Jedro

Na podlagi dejanske ugotovitve, da niso dokazani vsi elementi odškodninske odgovornosti (za odločitev zadošča že ugotovitev, da enega ni) je pravilna in zakonita odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbeni zahtevek zavrnili kot neutemeljenega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 7,643.168,09 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški postopka in sicer za škodo, ki naj bi jo tožena stranka povzročila tožeči stranki. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je škoda nastala zaradi zatrjevanega nedopustnega ravnanja toženca. Ta je M. K. dopust odobril kot njegov nadrejeni delavec, za to, da ne bo več vozil delavcev na gradbišče pa se je odločil M. K. sam. O problemu je toženec takoj po telefonu obvestil nadrejenega delavca in ker ni dobil povratne informacije je naslednji dan po faksu naročil novega šoferja.

2. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo. Toženi stranki ni mogoče očitati, da je povzročila izpad na delovišču, ker ni zagotovila nadomestnega šoferja. V njegovem ravnanju ni zaslediti nedopustnega ravnanja, nasprotno, ker ni dobil ustnega odziva nadrejenih na obvestilo je še pisno obvestil tožečo stranko na potrebo po drugem vozniku. Zakaj tožeča stranka ni poslala nadomestnega šoferja je njena stvar. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče J. G., saj ta ni bil prisoten pri razgovoru med tožencem in pričo S., zaslišanje v zvezi z nastalo škodo pa ni bilo potrebno, ker je sodišče odločilo, da že temelj odškodninske odgovornosti ni podan.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki (drugega odstavka) 339. člena ZPP. Navaja, da je bila zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju J. G. neutemeljena, saj bi lahko pojasnil, o kakšnih okoliščinah in o čem sploh mu je bilo predočeno glede odsotnosti M. K. in toženca. Nepravilna in zmotna je interpretacija sodišča druge stopnje o nedopustnosti ravnanja toženca. Toženec S. ni povedal, da M. K. ne bo, temveč samo ob pogoju, če se ne bo upoštevalo njegovega obračuna ur. Toženec bi moral poskrbeti za nadomestnega šoferja, ne pa S., ki ni niti vedel, da je toženec M. K. celo odobril dopust. Potrebo po šoferju je tožena stranka opazila šele 8. 3. 2004, vendar v tako kratkem času ni mogla organizirati nadomestila.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodba ima jasno in zadostno utemeljitev tudi o tem, zakaj zaslišanje predlagane priče J. G. ni potrebno. Zavrnitev dokaznega predloga pa ne pomeni take kršitve.

8. Tožeča stranka drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izrecno ne uveljavlja. Navedbe o zavrnitvi dokaznega predloga (z zaslišanjem priče) se nanašajo na postopek pred sodiščem prve stopnje. Taka kršitev bi lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je v revizijskem postopku mogoče uveljavljati le, če je storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Njene navedbe je zato mogoče obravnavati le kot nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Poleg tega pa tožeča stranka še v reviziji navaja, da naj bi predlagana priča kaj vedela povedati v zvezi z dopustom toženca in o izsiljevanju M. K., kar oboje za odločitev o tožbenem zahtevku sploh ni bilo pomembno. Glede česa naj bi bila priča še seznanjena iz revizije ne izhaja, saj ostaja stavek z navedbo o tem nedokončan.

9. Po določbi prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) je delavec odškodninsko odgovoren delodajalcu, če na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo. Upoštevajoč to določbo in določbe Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ) o odškodninski odgovornosti, morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca podani kumulativno vsi elementi odgovornosti, kot jih navaja že sodba sodišča prve stopnje: da gre za škodo, povzročeno z nedopustnim ravnanjem delavca na delu ali v zvezi z delom, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delavca (namen ali huda malomarnost).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je škoda nastala zaradi zatrjevanega nedopustnega ravnanja tožene stranke oziroma, da njegovo ravnanje sploh ni bilo nedopustno. Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske ugotovitve in dokazno oceno sodišča prve stopnje: v ravnanju toženca ni zaslediti nedopustnega ravnanja. Na podlagi dejanske ugotovitve, da niso dokazani vsi elementi odškodninske odgovornosti (za odločitev zadošča že ugotovitev, da enega ni) je pravilna in zakonita odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbeni zahtevek zavrnili kot neutemeljenega.

11. Ker je po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno (česar tožeča stranka v reviziji niti ne zatrjuje), zatrjevani revizijski razlog pa ni podan, je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.