Jedro

Glede na zastaralne roke iz 2. odstavka 110. člena ZDR, mora delodajalec izredno odpoved PZ podati najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga za izredno odpoved PZ. Zato je tožena stranka izredno odpoved PZ dne 24.12.2003 lahko podala le za kršitev strorjeno dne 12.12.2003, saj je v zvezi z ostalimi kršitvami subjektivni rok za podajo odpovedi že potekel.

Definicija "hude malomarnosti" v zakonu ni opredeljena, je pa sodna praksa izoblikovala stališče, da gre za hudo malomarnost takrat, ko oseba ne ravna niti s takšno pazljivostjo, kot običajen človek. Za voznika motornega vozila, ki to dejavnost opravlja poklicno, se pričakuje, da ravna še z večjo skrbnostjo po pravilih stroke in običajih. Ker je tožnik kot poklicni voznik pri vzvratni vožnji pri parkiranju avtobusa poškodoval drug avtobus, njegovo ravnanje predstavlja ravnanje iz hude malomarnosti in je podana izredna odpoved PZ zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24.12.2003 tožene stranke nezakonita, in da ga je dolžna pozvati nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto avtomehanik - voznik, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 24.12.2003 dalje, tako da mu delovno razmerje ni prenehalo in mu od 24.12.2003 obračunati osnovno plačo v višini

79.498,00 SIT bruto z vsemi dodatki, pristojnim organom plačati davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca in tožeči stranki izplačati neto zneske, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu za pretekli mesec in mu povrniti stroške postopka.

Sklenilo je, da se tožba, po kateri je dolžna tožena stranka plačati tožniku pogodbeno kazen v višini 238.494,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2003 dalje do plačila, zavrže.

Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni nikoli zanikal, da bi prišlo do manjših nesreč, vendar pri tem ni podana huda malomarnost, kot to ugotavlja sodišče, temveč je šlo le za manjše nerodnosti, ki so se tožniku zgodile pri vožnji z avtobusom, ki so bile posledica tožnikove nezadostne izkušenosti. Sodišče prve stopnje se je podrobno ukvarjalo le s kršitvijo z dne 12.12.2003, ko je tožnik s svojim avtobusom zadel v stransko bočno ogledalo zadaj parkiranega avtobusa, pri čemer ugotavlja, da je kršil določbo 20. člena ZVCP, čeprav kasneje ugotavlja, da je prek premikom avtobusa pogledal in ugotovil razdaljo med njegovim in zadaj stoječim vozilom, slaba presoja, ki je v tem, koliko lahko zapelje nazaj, pa ne more pomeniti hude malomarnosti tožnika. Res poklic voznika terja visoko stopnjo skrbnostjo, zaradi tega pa bi sodišče moralo ugotoviti prepričljivejše razloge za ugotovitev hude malomarnosti na strani tožnika. Vseeno ne gre prezreti, da ni šlo za nikakršne hujše kršitve, temveč res za manjše nerodnosti, ki prav gotovo ne morejo voditi v hudo malomarnost. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se napačno sklicuje na pogostot kršitev in tudi na tem utemeljuje višjo stopnjo tožnikove krivde, pri čemer tožnik opozarja, da kvantiteta kršitev ne more rezultirati večjo stopnjo krivde, temveč se mora vsak primer obravnavati ločeno. Sodišče tudi ni ugotovilo vseh elementov, ki se zahtevajo za izrek izredne odpovedi in sodba nima v tem delu razlogov o odločilnih dejstvih. Druga alinea 1. odstavka 111. člena ZGD (pravilno: ZDR) poleg hude malomarnosti zahteva tudi hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, sodišče pa hujše kršitve ni ugotavljalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša odločbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delavca, zaradi ponavljajočih kršitev delovnih obveznosti, povzročenih iz hude malomarnosti. Tožena stranka je tožniku očitala hujše kršitve delovne dolžnosti na delovnem mestu voznik avtobusa in sicer 5.5.2003 poškodbo desnih bočnih vrat prtljažnika, 30.5.2003 z vozilom zadel v rob škarpe, poškodba stranskih stekel, 2.9.2003 v naselju Zvrče zadel spredaj stoječe vozilo, 30.9.2003 pri parkiranju zadel stoječi avto,

3.11.2003 zadel v zadnji del osebnega vozila in 12.12.2003 na AP pri vzratni vožnji zadel stoječi avtobus. Tožnik dogodkov ni zanikal, meni pa, da gre le za manjše nerodnosti, in da nikakor ni mogoče govoriti o hudi malomarnosti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da ne gre za nadaljevano kršitev delovne obveznosti, zaključeno z 12.12.2003, temveč je potrebno vsak dogodek obravnavati samostojno. Glede na potek zastaralnih rokov iz 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, da mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga, je sodišče pravilno ugotovilo, da je lahko tožena stranka dne 24.12.2003 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku le zaradi kršitve, storjene 12.12.2003, ker je v zvezi z ostalimi kršitvami subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v 110. členu ZDR, že potekel. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s kršitvijo dne 12.12.2003, ko je tožnik na avtobusni postaji Kranj pri vzvratni vožnji zadel zadaj za njim stoječ avtobus, pri čemer ga je poškodoval, huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja iz hude malomarnosti, za kar lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Navedeno ravnanje ni mogoče šteti kot le manjšo nerodnost, kot se to zavzema tožnik.

Kaj je huda malomarnost sicer zakonodaja ne opredeljuje, sodna praksa pa je izoblikovala pravni standard, da gre za hudo malomarnost takrat, kadar oseba ne ravna niti s takšno pazljivostjo, kot običajen človek. Tožnik je bil poklicni voznik in je povzročil poškodovanje drugega vozila pri opravljanju svojega dela kot voznik avtobusa. Za voznika motornega vozila, ki poklicno opravlja dejavnost, se pričajuje, da ravna z večjo skrbnostjo po pravilih stroke in običajih. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je pomenilo ravnanje tožnika, ko je pri vzratni vožnji med parkiranjem avtobusa poškodoval drug avtobus, predstavlja ravnanje iz hude malomarnosti, za kar se lahko izredno odpove pogodba o zaposlitvi.

Kršene pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja iz hude malomarnosti je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Po določbi 31. člena ZDR pa mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tako navedeno ravnanje predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je tožena stranka lahko tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno upoštevalo tudi predhodne nezgode tožnika, saj so to okoliščine, iz katerih je mogoče zaključiti, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kot to določa 1. odstavek 110. člena ZDR.

Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotovilo vseh elementov, ki se zahtevajo za izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je zavrglo tožbo za plačilo pogodbene kazni, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbo zavrglo, saj plačilo pogodbene kazni zapade v plačilo šele po tem, ko sodišče ugotovi nezakonito prenehanje delovnega razmerja, kot je to določeno v 28. členu Kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 40/98), zaradi česar je bila tožba v tem delu preuranjena.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP in 2. točki 365. člena ZPP.