SIT, kar v tem postopku še ni bilo upoštevano) ter obračuna, ali dolžnica ob upoštevanju vseh delnih plačil upniku sploh še kaj dolguje. Ob dejstvu, ki jasno izhaja iz spisovnih podatkov, da skuša dolžnica v tej izvršbi izterjevane obveznosti prostovoljno poravnati, pa naj sodišče glede na opravljen obračun dolga dolžnico skladno z določbo

12. člena ZPP tudi pouči, koliko še znaša njen dolg in na kakšen način lahko ustavitev izvršbe tudi doseže.