Jedro

Posamezni etažni lastnik se z odjavo iz sistema daljinskega ogrevanja ne more razbremeniti skupnega stroška, ki je posledica veljavno sprejete odločitve etažnih lastnikov, da se stavba priključi na sistem daljinskega ogrevanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 165979/2014 s 4. 12. 2014 za glavnico 127,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, natančneje razvidnih iz I. točke izreka izpodbijane sodbe (in 11. točke obrazložitve te sodbe); v preostalem delu pa sklep zaradi delnega umika tožbe razveljavilo. Toženki je še naložilo, da mora tožeči stranki plačati 67,24 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitve določb pravdnega postopka iz 11., 14., in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje toženka. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe. Pritožbeni razlogi so nejasni, takšne vsebine, da jih je zelo težko razumljivo povzeti1, nekaterih ni mogoče niti smiselno povzeti.

Navaja, da etažni lastniki stavbe K. niso prenesli upravičenja terjati neplačnike na tožečo stranko, zato ta ni aktivno legitimirana.

Pritožnici se zdi višina zneska terjatve nerazumljiva. V sodbi je naveden znesek 289,05 EUR, tožeča stranka pa ga je že v prvi pripravljalni vlogi zmanjšala na 127,94 EUR. V I. točki sodbe sodišče navede pavšalne zneske, tako ni možno ugotoviti, za kateri račun je sodišče “ustavilo terjatev“ glede na že poravnano obveznost. Ker je bila maja 2000 sporazumno prekinjena pogodba tožeče stranke za sporno stavbo, je prenehal obstoj odčitavanja porabe toplote na skupnem odjemnem mestu. Vsi dogovori upravnika z zunanjimi dobavitelji so nični, ker niso potrjeni s soglasjem vseh etažnih lastnikov. Vsak etažni lastnik je pridobil status individualnega odjemalca. Toženka je tak status uveljavila s pisno odpovedjo storitve dobave toplote in po dvanajstih mesecih ničelne porabe, razmerje za dobavo toplote po 31. členu Splošnih pogojev ne zavezuje več.

Sodišče je odločitev pavšalno oprlo na obstoj toplotne postaje v stavbi (čeprav uradno ne obstaja), tožeča stranka ni predložila dokazov o njenem obstoju z uradno določenim ID stavbe in o obratovanju. Tudi ni predložila dokumentacije, na podlagi katere je spremenjena priključna moč.

Tožeča stranka ni predložila veljavnega razdelilnika stroškov in knjige evidence odčitkov na kalorimetrih, v kateri je zapisano stanje porabe za stavbo s strani etažnih lastnikov.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi ne presega 2.000,00 EUR (gre torej za spor majhne vrednosti, v katerem se uporabljajo pravila 30. poglavja ZPP), se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ne zasledi nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožnica navaja, da se pritožuje zaradi bistvenih kršitev iz 11., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V katerem delu obrazložitve izpodbijane sodbe naj bi prišlo do nasprotja med tem, kar se navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, pritožnica ne pojasni. Ker na obstoj kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožnica brez vsebinske artikulacije pritožbenega očitka, preizkusa v smeri očitane kršitve ne more doseči. 7. Tudi tega, v katerem delu naj bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, pritožnica ne pojasni. Uradni preizkus izpodbijane sodbe pa pokaže, da je njen izrek jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, v sodbi so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni, razumljivi in si ne nasprotujejo. Očitane bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne predstavlja to, če se sodišče ne opredeli do pravno nepomembnih ali nerazumljivih navedb pravdnih strank.

8. Bistveno kršitev oziroma kršitve iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zajema več možnih pomanjkljivosti: nesposobnost biti stranka, procesna nesposobnost, nepravilnost zastopanja (pravnih in procesno nesposobnih), neobstoj ali nepravilnost pooblastila za zastopanje. Pritožbeno sodišče (ponovno ob uradnem preizkusu) pri tožeči (ali toženi stranki) ne najde nobene od naštetih pomanjkljivosti.

9. Pritožbene trditve o aktivni legitimaciji tožeče stranke (tudi če bi bile utemeljene), ne bi pomenile, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zahtevek tožeče stranke, ki ga ta ne more uveljavljati (ker je upnik nekdo tretji, ne tožeča stranka), bi bil pač neutemeljen.2 Vendar tudi za tak primer ne gre. Tožeča stranka je po (neizpodbojnih) ugotovitvah sodišča prve stopnje dobaviteljica komunalnih storitev v večstanovanjski stavbi, toženka pa lastnica stanovanja v tej stavbi. Tožeča stranka od toženke zahteva plačilo za obratovanje sistema daljinskega ogrevanja, torej plačilo fiksnih skupnih stroškov, ki niso odvisni od (ne)porabe toplote3, to pa je njena terjatev do etažnih lastnikov. Kaj bi torej morali lastniki (dolžniki) prenesti na tožečo stranko, da bi lahko uveljavljala svoj lastni zahtevek, pritožbenemu sodišču ni jasno.4 Kakšno pooblastilo naj bi dal tožeči stranki upravnik stavbe, da bi lahko uveljavljala lastno terjatev do toženke, tudi ne.

10. Pritožbeno sodišče ne razume, kam meri pritožbena trditev, da toplotna postaja v stavbi uradno ne obstaja in z njo povezane trditve o evidencah vknjižbe lastninske pravice ter dokaznem gradivu iz uradnih evidenc tj. katastra stavb. Toplotna postaja lahko le obstaja ali pa ne; vprašanje njenega obstoja pa je dejanska ugotovitev, ki je v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati. Če uporaba izraza “uradno“ meri na pravilnost uporabe materialnega prava, je stališče tako nerazumljivo, da se pritožbeno sodišče do njega ne more opredeliti, zmotne uporabe materialnega prava pa ne zazna.

11. Kar se tiče višine terjatve, je v uvodu5 sodbe res (in povsem pravilno) navedeno, do je sodišče obravnavalo zahtevek zaradi plačila 289,05 EUR. Iz izreka6 izpodbijane sodbe jasno izhaja odločitev sodišča: sklep o izvršbi je obdržalo v veljavi za 19,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2013, 26,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2014, 70,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2014 in 10,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2014 (I. točka izreka); v preostalem pa ga je zaradi umika7 razveljavilo (II. točka izreka). Iz obrazložitve8 izpodbijane sodbe tudi natančno izhaja, kako je sodišče upoštevalo toženkino delno plačilo. V 14. točki obrazložitve je pojasnilo, koliko na podlagi katerega računa in za katere neplačane postavke tožena stranka po delnem plačilu še dolguje. Takšna obrazložitev vsekakor omogoča preizkus pravilnosti (in konkretno izpodbijanje) upoštevanja toženkinega plačila. Posplošena pritožbena graja takšnega izpodbijanja ne predstavlja.

12. Pritožnici je bilo že pojasnjeno9, da se posamezni etažni lastnik z odjavo iz sistema daljinskega ogrevanja ne more razbremeniti skupnega stroška, ki je posledica veljavno sprejete odločitve etažnih lastnikov, da se stavba priključi na sistem daljinskega ogrevanja. Razlogi v 7., 8. in 19. točki izpodbijane sodbe so pravilni in ne terjajo nobene dopolnitve.10

13. Pritožnica izpodbija še ugotovitve sodišča prve stopnje o priključni moči. V njihovem bistvu gre za dejanske ugotovitve, ki jih v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati. Kolikor gre v tem delu za uporabo (podzakonskega) prava, konkretneje Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja na območju mesta T., tarifnega sistema in Uredbe o oblikovanju cen proizvodnje in distribucije pare in tople vode za namen daljinskega ogrevanja za tarifne odjemalce, pritožbeno sodišče zmotne uporabe ne zazna.

14. Kako se delijo fiksni stroški med posamezne etažne lastnike, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno pojasnilo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (glede na delež ogrevalne površine stanovanja v odnosu do skupne ogrevalne površine). Pritožbene trditve o veljavnem razdelilniku stroškov, ki bi ga morali potrditi vsi etažni lastniki, so brezpredmetne.

15. Ker torej pritožba ni utemeljena, kot je bilo pojasnjeno, pa tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

1 In še za ta povzetek ne more biti gotovo, ali navedbam daje pomen, ki jim ga je želela dati pritožnica. 2 Pri tem gre za vprašanja pravilne uporabe materialnega prava. 3 Neodločilne so zato pritožbene trditve o odčitavanju porabe, knjigah evidence odčitkov na kalorimetrih in potrjevanju stanja porabe. 4 Morda ima pritožnica v mislih sodno prakso v zvezi z aktivno legitimacijo upravnika, ki jo je mogoče kratko predstaviti takole: „Upravnik od etažnih lastnikov lahko izterjuje stroške na pogodbeni podlagi, torej, če ima za to posebno pooblastilo, sicer pa le, če je stroške založil iz lastnih sredstev.“ Ta je posledica dejstva, da upravnik v osnovi ni upnik terjatev iz naslova obratovanja. Ker tožeča stranka ni upravnik, ampak dobavitelj, gre za povsem drugačno situacijo. 5 Gre za del sodbe, ki vsebuje podatke, ki identificirajo udeležence postopka, obravnavani predmet in druge formalne okoliščine. 6 To je del sodbe, ki vsebuje odločitev sodišča. 7 Do pravnomočne odločitve sodišča o umiku, sodišče obravnava tudi ta del tožbenega zahtevka, kar pravilno odraža tudi navedba zneska 289,05 EUR v uvodu sodbe. 8 To je del sodbe, v katerem so pojasnjeni razlogi, ki so sodišče vodili k odločitvi. 9 Odločbi VSL II Cp 3338/2015 in II Cp 1737/2016: „Po 8. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), veljavnega ob izgradnji sistema centralnega ogrevanja v obravnavani večstanovanjski stavbi, med skupne dele večstanovanjske stavbe sodijo tudi naprave za ogrevanje, skupni deli pa so v solastnini etažnih lastnikov, sorazmerno njihovemu deležu v razmerju do vrednosti celotne etažne lastnine (12. člen SZ). Za odločitve v zvezi z upravljanjem (posebnih) skupnih prostorov, delov, objektov in naprav je potreben sporazum solastnikov, katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše, za odločitve, ki presegajo upravljanje, pa je bilo potrebno soglasje vseh solastnikov (31. člen SZ).“ 10 Morda ni odveč, če pritožbeno sodišče pritožnici a contrario pojasni: Le s soglasjem ustrezne večine etažnih solastnikov se lahko spremeni način delitve skupnih stroškov posebnega skupnega dela.