Jedro

Sodišče prve stopnje se v zvezi ni opredelilo do izpovedb prič Š in MŽ, posebej pa zavarovanke toženke BB in AR (pri njej zaposlene delavke), da je tega dne bila v lokalu in na terasi velika gneča, ker je bilo veliko gostov, med njimi tudi veliko otrok, ko nobena izmed njiju ni povedala, da bi tega dne sploh nadzorovala uporabo trampolina oziroma bila pozorna na dogajanje na njem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2010 do plačila ter ji povrniti nastale pravdne stroške skupaj z 20 % DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji do plačila. Pod II izreka je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 39,06 EUR in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi pisnega odpravka sodbe do plačila.

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da so izpovedbe nekaterih zaslišanih prič v razlogih sodbe povzete selektivno. Trampolin je namestila zavarovanka toženke zato, da bi ga uporabljati otroci, gostje lokala in je bil namen, da se ustvari večji promet, kar pomeni, da je gostinec tudi odgovoren za tako uporabo igral. Sodna praksa je že večkrat sprejela stališče, da zgolj opozorila „uporaba na lastno odgovornost“ ne zadoščajo za razbremenitev odgovornosti lastnika. Lastnik mora storiti vse, kar je v njegovi moči, da se igrala, posebej pa trampolin, uporabljajo varno za vse obiskovalce. Če gostinec otroško igrišče postavi in namesti trampolin mora poskrbeti, da je uporaba teh igral varna. Zato ni treba zaposliti dodatne osebe, vendar mora imeti gostinsko osebje celotno zadevo pod nadzorom toliko bolj v primeru, ko je bila terasa gostilne polna. Nihče od zaposlenih se ni dovolj posvečal otrokom na igralih, čeprav so vsi štirje zaposleni vedeli, da je na igralih dosti otrok. Nikjer v spisu ni ugotovitve, da so tudi ta dan zaposleni nadzirali uporabo igral, da bi ta dan koga opozarjali. Tako lastnica lokala kot AR sta izpovedali, da so starše morali večkrat opozarjati, tega dne pa nobena izmed njiju tega ni počela, ker sta bili preveč zaposleni s samim delom v gostinskem lokalu. To je že prvi element krivdne odgovornosti v tej zadevi za ta škodni dogodek, ki ga je moč pripisati zavarovancu tožene stranke. Da se je zavarovanka tožene stranke BB zavedala nevarnosti uporabe igral kaže dejstvo, da je sploh namestila opozorilne napise, samo to pa je ne ekskulpira, saj tega dne nihče ni opozarjal otrok na pazljivo uporabo igral. Priča je obenem izpovedala, da je bilo včasih dogajanje na igralih oziroma trampolinu nenormalno, česar pa sodišče prve stopnje v razlogih ne povzema, je pa zelo pomembno. BB se je torej zavedala stanja na trampolinu, ki je bilo včasih nenormalno, pa je kljub vsemu stanje dovolila, še posebej tega dne, ko je bila gneča na trampolinu še večja. Nadalje je izpovedala, da so že istega leta trampolin odstranili, ker so ga otroci raztrgali. Zato ne moremo zaključevati kot sodišče prve stopnje v razlogih, da je bil trampolin povsem izpraven in popolnoma nenevaren za uporabo. Tudi priča AR je povedala, da tega dne ni opozarjala niti otrok niti staršev na varno uporabo trampolina in da je bil trampolin ob koncu sezone povsem raztrgan. Sodišče prve stopnje je preveč selektivno povzemalo izpovedbe prič in citirane izjave, ki so pomembne za rešitev zadeve, niso zajete v kontekstu sodbe oziroma pri samem odločanju. Gre za krivdno odgovornost nekoga, ki se zaveda, da je uporaba igrala - trampolina lahko nevarna in ki izpove, da je moral večkrat opozarjati starše in otroke na mirno in pravilno uporabo igral, vendar tega dne takih opozoril s strani pristojnih ni bilo. Tožnik je bil v času dogodka res star šele štiri leta in ga starši niso pustili na trampolin oziroma jim ni bilo znano, da bo šel na trampolin. Na trampolinu so bile celo nameščene stopnice, kar je tudi napaka in odgovornost tožene stranke. V kolikor je zavarovanka tožene stranke namestila stopnice, po katerih je lahko tudi majhen otrok, kot je bil to tožnik, nemoteno in brez ovir dostopal na trampolin, bi morala še toliko bolj izvajati nadzor nad dogajanjem na igrišču. Če trampolin ne bi imel stopnic bi katerikoli otrok, tudi tožnik, moral za pomoč za dostop na trampolin prositi odraslo osebo oziroma starša. V takem primeru bi ga starša ali ne pustila na trampolin ali pa bila ves čas prisotna ob trampolinu. V tem primeru pa je otrok šel sam na otroško igrišče, zaradi nepravilno nameščenih stopnic do trampolina je očitno imel možnost sam priti na trampolin in ga uporabljati, brez da bi za to vedela starša ali katerakoli druga odrasla oseba. Ker je na trampolinu bilo preveč otrok, ki jih glede na dimenzije tako igralo prenese, je bilo le vprašanje časa, kdaj bo prišlo do kakšne poškodbe. Zato v tem primeru ne moremo tožnikovim staršem očitati premajhne skrbnosti, saj najverjetneje tudi sodišče ne pričakuje, da bodo starši ves čas pri otroku, saj se mora ravno pri igri dopustiti neka samostojnost. Dejstvo, da gre otrok na trampolin staršema ni bilo znano, niti si nista mislila, da lahko sam pride na trampolin, saj drugače, če teh stopnic ne bi bilo nameščenih, mladoletni tožnik glede na svoje fizične predispozicije na tak trampolin sam ne bi mogel dostopiti. Tožeča stranka predlaga spremembo sodbe v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je do poškodbe mladoletnega tožnika prišlo na manjšem trampolinu, postavljenem v bližini gostišča na letališču v Rakičanu, in da je trampolin last zavarovanke toženke, sicer najemnice tega gostinskega lokala.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in v razlogih zaključilo, da ni moč ugotoviti objektivne odgovornosti zavarovanke toženke za nastalo nezgodo, prav tako ni dokazano njeno protipravno ravnanje oziroma opustitev. Ob tem je zaključilo: - da je do škodnega dogodka prišlo nedvomno in izključno zaradi slabega oziroma opuščenega nadzora staršev nad mladoletnim otrokom, tedaj še ne 4 leta starim tožnikom, saj bi se starša morala zavedati, da se lahko njun otrok zaradi gneče na trampolinu brez njunega nadzora poškoduje, - mladoletnega tožnika bi zato morala ustrezno nadzorovati in biti ob njem oziroma mu ne dovoliti vstopa na trampolin, - zavarovanka toženke je v zadostni meri poskrbela za namestitev opozoril in navodil na vidnih mestih , - trampolin je bil nov in atestiran, po pričevanju zavarovanke toženke so zaposleni v lokalu tudi ustno opozarjali otroke in starše na varno in pravilno uporabo trampolina, - nikjer na trampolinih, ki so ob gostinskih lokalih, ni posebej zaposlenih oseb, ki bi nadzorovale igro otrok na trampolinu.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ne gre za objektivno odgovornost zavarovanke toženke in v tem delu (točka 9) v celoti povzema razloge sodišča prve stopnje, ki jih tudi pritožba več ne graja. Prav tako nima pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje v razlogih (točka 8), ko ni verjelo staršema mladoletnega tožnika, da sploh nista vedela, kje se trampolin nahaja, in da se mladoletni tožnik do tedaj na trampolinu nikoli ni igral, pri čemer sta izpovedala, da otroka nista ves čas nadzirala in sta ga pustila, da je se je šel igrat na igrala sam. Ob tem zavrača nasprotne pritožbene navedbe, da staršema mladoletnega tožnika v obravnavanem primeru sploh ni mogoče očitati neustreznega nadzora nad mladoletnim tožnikom.

8. Pritožbi tožene stranke pa je pritrditi v delu, ko navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in preuranjeno zaključilo, da zavarovanki toženke ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja oziroma opustitve, in da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi slabega nadzora staršev mladoletnega tožnika.

9. V obravnavanem primeru je tožeča stranka med drugim v tožbi in nadaljnjih pravočasnih navedbah (kar med drugih izpostavlja tudi v pritožbi) navajala, da je trampolin namestila lastnica oziroma najemnica gostilne (zavarovanka toženke), zato da bi s tem privabila več gostov, predvsem tistih z otroki in s tem ustvarila večji promet ter bi kot lastnica trampolina morala trampolin ustrezno nadzorovati in storiti vse, da bi se uporabljal pravilno in varno za vse obiskovalce, kar pa je opustila. Do poškodbe tožnika je prišlo zaradi nenadzorovanosti uporabe trampolina, ko je to igralo istočasno uporabljalo več otrok, med njimi tudi taki, ki so starejši in fizično močnejši od tožnika.

10. Sodišče prve stopnje je v razlogih (točka 8) navedlo, da zavarovanki toženke ni moč očitati nobene opustitve v zvezi z nadzorom uporabe trampolina, ker da je slehernega obiskovalca obvestila in opozorila tudi, kako se naj trampolin uporablja, in da so zaposleni v lokalu tudi ustno opozarjali otroke in starše, da naj pazijo na trampolinu, in da so lahko tam istočasno le trije otroci.

11. Pritožba ob tem utemeljeno opozarja, da v razlogih sodbe ni ugotovitve ali so tudi obravnavanega dne zaposleni nadzirali uporabo igral (trampolina), s tem da bi tega dne kogarkoli opozarjali na pazljivo in pravilno uporabo trampolina. S tem v zvezi se ni opredelilo do izpovedb prič Š in MŽ, posebej pa zavarovanke toženke BB in AR (pri njej zaposlene delavke), da je tega dne bila v lokalu in na terasi velika gneča, ker je bilo veliko gostov, med njimi tudi veliko otrok, ko nobena izmed njiju ni povedala, da bi tega dne sploh nadzorovala uporabo trampolina oziroma bila pozorna na dogajanje na njem. Pri tem je priča AR izrecno izpovedala, da sama tega dne nikogar ni opozarjala na pazljivo in pravilno uporabo trampolina zaradi obilice dela v gostinskem lokalu. Izpovedbo zavarovanke tožene stranke, da so morali vsi zaposleni opozarjati otroke, naj pazljivo uporabljajo trampolin, in da je bilo včasih dogajanje na trampolinu nenormalno, pa je prezrlo. Tako ni ugotavljalo, ali je zavarovanka toženke kljub svojem zavedanju o navedenem stanju na trampolinu v primeru velikega števila obiskovalcev, kot je bilo tega dne, storila vse za preprečitev takega nenormalnega stanja na trampolinu oziroma njegove nepravilne uporabe, da do škodnega dogodka ne bi prišlo.

12. Glede na enostransko in pomanjkljivo dokazno oceno v zgoraj navedeni smeri je sodišče prve stopnje zaenkrat preuranjeno zaključilo, da zavarovanki toženke v obravnavanem primeru ni mogoče očitati nobene opustitve, ki bi posledično vplivala na nastanek škodnega dogodka.

13. Zato je sodišče prve stopnje ugodilo pritožbi in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)). Pri tem je upoštevalo, da bo lahko sodišče prve stopnje nov postopek (upoštevaje tudi morebitno ugotavljanje utemeljenosti zahtevka po višini) izvedlo z manjšimi stroški in hitreje kot pritožbeno sodišče, ki bi moralo v skladu z načelom neposrednosti priče in stranke ponovno zaslišati, obenem pa bi poseglo v načelo dvostopenjskega sojenja in ustavno pravico do pravnega sredstva.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.