Jedro

Po določbi 2. odst. 194. člena ZJU šteje kot izhodiščni količnik, ki je v zakonu ali podzakonskem predpisu ali v skladu z njima izdanem ustreznem aktu določen kot količnik za določitev osnovne plače. Pri tem pa tožnik napačno izhaja iz stališča, da je odločba št. ... z dne 29. 9. 2000 o razporeditvi v plačilni razred takšen ustrezen akt (izdan na podlagi zakona ali podzakonskega predpisa), ki predstavlja podlago za prevedbo v nov uradniški naziv. Navedena zakonska določba je povsem jasna, saj izrecno izključuje upoštevanje količnikov doseženih na podlagi napredovanj v višje plačilne razrede.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo načelnika Upravne enote A št. ... z dne 22. 9. 2003. Navedena odločba je bila izdana v zvezi s 194. členom Zakona o javnih uslužbencih, ki nalaga prevedbo nazivov višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev v ustrezne uradniške nazive. Tožnik je pred prevedbo zasedal delovno mesto vodja oddelka za upravne notranje zadeve z izhodiščnim količnikom 4,70. Navedeni količnik je razviden iz akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v upravni enoti A. Prav tako je komisija tožene stranke za kadrovske in administrativne zadeve dne 23. 1. 1995 sprejela sklep, s katerim je določila količnik za obračun plače vodij notranjih organizacijskih enot v upravnih enotah. Za upravne enote do 25.000 prebivalcev, kamor sodi tudi Upravna enota A, je bil določen količnik v višini 4,70. Glede na navedeni izhodiščni količnik je tako bila prevedba naziva v uradniški naziv višji svetovalec II v skladu z določbo 194. člena Zakona o javnih uslužbencih, kakor tudi s prilogo št. I in II Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih. Pri prevedbi naziva pa ni mogoče upoštevati kot izhodiščni količnik 5,30, ki je bil tožniku določen pri uvrstitvi v plačilni razred v odločbi št. ... z dne 29. 9. 2000. Z navedeno odločbo je bil tožnik razvrščen v višji plačni razred, kot je znašal osnovni količnik delovnega mesta, na podlagi določbe 31. b člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi. Po navedeni določbi je lahko višji upravni delavec ob imenovanju uvrščen v višji plačilni razred, če je njegovo delo zaradi znanja in izkušenj nenadomestljivo za opravljanje dejavnosti organa ali službe. V primeru prevedbe v uradniški naziv po določbah Zakona o javnih uslužbencih pa navedenega količnika ni mogoče upoštevati, saj je odločilen količnik, ki je v zakonskem ali pozdakonskem predpisu ali v skladu z njima izdanem ustreznem aktu določen kot količnik za določitev osnovne plače na posameznem delovnem mestu.

Tožnik v tožbi navaja, da je prepričan, da odločba o prevedbi temelji na šikaniranju. Tožnik je na dan 28. 6. 2003 dosegel naziv vodja oddelka - delavca na položaju z izhodiščnim količnikom 5,30. Navedeni količnik je dobil ob razporeditvi na navedeno delovno mesto in sicer na dan 28. 6. 2000. Po tem času ni več napredoval. Tako je tudi na dan prevedbe 28. 6. 2003 dosegal izhodiščni količnik v višini 5,30. Za izhodiščni količnik pa se šteje količnik, ki je v zakonskem ali podzakonskem predpisu ali v skladu z njima izdanem ustreznem aktu določen kot količnik za določitev osnovne plače. Odločba z dne 29. 9. 2000 pa je takšen akt izdan na podlagi ustreznega predpisa. Iz navedenega torej sledi, da bi morala biti tožeča stranka prevedena v uradniški naziv višji svetovalec I, ki ustreza količniku 5,30. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila prevedba v novi naziv v celoti opravljena v skladu z določbo 194. člena Zakona o javnih uslužbencih. Tožnik je pred prevedbo naziva zasedal delovno mesto z izhodiščnim količnikom 4,70, kar je razvidno tudi iz akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravni enoti A, zato je bil pravilno preveden v uradniški naziv višji svetovalec II. V odločbi o prevedbi pa ni bil določen novi količnik, saj se bo v skladu z zakonom o sistemu plač za položaj določil posebni položajni dodatek. Namen odločbe o prevedbi v naziv pa je le pridobitev uradniškega naziva, pri tem pa je odločilen izhodiščni količnik delovnega mesta. Kot izhodiščni količnik pa se šteje količnik, ki je v zakonu ali podzakonskemu aktu ali v skladu z njima izdanem ustreznem aktu določen kot količnik za določitev osnovne plače. Količnik v višini 5,30, na katerega se sklicuje tožnik, pa je bil tožniku določen ob razporeditvi v plačilni razred ob upoštevanju pogojev za izjemno uvrstitev v višji plačilni razred, kot je znašal osnovni količnik za njegovo delovno mesto. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni priglasil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za prevedbo naziva v nov uradniški naziv po določbah Zakona o javnih uslužbencih (Ur. list RS, št. 55/2002, ZJU). V skladu z določbo 194. člena navedenega zakona je bilo potrebno najkasneje do 1.1. 2004 obstoječe nazive višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev prevesti v nove uradniške nazive glede na izhodiščne količnike za določitev osnove plače. Za izhodiščni količnik pa se šteje količnik, ki je v zakonu ali v podzakonskem predpisu ali v skladu z njima izdanem ustreznem aktu določen kot količnik za določitev osnovne plače (količnik delovnega mesta brez napredovanj v višje plačilne razrede) - drugi odstavek 194. člena ZJU. Navedena zakonska norma torej daje podlago in okvire za prevedbo nazivov.

Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 6. 7. 2000 imenovan za vodjo oddelka za upravne notranje zadeve v Upravni enoti A. Na navedenem delovnem mestu je bil tožniku na podlagi odločbe z dne 29. 9. 2000 o razporeditvi v plačilni razred določen količnik v višini 5,30. Ta količnik se je določil ob upoštevanju Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade RS in upravnih organih (Ur. list RS, št. 35/96, 5/98, 33/2000) ter ob upoštevanju določbe 31. b člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. list RS, št. 41/94, 56/94, 33/95, 23/97). Navedena določba je omogočala izjemno uvrstitev v višji plačilni razred, kot je uvrščen osnovni količnik delovnega mesta, če so za to obstajali določeni pogoji. Količnik v višini 5,30 (na katerega se sklicuje tožnik) torej ne predstavlja izhodiščnega količnika delovnega mesta, temveč je bil posledica izjemnega napredovanja v višji plačilni razred. Glede na navedeno je torej tožena stranka ravnala pravilno, ko je pri prevedbi naziva upoštevala količnik v višini 4,70, ki je bil v Pravilniku o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v upravni enoti A določen kot osnovni količnik za delovno mesto vodje oddelka za upravne notranje zadeve. V skladu s 1. odst. 194. člena ZJU pa se nazivi s količnikom od 4,41 do 4,80 prevedejo v naziv višji svetovalec II, kar je bilo pravilno upoštevano v izpodbijani odločbi.

Glede na navedeno sodišče zavrača tožnikov tožbeni ugovor, da bi se moral pri prevedbi naziva upoštevati količnik v višini 5,30, ki je bil določen ob razvrstitvi v plačilni razred. Tožnik si namreč napačno razlaga določbo 2. odst. 194. člena ZJU, ki določa, kaj se šteje kot izhodiščni količnik. Po navedeni določbi šteje kot izhodiščni količnik tisti količnik, ki je v zakonu ali podzakonskem predpisu ali v skladu z njima izdanem ustreznem aktu določen kot količnik za določitev osnovne plače. Pri tem pa tožnik napačno izhaja iz stališča, da je odločba št. ... z dne 29. 9. 2000 o razporeditvi v plačilni razred takšen ustrezen akt (izdan na podlagi zakona ali podzakonskega predpisa), ki predstavlja podlago za prevedbo v nov uradniški naziv. Navedena zakonska določba je povsem jasna, saj izrecno izključuje upoštevanje količnikov doseženih na podlagi napredovanj v višje plačilne razrede. Izhodiščni količnik za tožnikovo delovno mesto pa je znašal 4,70, kot je razvidno iz akta o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v Upravni enoti A, ki je veljal v času prevedbe nazivov.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00).