Jedro

Z zatrjevanji v reviziji, da je tožnik prejel bistveno manj kot toženka, ker so nepremičnine, ki so mu pripadle, vredne manj, kot je navedeno v sporazumu, toženkine pa več, tožnik uveljavlja zmoto o vrednosti predmeta pogodbe in očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev. Zaradi teh okoliščin bi moral zahtevati razveljavitev sporazuma in ne ugotovitev njegove ničnosti. Ničnosti sporazuma tudi ne more uspešno uveljaviti s sklicevanjem na okoliščine, nastale v izpolnitveni fazi – na neizpolnitev dogovorjenega in na zaplete pri vnovčevanju pridobljenega premoženja.

Iz revizijskih navedb izhaja, da v zavrnjenih denarnih zahtevkih vsebovani zneski predstavljajo vrednost terjatev iz poslovne dejavnosti pravdnih strank, ki jih dolžniki še niso poravnali. Teh terjatev pa toženka tožniku ni dolžna plačati. Tožnik je namreč na podlagi obravnavanih sporazumov postal upnik teh terjatev, zato bi jih on moral tudi izterjati. Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, zadostuje, da je o odstopu obveščen (prvi odstavek 438. člena ZOR). Po ugotovitvah sodišč se toženka ni zavezala jamčiti za izterljivost terjatev. Odstopnik pa odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve le, če je bilo to dogovorjeno (prvi odstavek 443. člena ZOR).

Izrek

Revizija zoper odločitev o pravdnih stroških se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je sporazum z dne 21. 6. 1999 med pravdnima strankama ničen, da je toženka dolžna tožniku izročiti eno polovico nepremičnin vl. št. 682 in vl. št. 321 k.o. ... in dovoliti, da se pri njeni polovici teh nepremičnin vknjiži lastninska pravica na tožnika. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo 71.929.361,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in 5.639.362,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razširitve tožbe do plačila ter za povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da pravdni stranki sami trpita svoje pritožbene stroške.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tudi v reviziji obrazloženo izpodbija odločitev o začetku teka zamudnih obresti od pravdnih stroškov. Trdi, da je obrazložitev sodbe prvostopenjskega sodišča nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Navedba prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki s sporazumom ugotovili del skupnega premoženja in si ga razdelili, je protispisna. S sporazumom o razdružitvi skupnega premoženja z dne 21. 6. 1999 sta si razdelili samo nepremičnine, pridobljene tekom zakonske zveze. V III. točki sporazuma z dne 24. 6. 1999 sta zapisali: Stranki se sporazumeta, da si premičnine, zaloge, terjatve do kupcev, poslovni delež podjetja M. d.o.o., osebno premoženje, obveznosti iz poslovnega dela kot so obveznosti do dobaviteljev, storitve, finančne obveznosti – kredit pri SIB banki d.d., razdelita tako, da znaša čista iztržljiva vrednost premoženja za vsakega do ene polovice. Ta določba je generalna klavzula delitve premoženja pravdnih strank, tudi osebnega premoženja, in velja za oba sporazuma. Tožnik sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava pri opredelitvi tožbenega zahtevka kot zahtevka za delno ničnost dogovora, ki ga predstavljata oba sporazuma kot enoten predmet. Sodišča ne bi smelo motiti, da je razdružitev opravljena z dvema sporazumoma. Pravno dopustno je, da sta si zakonca razdelila le del skupnega premoženja, del pa pustila v solastnini ali skupni lastnini. Tožnik trdi, da je razloge za uveljavljanje ničnosti sporazuma z dne 21. 6. 1999 natančno opredelil v svojih navedbah in podprl s predlaganimi dokazi, o katerih sodbi nimata razlogov. S cenilnimi poročili je dokazal, da je vrednost hiše vl. št. 682 k.o. ... 2,5-krat manjša, vrednost lokala v V. vl. št. 497 k.o. ... pa kar 1,76-krat večja od izvedenčeve cenitve, kar je vse v njegovo škodo. Opozarja, da pred zapisom sporazuma ni bilo nobene uradne cenitve nepremičnin. Ničnost sporazuma z dne 21. 6. 1999 je uveljavljal iz razlogov po 47., 49., 51., 52. in 103. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Tem je skupna kršitev moralne norme. O tem pa sodišče ni zavzelo nobenega stališča. Po 49. členu ZOR je nemoralno vsakršno zlorabljanje položaja, zato da kdo pridobi premoženjske ali drugačne koristi zase na račun drugih. Verjel je zapriseženi računovodkinji F. Pred vložitvijo tožbe pa je z izvedencem ugotovil drugačno vrednost hiše in lokala. Zato gre za ravnanje z namenom pridobitve premoženjske koristi toženki in s tem za storitev kaznivega dejanja goljufije v njegovo škodo. Ravno priči F. je sodišče poklonilo vso vero, medtem ko naj bi bila K. neverodostojna priča zgolj zato, ker je bila v času zaslišanja njegova izvenzakonska partnerica. Tožnik v reviziji natančno opisuje, kaj in v kakšni vrednosti sta prejela iz obeh sporazumov in zaključi, da je sam prejel 5,85-krat manj od toženke. O teh odločilnih dejstvih pa izpodbijana sodba nima razlogov. V zvezi z izpolnitvijo razdružitvenega sporazuma z dne 24. 6. 1999 navaja, da je zaključek sodišča, da se toženka ni zavezala izterjati terjatev, prenesenih na tožnika, v nasprotju z določilom XII. sporazuma z dne 24. 6. 1999, s katerim je bilo dogovorjeno, da toženka izterja dolg do kupcev, v kolikor kupci ne bi podpisali cesijskih pogodb in s tem ne bi priznali tožnika kot upnika ali če bi ugovarjali aktivno legitimacijo tožnika. Toženka je celo terjatev, ki jo je nesporno odstopila v izterjavo tožniku, izterjevala sama, kar izhaja iz izpovedi priče Virant in predložene zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju. Toženka mu ni izročila dokumentacije, saj bi sicer stranki v sporazum ne zapisali, da ima tožnik pravico vpogledati v knjigovodsko dokumentacijo. Dokumentacija, ki jo je vložil v spis, je izvedena, ne pa verodostojna listina, ki bi mu lahko služila za izterjavo. Zato je v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na poročilo Davčne uprave z dne 24. 6. 1999, saj ni predlagal, da ga sodišče pribavi, pač pa da pribavi zapisnik o davčnem pregledu, ki je bil opravljen po 24. 6. 1999. Glede podpisanih cesijskih pogodb in plačanih terjatev, prenesenih nanj, pa je predlagal tudi pribavo podatkov pri dolžnikih po predloženem seznamu, kar sodišče ni izvedlo in tudi ne obrazložilo zakaj.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08), je treba v tej zadevi glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v dotlej veljavnem besedilu.

7. Odločitev o povrnitvi stroškov postopka - tudi ko je vsebovana v sodbi - je po svoji pravni naravi sklep. Po prvem odstavku 384. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o pravdnih stroških pa ni sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan, zato revizija proti njemu ni dovoljena. Na podlagi 377. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: da sta se tožnik in toženka kot razvezana zakonca dogovorila o obsegu in razdelitvi njunega skupnega premoženja, pri čemer sta izhajala iz tega, da vsakemu od njiju pripada ½ tega premoženja, da sta ta dogovor zapisala v dveh sporazumih – v enem z dne 21. 6. 1999, s katerim sta si razdelila nepremičnine, in v drugem z dne 24. 6. 1999, s katerim sta si razdelila ostali del, predvsem pravice in obveznosti v zvezi s poslovno dejavnostjo, da sta se dogovorila, da bo tožnik tisti del skupnega premoženja, ki predstavlja terjatve do kupcev iz poslovne dejavnosti, prevzel v deležu 90%, toženka pa v deležu 10%, v takšnem razmerju pa sta se dogovorila tudi o delitvi obveznosti do tretjih iz poslovne dejavnosti, da se nista dogovorila, da bo toženka tožniku jamčila za izpolnitev teh obveznosti, tako da bi jih v primeru neizpolnitve izpolnila ona, ampak sta se dogovorila, da jih bo izterjal tožnik sam, če pa dolžniki po obvestilu o delitvi poslovnih terjatev cesijskih pogodb s tožnikom ne bi podpisali oziroma tožnika ne bi priznali za upnika, bo takšne terjatve izterjala na račun tožnika toženka, da je bila ob sklenitvi sporazuma tožniku izročena celotna poslovna dokumentacija v zvezi s terjatvami do tretjih, ki jih je prevzel on, da tožnik ni dokazal trditev, da je toženko pozival na predložitev dokumentacije za izterjavo, trditev, da je pri številnih dolžnikih hotel izterjati dolg, pa ga zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije ni, trditev, da toženka ni hotela sodelovati pri izterjavi tistih terjatev, kjer mu tretji niso priznavali aktivne legitimacije in da tudi za trditve o neuspelih izterjavah terjatev ni predložil nobenih dokazov, da je v sporazumu z dne 21. 6. 1999 tožnik prevzel tudi kreditne obveznosti do SIB banke d.d., razen zneska 5.000.000,00 SIT, ki se ga je zavezala plačati toženka, vendar je bil ta dogovor v sporazumu z dne 24. 6. 1999 spremenjen, tako da je odplačilo tega kredita v celoti prevzel tožnik.

9. Tožnik v reviziji neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbijani sodbi vsebujeta jasne, zadostne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti. Iz revizijskih trditev izhaja, da mu je toženka njemu pripadajoče zneske, ki jih je prejela iz naslova razdeljenih terjatev, tudi že plačala. Ker mu toženka neporavnanih terjatev ni dolžna plačati, kar je obrazloženo v nadaljevanju, tožnik v reviziji neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov, ki se nanašajo na te terjatve. V reviziji tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič, ki sta jo sodišči opravili v skladu z napotki iz 8. člena ZPP in neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 399. člena ZPP z zatrjevanjem nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o pridobitvi poslovne dokumentacije ter med listinskimi dokazi in izpovedjo prič. S trditvami, da ni prejel dokumentacije o nanj prenesenih terjatvah, nedovoljeno izpodbija dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pravilna odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti sporazuma z dne 21. 6. 1999. Tožnik ta zahtevek zmotno utemeljuje z določilom v sporazumu, po katerem znaša čista iztržljiva vrednost premoženja za vsako pogodbeno stranko do ene polovice. Sodišči sta zaključili, da sta pravdni stranki pri sklepanju sporazumov o razdelitvi skupnega premoženja izhajali iz tega, da vsaki od njiju pripada ½ tega premoženja in tudi revizijsko sodišče ne dvomi, da je taka razlaga povzetega pogodbenega določila pravilna. Vendar to ne pomeni, da je veljavnost obeh sporazumov pogojena z okoliščino, da sta stranki objektivno gledano tudi dejansko prejeli vsaka polovico vrednosti skupnega premoženja. V ostalih določbah sporazumov sta namreč podrobneje določili, kaj pripade vsaki na račun njenega deleža. To pomeni, da sta s sklenitvijo sporazumov pravdni stranki soglašali, da sta si premoženje razdelili po enakih deležih. Z zatrjevanji v reviziji, da je tožnik prejel bistveno manj kot toženka, ker so nepremičnine, ki so mu pripadle, vredne manj, kot je navedeno v sporazumu, toženkine pa več, tožnik uveljavlja zmoto o vrednosti predmeta pogodbe in očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev. Zaradi teh okoliščin pa bi moral - v predpisanih rokih in ob izpolnitvi ostalih pogojev, zlasti zahtevani skrbnosti ravnanj pogodbenih strank (prim. 61. in 139. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) - zahtevati razveljavitev sporazuma in ne ugotovitev njegove ničnosti. Ničnosti sporazuma tudi ne more uspešno uveljaviti s sklicevanjem na okoliščine, nastale v izpolnitveni fazi – na neizpolnitev dogovorjenega in na zaplete pri vnovčevanju pridobljenega premoženja. V ugotovitvah izpodbijanih sodb kot tudi v revizijskih navedbah revizijsko sodišče ne vidi okoliščin, zaradi katerih bi bil sporazum z dne 21. 6. 1999 nemoralen in ničen. Zato je pravilna odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev njegove ničnosti in posledično za izročitev polovice nepremičnin vl. št. 682 in 321 k.o. ... ter za dovolitev vknjižbe tožnikove lastninske pravice.

11. Sodišči sta po presoji revizijskega sodišča pravilno zavrnili tudi denarne tožbene zahtevke, s katerimi tožnik vtožuje izpolnitev zavez iz sporazuma z dne 24. 6. 1999. Zmotno sta sicer zaključili, da terjatve (v deležu 90%) na tožnika niso prešle s cesijo. Kljub temu pa je njuna odločitev pravilna. Iz revizijskih navedb izhaja, da v zavrnjenih denarnih zahtevkih vsebovani zneski predstavljajo vrednost terjatev iz poslovne dejavnosti pravdnih strank, ki jih dolžniki še niso poravnali. Teh terjatev pa toženka tožniku tudi po presoji revizijskega sodišča ni dolžna plačati. Tožnik je namreč na podlagi obravnavanih sporazumov postal upnik teh terjatev, zato bi jih on moral tudi izterjati. Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, zadostuje, da je o odstopu obveščen (prvi odstavek 438. člena ZOR). Po ugotovitvah sodišč se toženka ni zavezala jamčiti za izterljivost terjatev. Odstopnik pa odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve le, če je bilo to dogovorjeno (prvi odstavek 443. člena ZOR).

12. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.