Jedro

Lokacijski načrt za navedeni mejni prehod ne zajema območja, na katerem ležijo navedene tožničine parcele. Tožnica je bila sicer pritegnjena v postopek kot stranska udeleženka zaradi morebitnih vplivov gradnje na njena zemljišča, vendar izpodbijano gradbeno dovoljenje ne zajema zemljišč, ki so v njeni lasti. Zato – kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje – v tem postopku, ki se nanaša na gradbena dela z mejnim prehodom, tožnica ne more uveljavljati ugovorov v zvezi z gradnjo priključka na bodočo avtocesto, ker to ni predmet tega postopka. Vplivi gradnje mejnega prehoda na sosednja zemljišča pa so bili – kot to navaja sodišče prve stopnje – presojeni že v prejšnjih postopkih izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 11. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi vloge investitorja – Vlade Republike Slovenije, spremenila in dopolnila delno enotno dovoljenje za gradnjo mednarodnega mejnega prehoda A. z dne 1. 12. 2003. Dovoljene spremembe in dopolnitve so taksativno navedene v toči I. izreka izpodbijane odločbe. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa sodišče prve stopnje tožnice ni oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 22. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo objektov na mejnih prehodih (Uradni list RS, št. 111/01) ter na določbo 73. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO). Ugotavlja, da je odločba tožene stranke zakonita, saj so bili izpolnjeni pogoji za spremembo gradbenega dovoljenja na podlagi zahteve investitorja. Izdano dovoljenje ne bo poseglo v tožničine parcele.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh razlogov po 72. členu ZUS. Trdi, da je bil postopek v upravnem sporu bistveno kršen, saj so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, poleg tega tožnica ni bila zaslišana. Vztraja pri ugovoru, da bo poseženo v njene parcele. Dopolnjeno dovoljenje bistveno povečuje negativni vpliv na tožničine parcele. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje.

Tožena stranka in investitor (v tem upravnem sporu prizadeta stranka) na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06). Po določbi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo tega zakona, Vrhovno sodišče obravnava kot pritožbe tem zakonu, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po tem zakonu, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe obravnavajo kot dovoljene in pravočasne revizije po ZUS-1. V obravnavanem primeru se pritožba tožnice obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je pravnomočnost sodbe pogoj za začetek gradnje na podlagi enotnega dovoljenja za gradnjo.

V obravnavani zadevi gre za spremembo pravnomočnega enotnega dovoljenja za gradnjo mednarodnega mejnega prehoda A., ki ga je izdala tožena stranka kot stvarno pristojen organ na podlagi 22. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo objektov na mejnih prehodih. Navedeni zakon ureja določena vprašanja, povezana s pridobivanjem nepremičnin, pripravo in sprejetjem lokacijskega načrta za mejni prehod ter izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo. V postopku izdaje dovoljenja pa se glede gradnje uporabljajo tudi predpisi s področja graditve objektov. Po določbi 73. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04-UPB1, ZGO-1) se gradbeno dovoljenje lahko na zahtevo investitorja spremeni. Če pa se po izdaji pravnomočnega gradbenega dovoljenja projekt za izvedbo tako spremeni, da pomeni to za objekt, ki se gradi, spremembo pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem, in elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali spremembo predpisanih bistvenih zahtev, pa je investitor dolžan vložiti zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja.

Kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, je investitor v obravnavanem primeru predlagal spremembo gradbenega dovoljenja zaradi prilagoditve nivoja platoja mejnega prehoda zaradi prilagoditve predvideni priključitvi na bodočo traso avtoceste. Ta okoliščina ni sporna in tožnica tudi ne ugovarja, da investitor ni predložil vse potrebne dokumentacije in soglasij ter dokazil o pravici graditve. Tožnica zatrjuje, da bi moralo sporno enotno gradbeno dovoljenje zajemati tudi parcele, ki bodo potrebne za izvedbo gradnje priključka avtoceste na mednarodni mejni prehod A., kakor tudi o rušitvi objektov na trasi bodočega priključka na avtocesto. Njeni ugovori se tako nanašajo na parc. št. ... k.o. B., ki so v njeni lasti in ležijo na trasi bodoče avtoceste. Toda takšen njen ugovor je tudi po presoji pritožbenega sodišča brezpredmeten, saj se izpodbijana odločba (enako kot vloga investitorja), kar je predmet tega postopka, nanaša na gradnjo mednarodnega mejnega prehoda A. Lokacijski načrt za navedeni mejni prehod ne zajema območja, na katerem ležijo navedene tožničine parcele. Tožnica je bila sicer pritegnjena v postopek kot stranska udeleženka zaradi morebitnih vplivov gradnje na njena zemljišča, vendar izpodbijano gradbeno dovoljenje ne zajema zemljišč, ki so v njeni lasti. Zato – kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje – v tem postopku, ki se nanaša na gradbena dela z mejnim prehodom, tožnica ne more uveljavljati ugovorov v zvezi z gradnjo priključka na bodočo avtocesto, ker to ni predmet tega postopka. Vplivi gradnje mejnega prehoda na sosednja zemljišča pa so bili – kot to navaja sodišče prve stopnje – presojeni že v prejšnjih postopkih izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo.

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku (prvi odstavek 51. člena in prvi odstavek 59. člena ZUS-1) brez glavne obravnave. Tožnica glavne obravnave niti ni predlagala, predlagala pa tudi ni nobenega dokaza, ki bi kazal na to, da bi bilo potrebno takšen dokaz izvesti na glavni obravnavi. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev jasno in logično obrazložilo. Razlogi, ki jih sodišče prve stopnje navaja, so skladni s podatki spisa. Zato tudi ostali ugovori, ki se nanašajo na zatrjevano bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, niso podani.

Glede na navedeno je bilo na v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, postopek v upravnem sporu pa ni bil kršen. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zato je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožnica v pritožbi ponovno zaprosila za oprostitev plačila sodnih taks, bo moralo prvostopno sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks za pritožbo odločiti.