Jedro

Dogovor, da bo posojilojemalec postavil posojilodajalca za dediča, če dolga ne bo vrnil, je ničen. Prejeto posojilo mora zato v vsakem primeru vrniti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu zahtevku tožnika ter toženki naložilo, da je tožniku dolžna vrniti posojeni ji znesek v višini 25.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter mu povrniti njegove pravdne stroške. Prvo sodišče pa je ob tem nato zavrnilo podrejeni zahtevek, po katerem bi bila toženka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bi se tožnik lahko vknjižil kot -lastnik do 1/3 nepremičnine parc. št. 1592 in 1593, vpisanih pri vl. št. 441 k.o. ... Ugotovilo je, da je bil znesek v višini 25.000 DEM izročen toženki kot posojilo.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o sklenjeni ustni posojilni pogodbi, kjer rok vračila ni bil določen. Prav tako se je strinjalo, da je dogovor pravdnih strank, v skladu s katerim naj bi toženka namesto vrnitve posojila tožniku z oporoko zapustila svoje premoženje, neveljaven, saj nasprotuje pravilu 105. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 do 83/01, ZD).

Zoper takšno sodbo vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne drugemu senatu sodišča prve stopnje v ponovno sojenje. Revidentka uvodoma povzema tožbene navedbe, navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 24.5.2000 ter navedbe v pripravljalni vlogi z dne 3.5.2001. Iz tako citiranih navedb tožeče stranke, ki so delno tudi povzetek izpovedi v postopku zaslišanih prič M. M. in H. F., naj bi po revidentkinem mnenju izhajalo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da je toženka dolžna tožniku vrniti dolg v roku 10 let, če pa tega ne bo zmogla, pa se obveže na tožnika "prepisati lastništvo hiše". V zvezi s tem revidentka sodiščema očita, da so "razlogi o odločilnih dejstvih v prvostopenjski sodbi med seboj v nasprotju in da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi zapisniki, saj prvostopenjska sodba nima razlogov o tem, kar zatrjuje tožeča stranka v svojih navedbah in kar potrjujeta obe priči: pravdni stranki sta se dogovorili, da bo toženka po preteku 10 let posojilo vrnila, če denarja ne bo mogla vrniti, pa bo na tožnika prenesla v obliki darilne pogodbe lastništvo na nepremičnini." Citirane navedbe in dokazi naj bi bili v nasprotju s tem, kar se navaja v sodbi glede dogovora o zapisu oporoke. Pritožbeno sodišče bi moralo po uradnem preizkusu ugotoviti, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj opisane navedbe ne utemeljujejo zavrnitve tožbenega zahtevka.

Revidentka tako meni, da je drugostopno sodišče bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku. Kršilo pa jih je tudi sodišče prve stopnje, kar je podrobneje opisano v pritožbi zoper prvostopno sodbo.

Revizija sodišču druge stopnje tudi očita, da je neutemeljeno zavrnilo navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na pravno presojo sklenjenega sporazuma med obema pravdnima strankama kot neupoštevne novote. Sprašuje se, na kakšni osnovi lahko sodišče druge stopnje zatrjevano drugačno pravno podlago opredeli kot neupoštevno novoto.

Revidentka je prepričana, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje z vso zanesljivostjo ugotovljeno, da se pravdni stranki nista dogovorili za vrnitev danega denarja na tak način, da bi bila tožena stranka dolžna tožniku izplačati gotovino. Meni, da bi bilo potrebno spoštovati izraženo voljo obeh pogodbenih strank ob sklepanju pravnega posla.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 - 90/05; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, naperjeno zoper pravnomočno sodno odločbo. Obseg revizijskega preizkusa je zato v primerjavi s pritožbo, ki je redno pravno sredstvo, omejen. Revizijsko sodišče tako sodbo preizkusi le z vidika nekaterih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), vendar na njih ne pazi po uradni dolžnosti. Preizkusi jih le v mejah revizijskih razlogov. To pa pomeni, da mora revizija posamezne kršitve postopka uveljavljati opredeljeno in konkretizirano. Revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Materialnopravni preizkus pa opravi izključno ob dejanski podlagi, na katerem temelji sodba sodišča druge stopnje. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker je na tako ugotovljeno dejansko stanje revizijsko sodišče vezano, ne sme upoštevati tistih revizijskih navedb, ki so dejanske narave ter na prvih dveh stopnjah zamejeno dejansko podlago obhajajo, jo relativizirajo ali ji nasprotujejo.

V obravnavani zadevi revizija v svojem pretežnem delu uveljavlja prav ta nedovoljen revizijski razlog - tj. zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Na takšne revizijske navedbe zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo. Čeravno se revizija pri tem opisno sklicuje na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega sodišča iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje (sodišče druge stopnje pa naj bi njen obstoj pri preizkusu po uradni dolžnosti spregledalo in tako tudi samo bistveno kršilo določbe pravdnega postopka), pa je takšno uveljavljanje procesne kršitve le navidezno. Sodbi nižjih sodišč sta namreč sposobni preizkusa, saj je razvidno, kakšno dejansko stanje in na kakšen način je bilo ugotovljeno, temu pa sledi tudi dovolj pregleden materialnopravni sklep. Če pa so dejanske ugotovitve nižjih sodišč drugačne od nekaterih navedb v pripravljalnih vlogah ali nekaterih izpovedi zaslišanih prič, kot v obravnavanem primeru prikazuje revizija, pa to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravnega postopka. Sodišče namreč dejansko stanje ugotovi na podlagi proste presoje dokazov (8. člen ZPP) in celo običajno je, da ne vsebina trditvenega in ne dokaznega gradiva nista skladni.

Osrednji dejanski ugotovitvi, ki ju je sprejelo sodišče druge stopnje ter nanje oprlo svojo odločitev o materialnopravni neutemeljenosti pritožbe tožene stranke, sta: - da je leta 1988 tožnik toženki posodil 25.000 DEM ter da rok vrnitve ni bil določen; - da sta se pravdni stranki nadalje dogovorili, da bo namesto vrnitve toženka tožniku z oporoko zapustila svoje premoženje.

Tako ugotovljeni dejstvi, na kateri je revizijsko sodišče vezano, potrjujeta materialnopravno odločitev nižjih sodišč. Ker določba 105. člena Zakona o dedovanju prepoveduje pogodbo o vsebini oporoke, je dogovor iz druge alinee v vsakem primeru ničen. Predstavlja namreč prav to - zavezo tožene stranke, da bo v oporoki za dediča določila tožnika. Vprašanje, ali je bila zato nična celotna pogodba ali pa le ta dogovor o fakultativni obveznosti, ki jo ureja 409. člen Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR), je za vprašanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi irelevantno. Toženka je v obeh primerih dolžna vrniti tolarsko protivrednost prejetega zneska. V primeru ničnosti celotne pogodbe (prim. 105. člen ZOR) je pravna podlaga podana v pravilu o posledicah ničnosti (prvi odstavek 104. člena ZOR). V primeru, da je ničen le del o fakultativni obveznosti, pa mora prejeti znesek vrniti na podlagi zaveze iz posojilne pogodbe.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da naj bi pritožbeno sodišče napačno uporabilo pravilo o uveljavljanju novot (prvi odstavek 337. člena ZPP). Revidentka sodišču očita, da je s sklicevanjem na to pravilo zavrnilo njene pravne argumente ter jih tako ni obravnavalo. Vendar pa pritožnica ni uveljavljala le drugačne pravne podlage. Ta bi bila sama po sebi sicer popolnoma zgrešena, ker na podlagi zgornjih dejstev nikakor ni mogoč zaključek o obstoju pogodbe o dosmrtnem preživljanju ali izročilni pogodbi. Pritožnica je namreč pravne zaključke izvajala iz dejstev, ki naj bi se nanašali na voljo pogodbenih strank. Ta dejstva pa je pritožbeno sodišče pravilno opredelilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto, saj je z njimi pritožnica brez upravičenega razloga širila dejansko podlago svoje obrambe.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).