Jedro

ZDen daje denacionalizacijskemu upravičencu možnost izbire med vrnitvijo podržavljenega podjetja in odškodnino in te izbire ne veže na nobene pogoje. Zavezanec za plačilo odškodnine v obveznicah je Slovenski odškodninski sklad.

Za ocenitev vrednosti podržavljenega podjetja in ugotavljanja odškodnine je bilo sicer pristojno okrožno sodišče, gradivo za odločbo pa je pripravila strokovna komisija, ki jo je imenovalo sodišče, vendar ta okoliščina sama zase še ne pomeni, da je samo gradivo strokovne komisije, ki ima v bistvu značaj izvedenskega mnenja, lahko podlaga za določanje odškodnine v denacionalizacijskem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za gospodarstvo Občine je z odločbo z dne 15.6.1994 odločil, da bivši lastnici podržavljenega podjetja pripada odškodnina v višini 345.464,04 DM v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada, izplačljivih v tolarski protivrednosti. V petnajstih dneh po pravnomočnosti odločbe je tožeča stranka dolžna izročiti obveznice skrbniku M.L. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke. V obrazložitvi odločbe navaja, da v primeru vračanja podržavljenega premoženja po določbah 34. in 37. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) upravičenec lahko odkloni vrnitev v naravi in v tem primeru ima pravico do odškodnine (40. člen). Zavezanec za odškodnino v obveznicah ali delnicah Republike Slovenije je Slovenski odškodninski sklad (51. člen ZDen), kar izhaja tudi iz namena ustanovitve Slovenskega odškodninskega sklada. Uporaba splošnih odškodninskih predpisov, na katere se sklicuje tožeča stranka (1. odstavek 6. člena ZDen), bi bila tako v nasprotju z zakonom. Neutemeljeni so tudi vsi ugovori glede višine odškodnine. Vrednost podržavljenega premoženja se ugotavlja na podlagi aktive ob podržavljenju oziroma zapisnikih ob njegovem odvzemu. V obravnavani zadevi je bilo premoženje prevzeto 29.4.1948 in v naslednjih dneh popisano ter ocenjeno z zapisnikom dne 9.7.1948. Na podlagi tega zapisnika je bil opravljen preračun vrednosti podržavljenega premoženja, organ prve stopnje pa je obrazložil, zakaj je vzel za podlago navedeno cenitev in ne kasnejšo cenitev strokovne komisije za ugotavljanje čistih aktiv nacionaliziranih podjetij in s temi razlogi se strinja tudi tožena stranka. Dejansko izplačana odškodnina sicer vpliva na višino odškodnine, vendar tožeča stranka v postopku ni predložila nobenega dokaza o izplačilu odškodnine in zato ta tožbeni ugovor ne vzbuja dvomov v ugotovitev, da odškodnina ni bila plačana. Tožeča stranka v tožbi navaja, da iz odločbe organa prve stopnje ni jasno razvidno, ali je zavezanka za odškodnino na podlagi 40. ali 43. člena ZDen, medtem ko tožena stranka meni, da je zavezanka na podlagi 40. člena tega zakona. Premoženje podržavljenega podjetja je po listinah v spisih prešlo na druga "znana še obstoječa podjetja", kar pomeni, da je zavezanca za vrnitev premoženja mogoče ugotoviti. Slovenski odškodninski sklad je zavezanec samo v primerih iz 43. člena ZDen, ko vrnitev ni mogoča, po določbah 40. člena pa ne gre za tak primer. Zato tožeči stranki na podlagi 40. člena zakona ni mogoče naložiti odškodninske obveznosti, ker bi to pomenilo prevalitev bremena denacionalizacije z dejanskega zavezanca po 51. členu ZDen na tožečo stranko. Zato bi postopek denacionalizacije upravni organ moral voditi zoper podjetja, ki so prevzela podržavljena sredstva, za kar je podlaga v določbi 1. odstavka 6. člena zakona, ki je vključena z namenom, da se v primerih splošne odškodninske odgovornosti poišče zavezanca. Sporna je tudi višina določene odškodnine. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem organa prve stopnje in tožene stranke, da je z zapisnikom z dne 9.7.1948 ugotovljena vrednost podržavljenega premoženja realnejša zato, ker so komisije okrožnih sodišč po navodilih nižje cenile premoženje, saj je ta ugotovitev pavšalna. Tožena stranka ni upoštevala, da je v zapisniku, na katerega se sklicuje, ugotovljena bilančna vrednost. V zapisniku strokovne komisije pa je ugotovljena dejanska vrednost premoženja v času podržavljenja in razlogi komisije za novo cenitev na primer, da ni upoštevala cen, ki so posledice vojne, zastarelost nekaterih strojev, stopnjo obrabljenosti, nezmožnost obratovanja nekaterih strojev in drugo. Tožena stranka bi morala upoštevati, da so po tedanjih predpisih sodišča in njihove komisije bila pristojna za ocenjevanje nacionaliziranih podjetij in določanje odškodnin, zato so le-ti zapisniki oziroma poročila verodostojne listine. Oba organa sta tudi prezrla, da pasiva ni bila popolno ugotovljena, kar je razvidno iz zapisnika z dne 26.10.1948. Glede na določbo 72. člena ZDen bi upravni organ po uradni dolžnos ti moral ugotoviti, ali je denacionalizacijskemu upravičencu bila izplačana odškodnina za podržavljeno premoženje, zato se organa ne bi smela zadovoljiti z izjavo vlagatelja zahteve, da odškodnina ni bila izplačana. Tožena stranka se tudi ni opredelila do ugovora o najdeni v gotovini, kar bi lahko vplivalo na višino odškodnine. O pritožbi je tožena stranka odločila po spremembi in dopolnitvi Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 48/94), zato bi po uradni dolžnosti morala paziti na izvršljivost odločbe in izrek spremeniti v delu, ki se nanaša na izvršitev odločbe, saj po spremembi zakona ta rok ne sme biti krajši od treh mesecev in ne daljši od šestih mesecev. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in poudarja, da se zahteva za denacionalizacijo nanaša na odškodnino, organ pa je vezan na zahtevo stranke. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeta stranka M.L. v odgovoru na tožbo poudarja, da je zahteval vrnitev podržavljenega premoženja v obliki odškodnine zato, ker je neznana usoda podržavljenega podjetja. Prvotno se tožeča stranka tudi ni protivila položaju zavezanca, ampak je izpodbijala le višino zahtevane odškodnine. Smiselno predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo podjetja, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48), za katero organ prve stopnje ugotavlja, da ni jasno, v katera podjetja je premoženje prešlo. Vlagatelj zahteve za podržavljeno podjetje zahteva odškodnino v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Oba organa pravilno ugotavljata, da določba 40. člena ZDen daje upravičencu možnost izbire med vrnitvijo podjetja po določbi 34. člena tega zakona in odškodnino v obveznicah ali delnicah Republike Slovenije. Zakon te izbire ne veže na nobene pogoje, zato je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da bi upravni organ moral voditi postopek proti "znanim obstoječim podjetjem", v katera naj bi prešlo podržavljeno premoženje. Organ prve stopnje se res sklicuje tudi na določbo 43. člena ZDen, kar bi lahko zavajalo, vendar tožena stranka sprejeto odločitev pravilno opira na določbo 40. člena zakona in tožeča stranka tudi ne zatrjuje, da bi v obravnavani zadevi dejansko šlo za situacijo iz 43. člena ZDen. Vendar je zmotno stališče tožeče stranke, da je zavezanka samo v primeru iz 43. člena zakona. Za plačevanje odškodnine v postopku denacionalizacije se namreč izdajo obveznice (1. odstavek 45. člena), sredstva za kritje obveznosti izdanih obveznic pa se zbirajo v Slovenskem odškodninskem skladu (49. člen) - torej pri tožeči stranki, ki je zavezanka za odškodnino v obveznicah (4. odstavek 51. člena). Ker ZDen določa obliko plačila odškodnine in zavezanca, se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na določbo 1. odstavka 6. člena tega zakona, saj se splošni premoženjski in odškodninski predpisi uporabljajo le, če niso v nasprotju s tem zakonom.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori glede višine odškodnine. Točno je, da sta oba organa kot podlago za izračun odškodnine vzela vrednost podržavljenega podjetja ugotovljeno z zapisnikom komisije MLO Ljubljana z dne 9.7.1948. Po ugotovitvah organa prve stopnje je tako ugotovljena vrednost realnejša, ker je cenitev bila opravljena takoj po nacionalizaciji in temelji na natančnem popisu strojev, orodja, inventarja, zalog blaga, maziv in goriv, embalaže, terjatev do dolžnikov in terjatev upnikov, in na te razloge se sklicuje tudi tožena stranka. Res je sicer, da je po uredbi o postopku za ocenitev vrednosti in o ugotavljanju odškodnine za nacionalizirano premoženje (v nadaljevanju: Uredba, Uradni list FLRJ, št. 98/47) okrožno sodišče bilo pristojno za ugotavljanje čistih aktiv nacionaliziranega podjetja in določanje odškodnine, gradivo za odločbo pa je pripravila strokovna komisija, ki jo je imenovalo sodišče (1. in 2. člen), zato tožeča stranka meni, da bi slednja cenitev morala biti podlaga za ugotavljanje odškodnine. Toda po mnenju sodišča ta okoliščina sama zase še ne pomeni, da je samo gradivo te strokovne komisije lahko podlaga za določanje odškodnine v denacionalizacijskem postopku. Že po cit. uredbi je imelo gradivo strokovne komisije v bistvu značaj izvedeniškega mnenja, zoper katero je bivši lastnik imel možnost ugovora (8. člen) in šele potem je sodišče določilo odškodnino. Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi sodišče v obravnavani zadevi določilo odškodnino, niti da bi bil postopek ugotavljanja vrednosti podržavljenega podjetja izveden v skladu z 8. členom cit. uredbe. Pri tem sodišče pripominja, da se je po izrecni določbi 17. člena uredbe vrednost nacionaliziranega podjetja ugotavljala po dejanski prometni vrednosti, upoštevajoč pri tem vrednost, s katero se to premoženje vodi v knjigah (knjižna vrednost). Vendar tožeča stranka niti ne zatrjuje, da bi cenitev strokovne komisije bila opravljena v skladu z navedeno določbo in z uredbo nasploh. Organ prve stopnje namreč pravilno in v skladu z zapisnikom oziroma cenitvijo strokovne komisije ugotavlja, da komisija ni upoštevala cenitve komisije MLO Ljubljana, ker je cenitev previsoka glede na dejansko vrednost podjetja za socialistično gospodarstvo. Navedenega kriterija cenitve pa uredba ne vsebuje. Upoštevajoč vse navedeno in neobrazloženo strokovno mnenje strokovne komisije, zakaj in pri katerih delih podržavljenega podjetja in na kakšni podlagi je le-to nižje ocenila, sodišču tožbeni ugovori ne vzbujajo dvomov v sprejeto ugotovitev, da je realnejša cenitev premoženja komisije MLO z dne 9.7.1948, zato je utemeljeno ta cenitev podlaga za izračun odškodnine. Na višino odškodnine bi sicer lahko vplivala vrnitev ob nacionalizaciji najdene gotovine bivšemu lastniku, vendar tožeča stranka med upravnim postopkom in ne v tožbi ni predložila o tem nobenega dokaza niti ni konkretno zatrjevala, da bi bila gotovina vrnjena bivši lastnici in kaj takega tudi iz listin v poslanih upravnih spisih ne izhaja. Zato sodišče tega tožbenega ugovora ni moglo upoštevati, čeprav tožena stranka ta ugovor le pavšalno zavrača, kar pa po mnenju sodišča ni moglo vplivati na odločitev. Točno je tudi, da na višino odškodnine lahko vpliva tudi dana odškodnina bivšemu lastniku za podržavljeno premoženje, vendar se le-ta upošteva le, če je presegala 30 % vrednosti podržavljenega premoženja (1. odstavek 72. člena ZDen). Tožeča stranka pa niti ne zatrjuje, da bi izplačana odškodnina presegla 30 % vrednosti podržavljenega podjetja, zato je v tej zadevi vprašanje dane odškodnine v bistvu irelevantno. Ne glede na navedeno pa tudi sicer pavšalni ugovor tožeče stranke ("potrebno zaslišati še kakšno pričo") tudi sicer sodišču ne vzbuja dvoma v sprejeto dejansko ugotovitev, da odškodnina ni bila dana, čerpav ta ugotovitev temelji samo na izjavi vlagatelja zahteve. Izračuna odškodnine, ki je bil opravljen na podlagi 5. odstavka 44. člena ZDen, pa tožeča stranka ne izpodbija.

V času izdaje odločbe prve stopnje dne 15.6.1994 (ki je po podatkih upravnih spisov bila tožeči stranki vročena 17.6.1994) veljavni Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 7/93) ni določal roka za izvršitev odločbe (6. člen). Zato je v skladu z določbo 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) organ prve stopnje pravilno določil rok za izdajo obveznic. Navedena določba zakona je bila dopolnjena z zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 48/94, ki velja od 23.8.1994 dalje), po kateri rok določen za izvršitev odločbe, ki se glasi na odškodnino, za katero je zavezanec Sklad, ne sme biti krajši od treh mesecev in ne daljši od šestih mesecev (3. odstavek 6. člena). Vendar je zmotno stališče tožeče stranke, da je zaradi navedene dopolnitve zakona izpodbijana odločba neizvršljiva, saj je rok za izpolnitev obveznosti določen. Zaradi kasnejše dopolnitve zakona z določenim rokom za izpolnitev obveznosti pa izpodbijana odločba tudi ni nezakonita, ker organ prve stopnje o zadevi odloči na podlagi dejanskega in pravnega stanja ob odločitvi in se zakonitost akta prve stopnje presoja po trenutku, ko je akt izdan, spremenjena oziroma dopolnjena določba 6. člena navedenega zakona pa glede tega tudi ne določa drugače. Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljene ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.